Ko v imenu znanosti kiti končajo v sušijih
Kiti so zelo inteligentna bitja, ki se zavedajo sami sebe. Še več; znanje - podobno kot ljudje - prenašajo iz roda v rod. Ko tako poslušamo Pirančana Tilna Genova, poznavalca teh veličastnih morskih sesalcev, je povsem jasno, da je v njegovih očeh kitolov obsojanja vreden in bi ga bilo treba čim prej izkoreniniti. Zlasti sporno se mu zdi poimenovanje znanstveni kitolov, ki ga izvaja Japonska, saj je na dlani dovolj dokazov, kako se pod to krinko skrivajo zgolj komercialni nameni te države.
PORTOROŽ > Tradicionalni lov na kite se običajno začne v drugi polovici novembra. Takrat flota japonskih ladij za kakšen mesec odpluje na morska prostranstva, natančneje območja, kjer se najpogosteje zadržujejo različne vrste kitov.
Jesen in zima sta torej obdobji, ko na stotine kitov žalostno konča kot predmet znanstvenih raziskovanj. Ko jih v imenu znanosti pobijejo in raziščejo njihova trupla, prodajo njihovo meso za hrano. Čeprav je prehranjevanje s kitovim mesom na Japonskem tradicija, pa danes še zdaleč ni tako priljubljeno, kot je bilo nekoč.
Sodišče prepovedalo kitolov na Antarktiki
Meddržavno sodišče v Haagu je spomladi odločilo, da mora Japonska prenehati s kitolovom na Antarktiki, ki je po mnenju sodnikov komercialna in ne znanstvena dejavnost, kot jo poskuša prikazati ta vzhodnoazijska država. Proces proti Japonski je pred Meddržavnim sodiščem leta 2010 sprožila Avstralija, ki si prizadeva za končanje komercialnega kitolova v Južnem oceanu. Po nekaterih navedbah nasprotnikov kitolova naj bi Japonska od leta 1988 v okviru omenjenega programa ubila več kot 10.000 kitov. Japonska vlada pa je celo subvencionirala kitolov na tem območju.
O izvajanju konvencije o ureditvi kitolova so pred dnevi razpravljali tudi udeleženci 65. zasedanja Mednarodne komisije za kitolov (IWC), ki jo je tokrat gostila Slovenija. Zasedanja v kongresnem središču na Bernardinu se je kot član slovenske delegacije udeležil tudi Tilen Genov, predsednik društva Morigenos, ki v okviru zasedanja pokriva predvsem delo varstvenega pododbora, v komisiji pa deluje tudi kot član znanstvenega odbora.
Problematične Japonska, Norveška in Islandija
V komisijo je vključenih 89 držav, ki se delijo na tiste, ki se zavzemajo za popolno ali delno prepoved različnih vrst kitolova, ter tiste, ki temu nasprotujejo in si prizadevajo za uveljavitev določenih oblik kitolova. Komisija odloča predvsem o kvotah za ulov kitov in ukrepih za njihovo varstvo.
“Komisija je leta 1982 sprejela moratorij, s katerim je ustavila komercialni kitolov, ki je bil zamišljen kot ukrep, da bi si prelovljene populacije kitov opomogle. Pod določenimi pogoji je še vedno dovoljen kitolov, ki ga izvajajo domorodna ljudstva za namene samooskrbe. V praksi pa se izvajata še dve obliki kitolova, ki sta izven nadzora komisije. Gre za znanstveni kitolov, ki je v izključni pristojnosti držav pogodbenic. To vrsto kitolova izvaja Japonska, ki si tako sama določi kvoto ulovljenih kitov. Problematični sta tudi Islandija in Norveška, ki sta uveljavili pridržek na moratorij in to izrabljata,” pojasnjuje Genov.
Pravi, da velja japonski znanstveni kitolov za spornega, saj je za zbiranje znanstvenih podatkov pobijanje kitov povsem nepotrebno. Na nedavnem zasedanju je tako mednarodna komisija za kitolov sprejela resolucijo za zajezitev japonskega pobijanja kitov v imenu znanstvenega raziskovanja. Resolucija, ki je bila sprejeta s 35 glasovi za in 20 proti, Japonski nalaga, da za tovrsten kitolov, v katerem kritiki vidijo krinko za komercialno dejavnost, pridobi soglasje komisije.
Odločen “ne” malemu priobalnemu kitolovu
Če torej te oblike kitolova (še) ni mogoče preprečiti, pa so bile države pogodbenice uspešnejše pri zavrnitvi japonskega predloga, da bi bil v njihovih teritorialnih vodah poslej mogoč mali priobalni kitolov. Ker so v tej zamisli zaslutili nekatere elemente komercialnega kitolova, ki mu države nasprotujejo, predloga niso potrdili. Zanimivo, da je Japonska že napovedala obsežno diplomatsko in politično akcijo do prihodnjega zasedanja komisije, kar pomeni, da si bo na vse načine prizadevala za uveljavitev svojega predloga.
Sicer pa so udeleženci tokratnega zasedanja zeleno luč prižgali predlogu Danske, ki si je prizadevala za določitev dovoljene kvote za kitolov domorodnih ljudstev Grenlandije za namene samooskrbe. Je pa zato marsikoga presenetilo, kako so države, ki podpirajo kitolov, preglasile predlog Brazilije, ki si je skupaj z Urugvajem, Argentino in Južnoafriško Republiko prizadevala za ustanovitev zatočišča za kite v južnem Atlantiku, torej zavarovanega območja, kjer se kitolov ne bil smel izvajati.
Ves čas trajanja konference na spornost kitolova v domnevno znanstvene namene opozarjali tudi aktivisti organizacije Sea Shepherd (Varuhi morja). Njihov predstavnik, kapitan Alex Cornelissen, pojasnjuje, da so v zadnjih 12 letih izvedli deset velikih akcij reševanja kitov. “Odločitev meddržavnega sodišča v Haagu nam je dala prav, čeprav nas kitolovci zmerjajo s pirati in teroristi. Sicer pa menim, da se japonski ribiški industriji zmanjšanje kitolova sploh ne bi poznalo, kot tudi ne njihovim prehranskim navadam,” je prepričan Cornelissen.
Pričakovano ostro še poudari, kako bi za znanstvene namene zadoščal ulov enega ali dveh kitov na leto, ne pa več kot 1000 primerkov, kolikor jih na svoje ladje potegnejo japonski kitolovci. “Saj je vsem jasno, da kitovo meso naposled pristane v suši restavracijah,” je realen borec proti kitolovu. NATAŠA HLAJ
