Kopališče je svet v malem
Ste že slišali za šlatače? Priznam, tudi jaz ne, dokler nisem oni dan obiskala koprsko kopališče in poklepetala z legendo koprskih reševalcev iz vode, Jožetom Haberjem. Iz njegovih zgodb iz življenja na kopališču sem razbrala, da so šlatači ljudje, ki spolno nadlegujejo dekleta na plaži.
Pa tudi to, da obstaja kar nekaj podvrsti šlatačev, od agresivnih do plahih, od tistih, ki radi “šlatajo” sebe, do onih, ki to raje počnejo drugim.
Ena od številnih (pikantnih) zgodbic, ki jih Jože Haber kar stresa iz rokava, pripoveduje o mladem paru, ki je plaval proti kopališki mreži. Za njima je v isto smer zaplaval neki tuji mornar, ki se je dekletu približal s hrbta ravno v trenutku, ko je njen fant zaplaval pod vodo. Tujec se je začel dotikati dekletovih intimnih delov, dekle pa je bilo prepričano, da to počne njen fant. Lahko si predstavljate šok, ko je pred seboj nenadoma zagledala svojega fanta, dražljaji pa so se še kar nadaljevali.
Jože Haber, rojeni Koprčan, je zrasel na koprskem kopališču. Reševalec iz vode je postal potem, ko je moral iz zdravstvenih razlogov zapustiti gasilsko službo. V mlajših letih se je udeleževal mednarodnih tekmovanj v reševanju iz vode in si prislužil tudi medalje, danes pa skrbi za vzgojo mladih generacij reševalcev, svojih naslednikov. V svoji dolgoletni praksi je pred utopitvijo rešil kar 73 ljudi.
“Zaslišali smo krik in eden od mojih fantov je takoj skočil v vodo in ujel mornarja, ki je skušal zbežati proti marini,” se dogajanja spominja Jože Haber, ki je takoj obvestil tudi policijo. Med razpravo o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, je k skupini nenadoma pristopila odločna in postavna ženska, mornarju brez besed prisolila tako klofuto, da se je kar sesedel na bližnjo kopališko ograjo, v pojasnilo pa rekla samo: “To je moj fant!”
Ženska je bila namreč poveljnica ladje, s katere je prišel mornar, in je očitno na zelo učinkovit način vzdrževala disciplino tudi zunaj območja ladje.
Svet v malem
Nobenega dvoma ni, da je koprsko mestno kopališče eno najbolj urejenih, čistih in varnih na slovenski obali. Ena njegovih najbolj prepoznavnih osebnosti pa je prav vodja reševalcev iz vode Jože Haber. Že skoraj 25 let dela na koprskem kopališču, njegov delavnik pa ne pozna odmora. Svojega dela namreč ne doživlja kot navadno službo, temveč kot življenje samo, kopališče pa kot svet v malem z vsem, kar sodi zraven. Sicer se k njemu zagotovo ne bi zatekali stari in mladi v stiski.
Jožetove zgodbe so zato veliko več kot zabavne anekdote, saj odsevajo življenje v njegovi najbolj grobi odkritosti in v trenutkih najglobljih stisk. Lani se je tako k njemu zatekla trinajstletna deklica, ki jo je na splavu sredi kopališča neki starejši moški nenehno nadlegoval. Deklici je grozil, da jo bo spolno napadel, ko bo dopolnila 18 let, zato se je zatekla k Haberju in mu zaupala svojo stisko. Ta je seveda takoj reagiral. Nasilneža je s pomočjo drugih reševalcev odstranil s kopališča in predal policiji, o incidentu pa obvestil tudi njegovega delodajalca.
“Si predstavljate, kakšne posledice lahko ima za otroka v najobčutljivejšem življenjskem obdobju grožnja s spolnim napadom?!” se jezi Haber, ki marsikdaj prevzame vlogo staršev, saj pozna mestne otroke od njihovih najzgodnejših let. “Taki dogodki ga lahko zaznamujejo za vse življenje!” Zato otrokom in njihovi varnosti posveča še posebno skrb in pozornost.
Pogosto se jezi tudi na starše, saj ne more razumeti, na primer, kako lahko pustijo svoje otroke na soncu sredi največje vročine. “Otroci pogosto jokajo, ker so pregreti, in ne zato, ker bi bili lačni ali žejni,” se jezi Haber, ki si v takih primerih ne pomišlja pristopiti in starše nagovoriti, naj otroka vendarle umaknejo v senco.
Otroci ulice
Najbolj pa Jožeta jezijo neodgovorni starši, ki svoje otroke pošiljajo na plažo brez spremstva. Kakih petnajst, dvajset otrok, starih od tri do osem let, pove Haber, prihaja redno vsak dan na kopališče brez staršev. “Držijo se za rokice in, Jože, čuvaj!” je slikovit pri opisovanju situacije. “Ko opozorim starše, da so otroci premajhni, in da na kopališču potrebujejo varstvo, me zavrnejo, češ saj ste vi tukaj.” Ko je o skupinici brez varstva obvestil policijo, pa so ga usmerili naprej k socialnim službam ...
“Kopalci se včasih razburjajo, ker jih prebujam, ko zaspijo na soncu. A se mi ob koncu dneva pogosto celo zahvalijo.”
“Otroke prepuščamo ulici, potem pa se čudimo, zakaj je povsod toliko vandalizma, droge in nasilja. Očitno je, da imajo otroci preveč časa, starši pa premalo,” zelo nazorno razčleni socialno podobo mesta. V letih dela na mestni plaži je dodobra spoznal mestno tkivo v vseh njegovih odtenkih. Tudi zato, ker je bila prav plaža nekoč priljubljen kraj tudi za najrazličnejše vandalizme in izgrede.
“Ampak v zadnjih letih smo se tega v veliki meri otresli,” pravi Haber, ne brez ponosa. Predvsem narkomani so bili včasih redni nočni gostje kopališča, za seboj pa so puščali vso mogočo nesnago.
Zadnji tak primer se je zgodil pred letom dni, ko je zasačil skupino zasvojencev sredi dejanja. Takoj je poklical policijo, vendar ta zasvojencem ni mogla do živega, saj droge niso preprodajali, temveč jo sami uživali. “Narkomane zlahka prepoznam po očeh. Seveda jih ne morem nagnati, pač pa jih intenzivno opazujem in spremljam vsak njihov gib, dokler sami ne zapustijo kopališča,” nam Haber zaupa način svojega ukrepanja v primerih, ko ima tudi policija zavezane roke. Pogosto se namreč znajde v situaciji, ko mora preprečiti nasilno ali kaznivo dejanje, na voljo pa ima samo možnost psihološkega pritiska.
“Nikoli nisem razmišljal o polni luni. Ko pa smo nekoč ob ščipu drugič v istem dnevu klicali rešilni avto, sem se ob tem tudi sam zamislil.”
Reševanje se začne na kopnem
Jože Haber je v svoji karieri rešil 73 ljudi, samo v enem primeru se je reševanje končalo tragično. Do utopitev najpogosteje prihaja zaradi pregretja, alkohola ali precenjevanja lastnih psihofizičnih sposobnosti. Temu pa bi, glede na dogodke zadnjih dni, lahko dodali še malomaren odnos odgovornih do svojih varovancev.
Pred nekaj dnevi je tako v koprsko kopališče prišla skupina 15 otrok s posebnimi potrebami z Vrhnike. V Koper so se pripeljali ob deseti uri, prišli na kopališče ob pol enajstih, sledila je malica, takoj zatem pa kopanje. “Kot da bi klicali nesrečo,” je dogajanje komentiral Haber, ki dobro ve, kako skrbno je treba ravnati z ljudmi s posebnimi potrebami. V tem primeru pa so odgovorni kršili najbolj elementarna pravila varnega obnašanja na plaži. Seveda je prišlo do nesreče.
Eden od otrok s sindromom nerazvitih dihalnih organov se je začel utapljati in če ga eden od reševalcev ne bi pravočasno opazil, bi se lahko mimogrede utopil prav pred očmi vzgojiteljice, se dogodka spominja Haber. “Sredi dneva je gneča na kopališču največja, v morju je tudi do 400 ljudi, otroka pa je v množici kaj lahko spregledati,” še pove. V tem primeru je bila dodatna težava v tem, da se je otrok težko izražal in se reševalci niso mogli sporazumevati z njim, tudi ko so ga oživili.
Tokrat je imela zgodba srečen konec kljub malomarnosti odgovornih. Ni pa vedno tako. Eden najbolj bolečih spominov Jožeta Haberja je neuspešno reševanje šestletnega dečka.
“Tisti dan je bila na kopališču izredna gneča, prodali smo več dva tisoč vstopnic,” se spominja. Deček je šel v vodo s polnim želodcem, bil je slab plavalec, pod vodo pa močan tok, ki ga je začel odnašati proti marini. Ko je oče opazil, da sina ni nikjer, ga je začel iskati med vrstniki. Šele ko so reševalci zaznali nemir med kopalci, so se pognali v vodo za otrokom, vendar je bilo že pozno.
“Če bi oče takoj obvestil nas in ne vznemiril okoliških otrok, ki so potem le še oteževali reševanje, bi dečka morda lahko rešili,” pravi Haber, ki ga spomin na ta dogodek še danes, po toliko letih, pogosto spremlja.
Sicer pa pri žrtvah utopitev ni pravila, pravi Haber. Tako je pred dnevi opazoval deklico, ki sta se ji med plavanjem nenadoma povesili obe nogi, takoj zatem pa je začela brezglavo kriliti z rokami. “Skočil sem za njo, jo položil nase, s tem pa napravil napako. Dekle se me je namreč v krču tako slovito oprijelo, da sem začutil njene nohte do kosti. Le s strokovnim prijemom sem se je uspel otresti in jo varno pripeljati na suho,” pripoveduje Haber. Med masiranjem dekličinih nog v krču pa je na kraj dogajanja prihitel njen razburjeni oče in nahrulil reševalce, kaj vendar počnejo, saj se njegova hči pač ne more utopiti, ker je športnica.
Dober reševalec šele s prakso
Na koprskem kopališču so tri opazovalnice z reševalci iz vode, Haber pa dogajanje spremlja z vseh koncev kopališča. Dopoldanska ekipa šteje tri reševalce, popoldanska štiri, ob koncu tedna in na vrhuncu kopalne sezone tudi pet. Kot vodja reševalcev Haber že nekaj let tudi vzgaja svoje naslednike. Zaveda se, da za dobrega reševalca niso dovolj zgolj psihofizične sposobnosti in opravljeni izpit, temveč predvsem praksa. “Brez prakse lahko reševalec spremlja dogajanje v morju, ne da bi se zavedal, kaj pravzaprav išče,” pravi Haber. Zato svoje fante predvsem na začetku privija, kolikor le lahko. Da bi le zrasli v uspešne reševalce.
VIDA G. POSINKOVIĆ
