Kraševka Olga Pipan je vsak dan v službi vremena
Vreme je vsakodnevna tema naših razgovorov. Za objektivnost podatkov in posledično dobre napovedi vremena pa so potrebne številne nepristranske meritve. Ob postopnem prehodu na avtomatizacijo zajema podatkov je zanje še vedno pomembno tudi delo opazovalcev na terenskih meteoroloških postajah. Ena izmed njih je tudi 80-letna Olga Pipan, ki to v Tomaju vsakodnevno počne že od leta 1992.
“Koristi mojih meritev in opazovanj so tako posredne kot tudi konkretne. Eno od slednjih sem spoznala nedavno. Praznik terana in pršuta, ki poteka sredi avgusta v bližnjih Dutovljah, je namreč nekajkrat v zadnjih letih zmotilo neurje. Ko so organizatorji uveljavljali zavarovanje zaradi dežja med prireditvijo, je zavarovalnica kasneje še pri meni preverjala, ali so v vlogi zapisane ure s padavinami res držale, kar sem lahko potrdila z mojimi uradnimi meritvami, zabeleženimi z inštrumenti tudi na papirju,” pove Olga Pipan iz Tomaja.
V Trstu vreme redno opazujejo od leta 1841
Zanimanje za vremenske pojave je privlačilo človeka od nekdaj. V starih kronikah najdemo podatke o izjemnih lokalnih pojavih v ozračju, o sušah, poplavah, neurjih pa tudi o letinah, ko je donedavno pretežno kmečkemu prebivalstvu lepo vreme prinašalo pridelek, slabo pa je imelo za posledico lakoto, bolezni in celo smrti. V njih ostaja tudi zapis, da je žledna ujma primerljivih razsežnosti, kot je bila pred dvema letoma na Notranjskem, udarila tudi sredi decembra 1899 v Pivki in Vremski dolini, ko je bilo uničenih 95 odstotkov sadnega drevja. Zato so naravoslovce že zgodaj zanimale tudi meritve posameznih elementov, ki določajo vreme.
Prva preprosta navodila za opazovanje vremena so bila v Evropi natisnjena ob koncu 15. stoletja. Začetki fizikalnih meritev segajo v 17. stoletje, ko so že znali izmeriti temperaturo, vendar pa temperaturo zraka šele v začetku 18. stoletja. Ni naključje, da imamo zapise o prvih meteoroloških opazovanjih na naših tleh z območja Primorske; v Gorici iz leta 1771, v Trstu iz leta 1779 ter v Tolminu iz leta 1784.
Spoznanja, da je za napovedovanje vremena potrebno meriti in opazovati vsak dan ob določenih urah in podatke nato med seboj primerjati, pa je pravzaprav spočel in omogočil šele razvoj telekomunikacij od sredine 19. stoletja naprej. Neprekinjena vremenska opazovanja in meritve so se na slovenskem etničnem ozemlju začela v takrat še avstrijskem Trstu leta 1841, v Ljubljani je bila meteorološka opazovalnica ustanovljena leta 1850 in od takrat tam, čeprav na različnih lokacijah po mestu, opravljajo neprekinjene meritve vremenskih pojavov.
V Tomaju so z opazovanji začeli 1909
V zimi 1909/10 je bilo v Sloveniji veliko snega. Z meteorološkimi meritvami in opazovanji so v Tomaju začeli marca 1909, zato vemo, da to velja tudi za Kras. Sprva so tam merili le količino padavin in opazovali pojave. S tem delom je prvi začel občinski sluga, čigar ime se v arhivu ni ohranilo, naslednji so bili Ervino Verdelago, Renata Seničar, Beatrika Škrlj, Imelda Škrlj, Albin Kjuder, Antonija Ravbar in Emil Turk. Od februarja 1958 do aprila 1992 je bila opazovalka Adela Slavec iz Godenj, nato pa sta delo prevzela Olga in Franc Pipan iz Tomaja.
Z vsakim novim opazovalcem se je spremenila tudi lokacija meteorološke postaje. Januarja 1956 so meteorološko postajo iz Tomaja preselili v bližnje Godnje. Leto prej je postaja postala podnebna. V Godnjah so spremljali vreme do aprila 1992, ko so postajo spet preselili v Tomaj, kjer je pod oznako Meteorološka postaja 107 Tomaj - Godnje na nadmorski višini 320 metrov še danes.
Poleg štirikratne selitve opazovalnega prostora so v Tomaju delo tudi dvakrat prekinili. Prvič leta 1912, z meritvami in opazovanji so spet začeli leta 1923. Drugič so za slaba štiri leta prekinili z meritvami januarja 1944. Od novembra 1947 do danes delo poteka neprekinjeno. “Ker je Adela zbolela, sva vskočila midva z možem. Jaz sem takrat delala najprej kot blagajničarka v mesnici, nato kot pomočnica v gostilni. S 50 leti sem odšla v pokoj, mož pa je delal na železnici, zato sem, sprva manj navdušena nad to dodatno 'obveznostjo', bila meteorološka opazovalka le, če je bilo to potrebno in on ni zmogel. V celoti sem začela izvajati svoje priučene naloge šele, ko je moža zadela kap, pred šestimi leti je tudi umrl,” je povedala Olga, ki bo letos dopolnila 80 let. “V vseh teh letih nisva z meritvami in opazovanji zamudila niti enega dne, zato tudi nisva poznala ne klasičnega dopusta in ne celodnevnih izletov v druge kraje. To delo sem sčasoma vzljubila, zato mi še danes ni težko vsak dan vstati ob 6.30, res pa je tudi, da se mi počasi že poznajo leta,” je še dodala.
Edina podnebna postaja na Krasu
V Sloveniji trenutno deluje 183 klasičnih meteoroloških postaj s 183 honorarnimi opazovalci za opazovanje vremena. Od tega je 21 podnebnih (klimatoloških) postaj, ostale so samo padavinske.
Razlika med njimi je, da podnebna meri vsaj še temperaturo zraka, medtem ko padavinska samo padavine. V lanskem letu je delo opustilo šest opazovalcev, med njimi ni bilo nobenega Primorca. Poleg tega je v Sloveniji še 13 glavnih meteoroloških postaj z redno zaposlenimi opazovalci, ki imajo še obsežnejši program dela. Cilj Urada za meteorologijo, ki sodi pod Agencijo RS za okolje (Arso) v okviru Ministrstva za okolje in prostor je, da je in ostane področje Slovenije povsod enakomerno pokrito z merilnimi mesti.
Postaja v Tomaju je pomembna tako zaradi dolgega niza meritev kot tudi zato, ker je na matičnem Krasu v Sloveniji edina, s pomočjo katere opisujemo podnebne značilnosti območja. Druge postaje na tem območju so padavinske. Tej najbližje podnebne ali glavne postaje so v Biljah, Postojni in na letališču Portorož.
Meri trikrat na dan
“Moja naloga je, da ob 7., 14. in 21. uri - poleti uro kasneje - z inštrumentov, ki so na dvorišču ob hiši, prepišem v dnevnik opazovanj vrednosti za temperaturo in vlažnost zraka, zvečer prva izvem tudi za najvišjo in najnižjo dnevno temperaturo, zjutraj pa mi je znana višina padavin v zadnjih 24 urah. Trikrat dnevno tudi ocenim smer in hitrost vetra ter opazujem stanje tal in oblačnost,” nam pojasni opazovalka. Ob naštetem mora ves dan tudi opazovati vreme in v dnevnik, glede na čas in obseg pojava, šifrirano opisati krajevne vremenske pojave. “'Rj' in znak v obliki črke V tako pomeni rano jutro in ivje; 'kv' in tri ravne črte, pri čemer je spodnja odebeljena, pa kasen večer in nizko talno meglo,” je ob ogledu zapisov iz decembra pojasnila nekatere od kratic in simbolov v dnevniku uporabljenih obsežnih šifer.
Na začetku meseca dnevnik za prejšnji mesec roma v Ljubljano, priloži mu tudi arhivske papirnate trakove za instrumentalni tedenski zapis temperature, vlage zraka in padavin ter dnevno trajanje sončnega obsevanja. “Ob izrednih pojavih, kot je deset centimetrov novozapadlega ali skupnega snega ter 80 milimetrov dežja v enem dnevu oziroma 110 milimetrov v dveh dneh, takoj poročam v Ljubljano na telefon zbirnega centra. Enako velja tudi za elementarne nezgode s katastrofalnimi posledicami, ko je potrebno tudi opisati škodo, ki je pri tem nastala,” je še dodala.
V 51 letih 1,8 stopinje Celzija topleje
V Ljubljani meteorologi njene podatke vnesejo v računalnik, jih avtomatično obdelajo ter dodajo prejšnjim za to lokacijo. “V referenčnem obdobju 1981-2010 je bila povprečna temperatura zraka na tej postaji 11,2 stopinje Celzija, kar je med najvišjimi vrednostmi v Sloveniji,” je pojasnil Gregor Vertačnik iz Arsa. In nadaljeval: v letnem povprečju je trajanje sončnega obsevanja približno 2250 ur, višina padavin približno 1380 milimetrov in višina novozapadlega snega 14 centimetrov. Najtoplejši mesec je običajno julij (povprečje 20,8 stopinje Celzija) in najhladnejši januar (2,1 stopinje). Najnižja izmerjena temperatura je -18,4 stopinje 13. januarja 1968 in najvišja 37,5 stopinje 21. julija 2006.
“V obdobju 1961-2011 je temperatura zraka na tej postaji naraščala s hitrostjo približno 0,36 stopinje Celzija na desetletje, kar znese v 51 letih 1,8 stopinje,” je nadaljeval Vertačnik. Rekordno hladno leto je bilo leto 1956 s povprečno temperaturo 9,6 stopinj, rekordno toplo pa 2014 s povprečno temperaturo 12,8 stopinj Celzija. Najhladnejši mesec je bil februar 1956 (-4,1 stopinje) in najtoplejši julij 2015 (25,0 stopinje). V povprečju sta najbolj mokra meseca oktober in november (okoli 155 mm) in najmanj februar (76 mm). Največ padavin v enem mesecu je bilo oktobra 1992, 482 mm. Najvišja dnevna količina padavin je bila izmerjena 19. septembra 2010, in sicer 145 mm. Najdebelejša snežna odeja je bila 29. decembra 2005, in sicer 45 cm. “Pri višini padavin in snega podatki ne kažejo znatnega dolgoletnega trenda. Sončno obsevanje pa se je v 51 letih povečalo za približno 150 ur na leto, najbolj spomladi in poleti.”
Prihaja čas avtomatike
Zbrani meteorološki podatki so najbolj uporabni v kmetijstvu, poleg tega so iskani tudi v prometu, turizmu, načrtovanju objektov, industriji, energetiki in drugod. Zasluge za to imajo tudi honorarni opazovalci, katerih število pa se z leti postopno zmanjšuje. “To je posledica sodobnega načina življenja. Vedno težje je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni redno opravljati meritve in opazovanja. Vreme se dogaja vsak dan in ga je treba prav vsak dan opazovati, ne glede na praznike, nedelje ali zasebne obveznosti. Ob tem velja omeniti tudi honorar: opazovalec na podnebni meteorološki postaji prejme vsake tri mesece približno 150 evrov, na padavinski postaji pa 50 evrov,” je povedal Filip Štucin iz Arsa. Tudi zato Slovenija postopoma prehaja na avtomatske meteorološke postaje. “Trenutno jih deluje 73, njihovo število se bo v kratkem še povečalo, ker se ob zaključku projekta BOBER mesečno vključujejo nova merilna mesta. Predvidoma letos spomladi se bo tem pridružila tudi postaja Tomaj - Godnje. Gradbena dela so končana, elektrika in telefon sta priključena. Potrebno je še namestiti merilno opremo in opraviti testno delovanje,” še razlaga Štucin.
Avtomatske meritve bodo zajemale temperaturo in vlago zraka, smer in hitrost vetra, količino padavin, vrsto atmosferskih pojavov, višino snežne odeje in energijo sončnega sevanja. Osveževale se bodo vsakih deset minut in bodo javno dostopne. “Ob vključitvi avtomatske postaje bo Olga na tej lokaciji do nadaljnjega še vedno zapisovala opažanja. Kadar obstaja možnost - zaradi primerjave dveh načinov merjenja - ohranimo tudi vzporedne klasične meritve. Za to delo jo želimo tudi zato, ker je v kratkem času pridobila znanje in potrebne spretnosti in je danes vestna in natančna opazovalka,” Štucin še pohvali edino kraško “vremenarko”.
BOGDAN MACAROL
