Kreta poleti ali kako živeti s krizo
Finančni krizi Grki kljubujejo na različne načine. Izdajanje računov je zanje španska vas, barantanje je še vedno zakon. Svojo pregovorno ustrežljivost hitro zamenjajo z vzkipljivostjo, a se ob nasmehu takoj pomirijo.
Le pol ure po prihodu na drugo najbolj prometno grško letališče, z imenom po slavnem literatu Nikosu Kazantzakisu, v Heraklionu na Kreti se že lahko v polnosti nagledamo drugačnega, grškega načina življenja. Pred potniškim terminalom visijo bele popisane rjuhe, ki so jih izobesili taksisti. “Že nekaj dni stavkajo; upamo, da bodo kmalu nehali. Na otoku vsak teden kdo stavka, zaradi česar imamo nenehne težave. Tega smo že pošteno naveličani,” pove turistična vodnica, ki se mora med poletno sezono sprijazniti z vsemi muhami lokalnega prebivalstva.
Znajdi se, kot veš in znaš
Kreta je grški otok z najbogatejšo zgodovino. Je največji v Grčiji, peti največji v Sredozemlju, kljub južni legi pa zelo zelen. Premore nekaj manj kot pol milijona prebivalcev, a vsako leto ga obišče štirikrat več turistov. Grški način lagodnega življenja se tu bohoti na vsakem koraku, tako v turističnih krajih kot v manjših mestnih središčih. Pristno živijo tudi na podeželskih planotah, kjer pa se čas že desetletja ni premaknil.
Na prvi pogled ni zaznati, da se je Grčije dotaknila huda finančna kriza. Mesteca so polna vrveža, trgovine prodajajo vse, kar jim pride pod roko, turistov je kar precej, tudi promet je zelo gost. Pogled na družbo razkriva svobodnega duha, ki nemalokrat meji na brezskrbnost, na življenje iz dneva v dan. Zunanji opazovalec pa nehote pomisli, da gre za nenavadno obliko krize. Morda je v brezno zabredla država, ljudje se namreč še kako dobro držijo. Jasno je, da vsi delajo zgolj in samo za lastni žep. Številne zasebne trgovinice, ki jih je na otoku bistveno več kot supermarketov evropskih živilskih verig, ponujajo na svojih policah blago za evro ali dva dražje kot drugod. Ob nakupu pa praktično nikoli ne izdajo računa. Tako se izognejo plačilu visokega, kar 23-odstotnega davka na dodano vrednost.
Siva ekonomija tu cveti na veliko, uradniki mirno popuščajo prodajalcem ponaredkov priznanih blagovnih znamk, ponarejene parfume in majice je mogoče dobiti tudi v najbolj zakotni vasici kretskega gorovja. “Poglejte, slaba kopija stane tri evre, dober ponaredek pa vam prodam za deset evrov. Tudi meni ni všeč, da prodajam take parfume, a zaradi nizke cene gredo dobro v promet. Policija pa lovi samo tiste, ki to robo uvažajo iz tujine, prodajalcev pa ne,” je zgovorna lastnica trgovinice s parfumi.
Plačevanju dajatev cesarju se na vso moč izogibajo tudi gradbeniki. Večina stanovanjskih hiš namreč nima streh; iz vrhnje betonske plošče štrlijo le debela železa. Pravijo, da puščajo možnost za dograditev hiše za otroke, ob tem pa le stežka priznajo, da je hiša brez strehe tudi manj obdavčena, včasih pa celo razbremenjena davkov.
Podobno je na trgu zaposlovanja. Na plaži srečamo Indijca srednjih let, ki že dobro desetletje živi v Evropi, šesto leto v Grčiji, na Kreti. Čez dan za gospodarja, kot pravi koncesionarju plaže, ponuja v najem ležalnike, zvečer pa izdeluje tatuje z nekajtedenskim rokom trajanja. “Vsako sezono je slabše. Največ turistov je bilo leta 2006, odtlej pa gre vse navzdol. Bi v Sloveniji dobil delo, če bi prišel k vam? Grkov imam dovolj. Delam po 12 do 14 ur na dan za 30 evrov. Plačujejo me na roke. Šef ima zaposlene tri do štiri osebe, vsi drugi delamo na črno, brez zavarovanja in dokumentov. Policije to ne zanima, saj so med seboj vsi dogovorjeni,” pripoveduje svojo zgodbo in nadaljuje: “Res ne vem, kaj si mislijo tukaj. Cene gredo v nebo, turisti pa niso neumni. Vedo, da dobijo za isto ceno v Egiptu, Tuniziji ali drugje precej več.”
Barantanje je zakon
Vrhunec turistične sezone morajo domačini čim bolje izkoristiti. Turizem je glavni vir prihodkov, čeprav pridelajo na Kreti ogromno oljčnega olja in žlahtnega vina, s čimer lahko dobro dodatno zaslužijo. Sicer pa so cene hrane in pijače precej visoke. Kapučino ponujajo za najmanj tri evre, običajna pica stane devet, kosilo z zgolj glavno jedjo pa je še evro dražje. Nič čudnega torej, da si turisti in popotniki bolj kot obisk gostiln ali tako opevanih grških tavern raje privoščijo kar giros, souvlaki, kos pice ali pomfri pri uličnih prodajalcih.
Čeprav je barantanje v Grčiji že preteklost, pa to ne velja za vsa področja. Predvsem ob najemu avtomobila lahko visoko ceno z barantanjem in pogajanjem znižamo celo za četrtino. Lastniki se namreč zavedajo, da sicer s ceno bencina, ki znaša kar 1,80 evra, ne bi mogli konkurirati organiziranim avtobusnim ekskurzijam. Pogajanja so primerna tudi pri vstopninah v številne zasebne muzeje in na tržnicah. Tam lahko izbiramo med najrazličnejšimi vrstami oljčnega olja, saj Kreta slovi kot dežela z največjimi količinami oljčnega olja na svetu. Otok slovi tudi po vezeninah, največkrat z motivi oljk, timijanovem medu in kretskem vinu. Vinsko trto malvazijo, ki tam raste kot bela in rdeča sorta, so v naše kraje Rimljani prinesli prav s Krete.
Življenje na Kreti teče umirjeno in počasi. Domačini običajno delajo dopoldan in, kot sami pravijo, tudi popoldan. Po kosilu pa imajo dve do tri ure tako imenovane sieste, počitka. V Grčiji namreč velja pregovor, da se od poldneva do treh popoldan po ulicah sprehajajo samo osli in turisti.
Toda pogled na mestni vrvež je marsikje drugačen. Ves dopoldan pa vse do popoldanskih ur lahko v glavnem mestu Krete Heraklionu vidimo prepolne lokale. Pred mnogimi od njih si številni krajšajo čas s temperamentnim igranjem šaha, kart in podobnih družabnih iger. Tam sedijo ure in ure, kot da bi bili vsi na dopustu.
Zaščitni znak grške kulture je izjemna prijaznost, ki pa jo pogosto spremlja tudi njeno nasprotje. Če smo preveč vztrajni pri svojih stališčih, pri domačinih kaj hitro naletimo na vzkipljivost in glasno prerekanje. In dokler jim ne priznaš veljave, te ne bodo pustili pri miru.
V nasprotju z drugimi predeli Grčije je avtobusni promet na Kreti urejen. Vozniki se načeloma držijo voznih redov, je pa na vrhuncu sezone organizacija dela precej problematična. Dobro zasedeni lokalni avtobusi se namreč ne ustavijo na vsaki postaji, kar povzroča pri potnikih nejevoljo in celo jezo. Ob tem jim še na pamet ne pade, da bi bolj natrpane linije okrepili z dodatnimi avtobusi. Zgodilo se je celo, da so na glavni avtobusni postaji za eno vožnjo prodali dvakrat več vozovnic, kot je bilo mest na avtobusu. Temperamentni sprevodnik je zagato rešil tako, da je višku potnikov preprosto zaprl vrata pred nosom in odpeljal. Še en dokaz, da bi lahko z večjo aktivnostjo Grki tudi iz turizma iztisnili precej več.
PETER MARAŽ
