Nerodna, a dobrodošla vrnitev Vina Ljubljana
Konec prejšnjega tedna je po dvanajstih letih oživel vinski sejem, s katerim si je Ljubljana nekdaj upala kititi se z nazivom evropske vinske prestolnice. Poskus vrnitve v tiste čase se ni ravno posrečil, vinarji so se strinjali le v enem: dobro je, da se spet znova začenja.
LJUBLJANA > Leta 2002 je ljubljanski vinski sejem ugasnil po dolgih 57 letih. Letos ponovno obujeni naj bi torej storil korak naprej k okrogli obletnici in temu primerna so bila pričakovanja. Žal so jih organizatorji prireditve Vino Ljubljana uspeli izpolniti le v toliko, da so se dela vendarle lotili. Zdaj jim je treba verjeti, da se bodo potrudili pomanjkljivosti odpraviti.
Za vino nespodobni kozarci
V sporočilih organizatorjev je sicer zapisano, da na sejmu sodeluje približno 200 razstavljalcev, vendar do te številke pridemo (pravzaprav jo tudi presežemo), če sodelujočim prištejemo še tiste, ki so svoja vina poslali le v oceno strokovni komisiji. Vse tiste, ki so svojo kapljico ponudili tudi v pokušino obiskovalcem, pa so strpali v en sam paviljon Gospodarskega razstavišča. Tam pa smo se zaman ozirali za mnogimi znanimi vinskimi hišami, ki so bili nekdaj v Ljubljani nepogrešljive. Za kletjo Agroind Vipava 1894, denimo. Verjetno je številne od tridnevnih obveznosti na sejmu odvrnil čas trgatve na Primorskem in priprav nanjo v drugih vinorodnih predelih Slovenije.
Čas prireditve je bil eden od primerov neposrečene odločitve organizatorjev, a ne edini. Obiskovalce so pred vhodom v paviljon čakali kozarci. Vsi naši sogovorniki so se že vnaprej opravičevali, da iz njih pač ne bomo okusili tistega, kar se skriva v njihovih vinih. Tisto so sicer bili kozarci na pecljih, toda iz predebelega stekla in v obliki za pitje vse vse kaj drugega kot dobro vino. Vinarji niso vedeli, kaj jih čaka, le redki so bili dovolj previdni, da so s seboj prinesli svoje kozarce, iz katerih si okušal z užitkom.
Vinarji pozdravljajo mlade
Vinska klet Goriška Brda je svoj razstavni prostor postavila tik ob vhodu v paviljon. Vodja marketinga Neja Škrinjar je bila kljub vsem pomanjkljivostim zadovoljna z odzivom obiskovalcev. Klet je predstavljala široko ponudbo svojih vin, posebej pa opozarjala na tista z manj alkohola, ki postajajo nekakšna nova moda v vinski ponudbi. Veselilo jo je tudi to, da je bilo med obiskovalci veliko mladih.
Vodja trženja v Vinakoper Gregor Bandel je kmalu ugotovil, da to ne bo sejem za sklepanje poslov. “Obiskovalci pa prihajajo in to je dobro. Marsikaj bo treba popraviti, zlasti za promocijo kulture pitja in za druženje z vinom,” je povedal Bandel.
Podobno meni Iztok Klenar, ki je na sejem prišel z vini iz svoje kleti KlenArt in se vrnil v vlogi predsednika ocenjevalne komisije na ocenjevanju vzorcev. “Privabili smo nekaj vrhunskih degustatorjev in to obeta ocenjevanju dobro prihodnost. Vzdušje na sejmu je sproščeno, veliko je mladih, napake pa bo treba popraviti,” je sklenil Klenar, ki je s seboj prinesel svoje, za takšne priložnosti primerne kozarce.
Starejši pogrešajo domačnost
David Štoka iz Konzorcija kraških pridelovalcev terana se spomni, da je kot študent odhajal iz Maribora na sejem v Ljubljano s prvim jutranjim vlakom in se iz Ljubljane vračal z zadnjim. Takratno vzdušje pogreša, tokrat ga je med drugim motilo to, da so organizatorji stojnice zbili in sestavili iz zabojev, v katere bolj kot grozdje sodijo jabolka. Tudi sam pozdravlja mlade, posebej dekleta, ki jih je navduševal predvsem teranov liker. Od 28 članov konzorcija jih je svoja vina razstavljalo osem.
Z nostalgijo se je nazaj oziral tudi Miran Sirk iz Biljane v Brdih, ki je predstavljal svoja vina Bjana: “Zadnjič smo tu nastopali leta 1998 in spomnim se, da je oče postavil pravo briško kuhinjo, tole pa ...”
Starejši se spomnijo prave umetniške instalacije kleti Ščurek s Plešivega v Brdih. Starejši gospodar Stojan Ščurek je ob vseh pomislekih prizanesljiv: “Imamo se lepo, dobro je, da smo spet tu.”
Vinarji so se soočili tudi z drugimi nerodnostmi organizatorjev. Med drugim jim niso priskrbeli vode za pranje kozarcev, ledu za hlajenje vin je kmalu zmanjkalo, vsi skupaj bi se v paviljonu brez klimatskih naprav pregrevali, če bi bilo zunaj topleje. Zunaj se ni kadilo, kaj konkretnega za želodec ni bilo na voljo in še kaj smo pogrešali.
Ampak kot rečeno, z nečim je treba začeti in napake vendarle niso bile tako hude, da se jim v prihodnosti ne bi bilo moč izogniti.
DAVORIN KORON
