Svet spije toliko vina kot leta 1957, ko nas je bilo skoraj trikrat manj

Pred trgatvijo vinarji v Evropi vsak dan seštevajo škodo, ki jo povzroča huda vročina z vodnim stresom, obenem pa marsikje iščejo dovolj izurjene trgače. Po trgatvi bo čas za izračune, dejstvo pa je, da so v letošnjem letu stroški v vinogradništvu - kot v celotnem kmetijstvu - močno narastli. Italijanske kmetijske organizacije ocenjujejo, da so se zaradi geopolitičnih napetosti in posledično naraščajočih cen energije stroški pridelave povečali za 250 evrov na hektar.

Na poti do trgovskih polic ali kozarcev v gostilnah so še številni koraki, ki narekujejo podražitve, nanje pa se tržišče odziva z nižanjem povpraševanja. Silvan Peršolja, direktor največjega primorskega pridelovalca Klet Brda, opozarja na nesorazmerje v verigi do potrošnika, v kateri si po njegovem mnenju tisti, ki postavijo kozarec pred gosta, jemljejo prezajeten del pogače. “Zlasti glede na to, da visokim cenam ne sledi raven servisa,” dodaja.

V dojemanju vina za sedanji in prihodnji čas bo šlo v vedno večji meri za gastronomska in potovalna doživetja, kar narekuje čim bolj celovit pristop in ponudbo, vključno z doživetji v vinorodnih krajih.

Zaloge za 100 trgatev

V Italiji se zaloge vina bližajo 60 milijonom hektolitrov, zajetne so tudi zaloge mošta. Vse skupaj krepko presega količine vina iz zelo obilne letine. Lani so v Italiji pridelali 44,4 milijonov hektolitrov vina, s čimer je bila z naskokom največja svetovna pridelovalka pred Francijo (36,1 mhl) in Španijo (28,7 mhl). Trenutne italijanske zaloge vina odtehtajo 100 slovenskih trgatev!

V Italiji se kopičijo zlasti rdeča vina, podobno je v Bordeaxu, kjer z zajetno denarno injekcijo države krčijo vinograde. Francija za zmanjšanje vinogradov namenja po 4000 evrov na hektar, skupno pa kar 130 milijonov evrov! Največji delež odpade na Bordeaux, kjer spodbude marsikdaj dobivajo tisti, ki so v prejšnjih obdobjih z državno pomočjo širili vinogradniške površine. Burgundija je z manjšimi družinskimi posestmi nasprotna zgodba, prav tako Šampanja, kjer neto dodana vrednost na hektar vinograda presega 60.000 evrov. Za primerjavo: sledi ji Južna Tirolska z nekaj nad 32.000 evri, pa palček dolina Aoste in Burgundija, kjer pa je druga pesem vrednost vinogradov, ki lahko presega milijon na hektar. Za Slovenijo ni natančnih podatkov, po ocenah bi neto dodana vrednost v Brdih lahko dosegla največ 15.000 evrov na hektar, na Štajerskem pa komaj pol toliko.

Sicer pa so glavni ukrepi v državah EU ob francoskem krčenju površin še zelene trgatve, krizna destilacija, a destilati ne smejo ostati v prehranskem sektorju, prestrukturiranje za bolj ekonomično obdelavo in večjo konkurenčnost ter spodbude za promocijo vin. EU je Italiji za promocijo na trgih zunaj unije v letih 2025 - 2027 namenila malenkost manj kot 100 milijonov evrov!

Tudi pridelka je manj

Po podatkih OIV, mednarodne organizacije za trto in vino, je na svetu 7 milijonov hektarjev vinogradov. To je 800.000 hektarjev manj kot pred dobrima dvema desetletjema. Največ jih je v Španiji, 919.000 hektarjev, sledijo Francija, Kitajska in Italija, ki imajo med 726.000 in 740.000 hektarjev. V prvi deseterici so še ZDA, Turčija in Indija, ki sta velikanski pridelovalki rozin, Argentina, Romunija in Portugalska. V Sloveniji je vinogradov nekaj manj kot 13.000 hektarjev. Opuščanje vinogradniških površin je najbolj intenzivno na Štajerskem in Dolenjskem, zadnja leta ga pospešuje pogosto pojavljanje zlate trsne rumenice.

Zaradi opuščanja vinogradov in neugodnih vremenskih razmer je bil svetovni pridelek vina v zadnjih letih nizek, rekordno malo ga je bilo predlanskim, lani pa za 227 milijonov hektolitrov. To je občutno manj od rekordnega leta 2018, ko so na svetu pridelali več kot 290 milijonov hektolitrov vina. Večina pridelave je v evropskih vinogradih, na južni polobli pa so lani pridelali malenkost več vina kot Italija. Največje tamkajšnje pridelovalke so Avstralija, Argentina, Južna Afrika, Čile, Nova Zelandija in Brazilija. Slednja je z 210 milijoni prebivalcev in naraščajočim zanimanjem za vino eno najbolj vročih in perspektivnih vinskih tržišč.

Količinsko Italijani,
po vrednosti Francozi

Poraba vina zadnje desetletje pada. Najvišja je bila sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je skoraj dotaknila magične meje 300 milijonov hektolitrov. V letu 2024 se je na svetu spilo 208 milijonov hektolitrov vina, kar je namanj po letu 1957!

Največ vina spijejo v ZDA (15 odstotkov), Franciji (11) in Italiji, kjer gre v promet desetina svetovne porabe. Ker Italija pridela petino vsega svetovnega vina, je razkorak velik, zato je izvoz za sektor ključen. V lanskem letu so glede na predhodnje leto več vina spili na Portugalskem, Japonskem, Češkem, v Romuniji in Avstriji, največji skok, kar za 42 odstotkov, pa statistika beleži v Braziliji. Krepitev srednjega razreda in zanimanje za vino sta povečala porabo na prebivalca nad 15 let, ki je bila lani 2,6 litra, kar je sicer malo, zato so skoki lahko visoki. Pri OIV navajajo najvišjo porabo na Portugalskem, kar 62 litrov na odraslega prebivalca letno, kar pa je pol manj, kot je bila poraba vina v zlatih sedemdesetih v Franciji, ko je dosegla zajetnih 130 litrov. Zdajšnja francoska statistika beleži zgolj tretjino tiste porabe. Enovite lestvice ni, v primerjalnih pa je za Slovenijo ocena o porabi 30 litrov vina letno na prebivalca, kar je manj kot v Italiji, nekoliko več kot v Avstriji, še nekoliko več kot na Hrvaškem in Madžarskem in denimo trikrat toliko kot v Srbiji, ki zadnja leta intenzivno stopa na vinsko pot.

Še nekaj trgovinske statistike: v izvoz gre slaba polovica svetovnega vina, večina (51 odstotkov) je stekleničenega mirnega vina, dobra desetina je penečega, tretjina pa odprtega. Največja izvoznica po obsegu je Italija, sledita Španija in Francija, ki pa je na prvem mestu po vrednosti izvoza, s katerim iztržijo več kot 11 milijard evrov (Italija 7,8 milijarde). Logično je torej, da za liter iztržijo največ Francozi (8,94 evra), sledi Italija (3,82 evra). V povprečju največ za liter vina iz uvoza plačajo Švicarji (7,72 evra), sledita Japonska in Kitajska. Slovenija je z desetino odstotka svetovne vinske trgovine mikro izvoznik, statistika ga beleži za približno 15 milijonov evrov po povprečni ceni 3,3 evra na liter. Malenkost več iztrži v izvozu Hrvaška, Madžarska in Avstrija pa krepko več kot 200 milijonov.

Kaj storiti?

Statistika torej pritrjuje opažanjem s terena o manjši izpostavljenosti vinu. Trend je jasen, nekoliko ga je prekinilo le drugo kovidno leto. Med razlogi so menjava generacij in manjša izpostavljenost vina med mladimi. Ti po eni strani hitro migrirajo med različnimi pijačami, pijejo manj alkohola in z aplikacijami nadzirajo vnos hranil in kalorij. Visoki stroški so dvignili cene vina v gostinstvu, zlasti avtorskega in bolj kakovostnega, zato je odločitev pivcev pogosto manj, a dobro. V vinskih državah preoblikujejo tržne strategije za vino, ki postaja vse bolj del kompleksne doživljajske ponudbe. Slovenija v tem zaostaja, tudi za vsemi sosedi, rezultat pa je nejasen pogled na razvoj sektorja, ki ima načeloma veliko priložnosti: butičnost, karseda sonaravna pridelava, povezanost s turizmom … Odsotnost povezane vinske promocije, zahtevni pogoji za nadgradnjo ponudbe na kmetijah, slabe transportne povezave in še kaj, med drugim medsebojno nezaupanje med akterji, ostajajo mlinski kamni slovenskega vinskega sektorja, ki je po površinah na zgodovinsko nizki ravni pod 13.000 hektarji. •