Zakon o vinu: pretirana regulativa?

Po dolgi javni razpravi s številnimi pozivi k oddaji mnenj, je bil pripravljen in sprejet nov zakon o vinu, ki je nadomestil starega iz leta 2006. Nekatere določbe čakajo na sprejem podzakonskih aktov, ob opredelitvah ključnih sektorskih zadev pa je usmeritev zakonskega besedila prilagoditev na digitalizacijo, spodbujanje skupne promocije in strožji nadzor. V tem poglavju zakon med drugim določa, da je za primernost vseh vin za vstop na trg ob kemijski analizi potrebna tudi organoleptična ocena skupine kvalificiranih okuševalcev. Ta ocena po prejšnjem zakonu ni bila potrebna za namizna in deželna vina PGO. Gre za ostrejši standard, kot ga poznajo v primerljivih državah EU, saj organoleptične ocene za namizna in deželna vina niso predpisane v nobeni drugi državi pridelovalki.

Pri ohlapnejšem nadzoru vstopnih vin gre za pragmatičen ukrep, saj imajo nekatere države velik delež osnovnih vin, za njihovo okusnost pa jamči pridelovalec oziroma prodajalec, pooblaščeni organi pa so tako manj obremenjeni in osredotočeni k vinom z zaščitnimi znamkami. Obenem gre za demokratično premiso, da se o okusih ne razpravlja in naj se o njih odločijo pivci.

Preveč varovani potrošniki?

V Sloveniji se je državni zbor v imenu varstva potrošnikov odločil za najostrejše določilo, zoper katerega pa se oblikuje fronta pridelovalcev tako imenovanih naravnih vin z nič ali malo intervencij. Gre za vina, ki so pridelana iz karseda sonaravno pridelanega grozdja s spontanimi postopki, zgolj nujnimi enološkimi posegi, čim manj dodatki in stekleničena brez filtriranja. Ker so tovrstna vina lahko motna, včasih z višjimi (najpogosteje nemotečimi) hlapnimi kislinami in s svojskim aromatskim profilom, so pri pooblaščenih komisijah znala naleteti na neodobravanje, zaradi česar so jih vinarji bodisi poslali v oceno bolj odprti komisiji v drug kraj ali pa jih “umaknili” v varnejšo kategorijo namiznih ali deželnih vin. S temi oznakami je bilo slednjič vse več vin, tudi kultnih in priznanih na domačem in tujih tržiščih. Pionirji v novih vinskih poetikah tako niso bili odvisni od mnenj ocenjevalcev in njihovih - pogosto konservativnih - pogledov na svet vina.

Peticija za manj regulative

Zakonca Bizjak, ki v dolini Branice pridelujeta biodinamična vina Santei, sta spomladi ob spoznanju, da so pravila spremenjena, zaradi upravičene bojazni, da njuno vino v Novi Gorici ne bo dobilo ustreznih dovoljenj, šla do Novega mesta, kjer takrat še niso posodobili postopkov. Obenem sta zagnala kampanjo s peticijo, da se nemudoma vzpostavi prejšnji režim zgolj s kemijsko analizo za vina brez statusa ZGP oziroma ZOP, hkrati pa začne široko javno posvetovanje za ustrezno in primerljivo ureditev. “Uvožena naravna vina iz Francije, Italije ali Gruzije na slovenskem trgu nimajo nobenih zahtev preverjanja. Slovenski pridelovalci takšnih vin pa se soočajo z določbo novega zakona, ki lahko zaradi organoleptične presoje vino trajno onemogočijo za promet. To je diskriminatorno, saj onemogoča preživetje pridelovalcev naravnih vin,” piše v razlagi k peticiji, ki je sklenjena s precej črnim scenarijem: “Izhod iz trga vina in propad kmetij za te proizvajalce v Sloveniji ni abstrakcija, ampak resna grožnja.” Peticija, ki je doživela internacionalizacijo prek bloga uglednega vinskega pisca Simona J. Woolfa, je dostopna na spletni strani. •