Legenda, ki druži države in celine
V mestecu Salbris, v osrčju Francije, so konec julija pripravili 19. svetovno srečanje spačkov in njihovih prijateljev. V 36-letni zgodovini teh srečanj tako množičnega še ni bilo; tokrat so našteli več kot 7000 vozil in 15.000 udeležencev iz 39 držav z vseh celin.
Za presežek pa so poskrbeli zapečkarski Francozi, ki se drugih svetovnih srečanj ne udeležujejo, na domače pa so prišli množično. Med njimi je bila tudi stotina Primorcev, ki se v teh dneh vračajo s počitnic v Franciji.
Spačkarji in drugi lastniki oziroma prijatelji citroenovih modelov A (diana, mehari, ami ...) se vsako drugo leto zberejo v eni od evropskih držav na svetovnem srečanju. Po 22 letih, kar so bili Francozi gostitelji v Orleansu, je domovina spačka to avtomobilsko legendo ponovno gostila med 26. in 31. julijem v Salbrisu, nekaj deset kilometrov južno od Orleansa. Gostitelji, združenje francoskih spačkarskih klubov, se z izvedbo ni proslavilo. Vse preveč je bilo stereotipno “francoskih” potez, vseeno pa je do polnega izraza prišla tamkajšnja bogata tradicija spačkarstva; pokazalo se je, kako globoko je to vozilo zakoreninjeno v francoski kulturi.
Slovenska kandidatura
K rekordni udeležbi, tako glede vozil kot ljudi in držav, je prispevala tudi Slovenija; v tej pisani druščini je kljub svoji majhnosti med srednje močnimi državami in ena od maloštevilnih držav, ki so že organizirale svetovno srečanje (Maribor 1995). Citroen klub Slovenije (CKS), ki ima v desetih sekcijah približno 700 članov, se je letos odločil kandidirati za pripravo srečanja leta 2015. Protikandidatka je bila Poljska, spačkarsko precej šibkejša država. To je bila že njena tretja kandidatura, po dveh neuspešnih. Glasovi Skandinavcev in poljskih sosedov so pretehtali v prid Poljakov (izid glasovanja predstavnikov prisotnih držav je bil 18:14), kljub temu, da se njihova predstavitev ni mogla meriti s sproščeno in dinamično slovensko predstavo v Salbrisu. Celo po razglasitvi poljske zmage je bila na prizorišču samo Slovenija, saj so Slovenci “pospravljali” še preostale kulinarične in enološke zaloge – in k “delu” povabili še druge udeležence -, Poljaki pa so se preprosto odpravili spat.
Predsednik CKS Franci Hlebec z Vrhnike je izid glasovanja pospremil s komentarjem: “Poljaki so zmagali, a kljub temu nismo ne vem kako žalostni. S takšno predstavitvijo, kot smo jo naredili, je naš klub postal še bolj enoten in močnejši.” Večinski slovenski komentar pa je bil: izid je pričakovan, zdaj Poljakov ne bo treba več poslušati (nenehno so vrteli eno in isto pesem, ki je začela presedati, op. a.). Čez štiri leta gremo na Poljsko in nam ne bo treba organizirati, samo uživali bomo.
Francozi so - Francozi
Francosko srečanje je bilo bogato in raznovrstno, verjetno še nikoli ni bilo na enem mestu zbranih toliko spačkov, ki so zdaj že skoraj vsi veterani, saj so spačke prenehali izdelovati pred dobrimi 20 leti. Mestece Salbris je dihalo s spačkarsko množico, ki ga je preplavila in prometno skoraj zadušila: po dvoriščih so visele zastave držav udeleženk, napisi so spačkarjem želeli prijetno bivanje, prodajalci so na priponkah s svojimi imeni nosili fotografije spačkov, vsi so bili zelo prijazni in so stoično prenašali pospešen življenjski tempo, ki so jim ga vsilili obiskovalci. Seveda ni šlo zgolj za prisrčnost spačkom naklonjenih gostiteljev, v Salbrisu se je pretakalo tudi veliko denarja. 15.000 udeležencem moramo prišteti nekaj tisoč obiskovalcev, Francozov, vsak od njih pa je za ogled srečanja plačal pet evrov - in vrste ob vhodih so bile v soboto, ko je bila gneča največja, dolge do sto metrov ...
Minimalni stroški udeležbe na svetovnem srečanju so bili za Slovence 610 evrov na spačka: 300 bencin, 150 hrana (devet dni), 80 cestnine in predori, 80 kampiranje. Do Salbrisa in nazaj je slabih 3000 kilometrov, ki jih je mogoče prevoziti v štirih dneh. Temu je treba dodati denar za spominke, nakup rezervnih delov, francoske specialitete, pijačo ... Večjih težav, ki bi jih večina bralcev teh vrstic pričakovala na dolgi poti, glede na to, da gre za spačke, pa ni bilo.
Bogato srečanje, tudi kar zadeva stojnice z domačimi specialitetami, ponudbo rezervnih delov, prireditve za udeležence in otroške igre, pa so kvarili spodrsljaji, s katerimi so organizatorji dokazovali, da stereotipi o Francozih, ki se delajo Francoze, niso iz trte izviti. Čeprav so imeli do konca maja napovedanih že 5350 vozil in so vedeli, da se napoveduje rekordna udeležba (dosedanja srečanja niso presegala 5000 vozil oziroma 10.000 udeležencev), jih je prvi dan srečanja zalotil nepripravljene. Vstop v prostor za kampiranje so po nepotrebnem zakomplicirali in ustvarili zamašek, mimo katerega so šli le najbolj spretni oziroma brezobzirni. Med tistimi, ki so čakali najdlje, sta bila slovenska veterana teh srečanj, Mariborčana Sonja in Peter Pogorevc. V svoji neomajni doslednosti nista hotela izkoriščati znanstev in iskati bližnjic v kamping, zato pa sta na vstop čakala polnih 12 ur. Kaj pomenijo dolge ure čakanja v vrsti, pod vročim soncem, še zlasti za starše z otroki, si ni težko predstavljati. Nekaj sto spačkarjev je sredi noči šotore razpelo kar pri recepciji in vstopili so šele naslednji dan.
Na koncu so organizatorji, ki so dotlej zgolj opazovali nepopisno gnečo, ne da bi ukrepali, morali popustiti pod pritiskom policije. Okrog polnoči so sprostili vstop in se odpovedali kontroli. Ker spačkarji niso rojeni goljufi, jih je velika večina naslednji dan pošteno poravnala svoje obveznosti.
Kje je zastava
Katastrofalen sprejem pa ni bil edina stvar, ki so jo udeleženci zamerili organizatorjem. Zastave s seznamom dosedanjih srečanj sploh niso razobesili. Ko je Pogorevc predsednika organizacijskega odbora vprašal, kje je zastava, se je ta udaril po čelu: “Saj res! Doma jo imam, jo bom jutri prinesel.” Pa je ni, pokazali so jo šele predzadnji dan srečanja, ko so jo predali naslednjemu organizatorju, Španiji. Na osrednjem prostoru pod odrom bi morali postaviti mize in sedeže, a jih ni bilo ne prvi ne drugi ... ne zadnji dan. Menda so dobavitelji zgrešili naslov in so jih odpeljali na drugi konec Francije. Primorci so zadevo komentirali tako: “Če bi klopi naročili pri sečoveljskih gasilcih, bi jih imeli že naslednji dan ...” In dodali ugotovitev, da na tako množičnem francoskem nacionalnem srečanju še niso bili. Dejstvo je, da so Francozi večino nagovorov publiki opravili v francoščini, le izjemoma v angleščini in nemščini, za tiste, ki francoščine ne govorijo, pa se niso kaj prida zmenili.
Kraševci v diani
Med kakšnimi 200 Slovenci, ki so v Salbris prišli z 80 vozili, je bilo 100 Primorcev. Predsednika primorskih sekcij CKS, Novogoričan Matija Florjančič in Koprčan Vojko Jazbec, sta vodila 30 oziroma 70 svojih članov s 13 oziroma 21 avtomobili. Nekje vmes, med obema primorskima spačkarskima središčema, v Majcnih pri Sežani, je doma družina Vlah, štirje spačkarji, ki jim je bilo to drugo svetovno srečanje. Božidar je spačkar že dolgo, vozi diano, ki jo je sam obnovil. Žena Alenka je zaplavala v spačkarske vode s poroko, vendar je že tudi prej poznala spačkarsko kulturo. “V Štorjah so številne diane in spački, znana je delavnica Marka Uršiča, kjer smo spremljali, kako obnavljajo ta vozila. Boža sem spoznala, ko si je urejal svojo diano. Pri spačkarjih mi je všeč vse, zlasti način življenja. Dobrodošel si povsod, med Francozi, Nizozemci in drugimi, prideš in zakampiraš, sprejmejo te kot prijatelja.”
Tudi hčerki, 14-letna Zarja in štiriletna Dana, sta se povsem vživeli v spačkarski svet. Mama Alenka je povedala: “Zarja je imela osem let, ko smo začeli pohajati z diano. Takoj je dobila družbo, njena najboljša prijateljica je Luna iz Kopra. Ko sta se prvič videli v Kubedu, kjer Koprčani pripravljajo svoja mini srečanja, sta postali nerazdružljivi.” Povedala je še anekdoto: “Dana se je dva dneva pred odhodom na naše prvo svetovno srečanje leta 2009 na Češkem, na svoj drugi rojstni dan, odločila, da ne bo več nosila plenic. V avtu je bilo že vse pokockano, za štiri osebe in prtljago je v diani malo prostora, vendar smo morali vzeti s sabo še kahlo; končala je na mojih kolenih.”
Srečanje v Salbrisu je bilo Alenki všeč, če odšteje prvi dan in gnečo pri vhodu. Po srečanju so se odpravili še proti atlantski obali in v Pariz, privoščili so si lepe 14-dnevne počitnice. “Bi si več, a morava nazaj v službo; Božo je šofer, jaz pa delam na banki,” je še dodala Alenka.
Tekmovanje v “šraufanju”
Francozi so tradicionalno tekmovanje v razstavljanju in ponovnem sestavljanju spačkovega motorja v Salbrisu prvič razglasili za svetovno prvenstvo. Med 12 državami, ki so sodelovale, je bila tudi Slovenija, ki je v ogenj poslala Stelia Korleviča. Koprčan se je izkazal s četrtim časom, kazalo je že, da bo Sloveniji priboril finalni ekipni dvoboj v razstavljanju in sestavljanju celega spačka, vendar je bil za nekaj minut prepočasen. “Na začetku je bilo veliko adrenalina, kar treslo me je. Sicer pa sem razstavljal tako kot vedno, umirjeno in sistematično. Toda kosi niso bili ravno novi, moral sem dobro paziti, kako sem motor sestavljal. Če so kosi novi, lepo padejo skupaj, pri starih pa si moraš malo pomagati s kladivom,” je povedal po nastopu v svoji kvalifikacijski skupini, v kateri je bil pred njim samo Finec. “Bomo videli, kako bo v finalu, Finci nimajo ravno najboljše ekipe, njihov najboljši mož izstopa,” je menil Korlevič. Pa se je pokazalo, da Skandinavci, za marsikaterega tisti “pravi” spačkarji - za razliko od “šminkerjev” -, nimajo prave konkurence. V finalu so premagali Portugalce in postali svetovni prvaki v “šraufanju”. Stelio pa je od kolegov za nagrado dobil steklenico kraškega terana, ki se lahko meri tudi z bordojcem.
Predsednik je premalo spal
Predsednik organizacijskega odbora Christian Courte je za Primorske novice povedal: “Naš cilj ni bil postavljati rekorde, temveč dobro poskrbeti za vse udeležence srečanja z vseh koncev sveta. Udeležba iz 39 držav je rekord, vendar to pomeni tudi zelo veliko dela za 600 organizatorjev. Sam sem to noč spal samo dve uri. Zelo mi je žal, da so nekateri v torek morali tako dolgo čakati na vstop. Začelo se je dobro, potem pa je policija zahtevala, da se čakajoča vozila umaknejo s ceste, tako da smo morali spustiti naprej številne udeležence, ne da bi opravili kontrolo. Sicer pa smo do 18. ure spravili noter že 4000 vozil.”
VENČESLAV JAPELJ
