“Lepo telo ni dano, je prigarano!”
Prvič v zgodovini bodibildinga se je na evropskem in svetovnem tekmovanju pod okriljem mednarodne zveze IBFF letos oktobra v italijanskem Bariju zgodilo, da je sodelovala kar 20-članska ekipa iz Slovenije, ob tem pa jih je 15 skupaj osvojilo kar 20 pokalov. V ekipi je bila zastopana tudi Primorska s peterico iz Kopra. Na prvenstvo jih je pripravljal trener Duško Madžarovič, legenda v svetu bodibildinga, štirikratni svetovni prvak, zdaj tudi mednarodni sodnik in predsednik zveze IBFF, ki ima sedež v Kopru.
Duško Madžarovič se s tem športom ukvarja že tri desetletja, tekmoval je 25 let in si nabral toliko pokalov, plaket in priznanj, da bi zanje potreboval posebno sobo. Doma so razstavljena najpomembnejša odličja, tretjina v fitnesu, preostalo je v garaži. Največ mu pomeni zmaga leta 2006, ko je osvojil naslov WBFA World Champion v Las Vegasu v ZDA (kot absolutni zmagovalec). Pred tem je leta 1999 osvojil naziv IBFA World Champion v Parizu v Franciji, naziv NBBUI World Champion leta 2007 v italijanskem Bariju (tudi tu je postal absolutni zmagovalec) in leta 2007 naziv WFF World Cup Champion v Balciku v Bolgariji (prav tako absolutni zmagovalec).
Uspešna slovenska zgodba
V Bari je 10. in 11. oktobra letos pripeljal 20 Slovenk in Slovencev, ki so na tekmi Evropian IBFF in Universum IBFF osvojili 20 pokalov. Nanje je ponosen: “Zgodbo smo začeli leta 2010, tokrat smo dosegli zavidljiv uspeh. Pripravljati sem jih začel po svetovnem prvenstvu 6. junija letos v Kopru.”
Te obveznosti usklajuje z družino in fitnesom, kjer se posveča tudi rekreativcem, ima tudi sodelavce, a glavnina dela je njegova skrb. Pravi, da so mednarodno federacijo za fitnes in bodibilding IBFF ustanovili leta 2010 na pobudo evropskih bodibilderjev, saj so bili nezadovoljni z obstoječimi federacijami, kjer se dogaja tudi kuhinja. ”Kot poštenega tekmovalca s 25-letno kariero in večkratnega svetovnega prvaka so me prosili, naj poprimem pri ustanavljanju samostojne federacije po načelih pravičnosti, ki bo organizirala mednarodne in svetovne tekme. Nimamo sponzorjev, vplivnih sivih eminenc in tistih, ki dirigirajo pravila. Imamo že 36 držav članic po celem svetu, na vseh kontinentih in rasemo. Prvenstva pripravljamo v ZDA, Afriki, južni Ameriki, Evropi, Aziji.”
Dandanes je tudi slovenskim tekmovalcem laže, sam je začel iz nič: “V Sloveniji je sicer bila peščica bodibilderjev. Aktivna je bila federacija IFBB, kjer sem nastopal od leta 1988 in leto kasneje prvič zmagal. Trikrat sem bil prvak Slovenije v federaciji IFBB. Zataknilo pa se je, ko je bilo svetovno prvenstvo na Kitajskem in nihče od Slovencev ni imel denarja za to pot. Privoščili smo si le pot do Pariza, na svetovno prvenstvo druge federacija - in odkrili možnost izbire ter nato potovali na bližnje tekme, da smo zmogli stroške. Tako je pri nas še zdaj. Nastopali smo v vseh federacijah; sam sem štiri krat osvojil naziv svetovnega prvaka, in to v štirih federacijah: IBFA, WFF, WBFA, NBBUI.”
Kot 15-letnik je treniral veslanje, pri 16 letih se je srečal tudi z utežmi. “Naključno sem se udeležil revije Petra Čelika Herkules v takratni Jugoslaviji in pri 17 letih ugotovil, da je to tisto, kar sem iskal. Prva orodja smo doma sami zvarili iz odpadnega železa. Začel sem vaditi in navdušil še nekaj sosedov, znancev in brata Dejana ... Leta 1985 smo organizirali prvo lokalno tekmovanje Mister Semedela; sedem, osem tekmovalcev iz Kopra. Nemški turist-bodibilder, spoznali smo ga na plaži, je bil sodnik, sodelovali je še peščica domačinov ...” Nato je prosti čas posvečal treningom, redno končal srednjo šolo in študij in si poiskal trenerja, najprej Dragana Milkovića iz Srbije, zatem Saura Calistrija iz Italije.
Geni, mišice, zavist, steroidi, dodatki ...
Je bodibilding le za skladno grajene? Madžarovič to zanika: “Lepo telo ti ni dano, je prigarano! Ta šport je za vsakogar, ne glede na gensko zasnovo, starost, spol, razvitost; najvztrajnejši in trmasti pridejo do cilja. Telo je zrcalo aktivnosti, prehrane in razvad. Kar jemo, takšni smo.”
Med ljudmi je slišati, da so bilderska telesa premišičasta. Madžarovič: “Upodobljeni grški bogovi so zelo podobne telesne zgradbe kot so bodibilderska telesa. Torej se je kanon lepote vzpostavil že v davnini in dokazuje, da je mit o mišičastem telesu v človeštvu trdno zasidran. Res pa je težko gledati, kar bistveno odstopa od lastnega videza. To je pomešano še s kančkom zavisti. Nihče mi sicer še ni rekel, da sem premišičast, me pa nekateri opravljajo in marsikaj mi je že prišlo na uho.”
Kakšna je resnica o steroidih? Madžarovič je velik nasprotnik vseh nedovoljenih pripravkov v vseh športih. “Poznam pa tudi ljudi, ki uporabljajo steroide, ne trenirajo, kot bi morali, se ne prehranjujejo, kot bi se morali, temu primeren je slab videz. Zagotavljam, da je velika mišična masa uspešnih bodibilderjev in bodibilderk plod vsaj desetletnega rednega treninga vsak dan in predpisane hrane. Sam nisem nikoli vzel nobenega nedovoljenega pripravka, pa sem osvojil ogromno priznanj in pokalov! Mišica le ob pomoči ampule ne more zrasti! Razvije se le z rednim, predpisanim treningom in zahteva svoj čas. Žal steroidi spremljajo vse športe, doping kontrola pa je zelo draga in se zato ti posamezniki izmuznejo. Če bi bil test cenejši, bi bila kontrola v celoti zagotovljena v vseh športih in odpadli bi poskusi nekaterih, ki skušajo zmagati nepošteno in nešportno!”
Trener in sodnik
Priprave na tekmo zahtevajo strog režim treninga in prehrane, oboje se zaostruje, saj se mora delež maščobe v telesu skrčiti le na tri odstotke. “Normalna količina maščobe je 15 odstotkov, z vajami z utežmi, v kombinacijami s kardio-vajami, pa dobesedno skurimo maščobe in koža se toliko stanjša, da se skupine mišic lepo vidijo,” opisuje sogovornik. “Da so res dobro vidne, se za tekmo namažemo z rjavo barvo - pod reflektorji se tako vidijo reliefi mišic, da lahko sodniki ocenijo večmesečni trud.” Zaradi treningov in diete so tekmovalci fizično in psihično vse bolj utrujeni: “Slabo spiš, raven sladkorja v krvi upada, kar sproža razdražljivost. To sem preživljal in razumem kot trener. Zato znam bodriti varovance in jih motivirati.”
Čeprav več ne tekmuje, redno trenira: “Moj način življenja je vsakdanji trening; dve uri na dan, razen nedelj, ko sem z družino. Med tednom jem zdravo hrano (zelenjavo, meso, ribe, jajca), v nedeljo se pridružim bolj sproščenemu družinskemu prehranjevanju. Ker uživam v dobri hrani in sem tudi sladkosneden, sem si torej izbral najslabši šport (smeh). A že davno sem se moral odločiti, ali si bom ugajal in bom malce bolj lačen ter bom iskal srečo na drugih področjih, ali pa bom srečen zaradi prehranskih razvad in nato vse bolj nesrečen, ker me bo ovirala telesna teža in se bodo pojavljale bolezni kot posledica prehrane. Vse zmage so me osrečile, ta šport je moj življenjski slog. Bil bi tudi slab zgled kot trener, če bi eno govoril, drugo delal.”
Trenira člane vseh federacij, na vseh celinah in v sosednjih državah. Mnogi “bilderji” so zelo uspešni. Sledi jim na daljavo; s pomočjo fotografij sproti odkriva napredek in pomanjkljivosti. Učenci iz sosednjih držav prihajajo k njemu enkrat na mesec. Njegov zadnji večji trenerski uspeh je Koprčanka Valentina Aleksić, dvakratna evropska prvakinja in prvakinja Universe v svoji kategoriji ter s kupom drugih pokalov, stara komaj 20 let. Čeprav je veliko njegovih učencev že osvojilo najvišja odličja na vseh prvenstvih, Valentina posebej izstopa.
Čas je zdaj drugačen od njegovih začetkov: “Oprema je enakovredna tisti v ZDA, kjer je ta šport zelo cenjen; tako kot tudi v južni Ameriki, južni Italiji, južni Franciji, južni Španiji, v Srbiji, Črni Gori, BiH ... Kot športnik sem v teh državah veliko bolj cenjen kot doma. Žalosti me, da skoraj nima cene dejstvo, da je IBFF edina svetovna federacija izmed vseh športov, ki ima sedež v Kopru. Noben drugi šport svetovnega formata nima sedeža v Sloveniji! Mi pa že leta organiziramo svetovno prvenstvo v Kopru, gostimo tekmovalce s spremljevalci z vsega sveta, kar koristi tudi tukajšnjim dejavnostim.”
JASNA ARKO
