“Ljubezen do sočloveka je ključna vrednota v življenju”
Preplaval je 20 kilometrov od Kopra do Portoroža, prekolesaril 650 kilometrov do Murske Sobote in nazaj, nato si je obul tekaške copate in pretekel še 210 kilometrov od Portoroža do vznožja Triglava. Za njim je 78 ur ekstremnih naporov, brez pravega počitka. Vse to za dobrodelne namene. Ker mu ni vseeno in ker je prepričan, da je ljubezen do sočloveka ključna vrednota v življenju.
In čeprav mu je slaba vremenska napoved preprečila načrtovani vzpon na Triglav, je Matej Markovičveč kot zadovoljen. Kaj zadovoljen, presrečen, da je uspelo njegovi ekipi k dobrodelni akciji za pomoč šolarjem iz socialno ogroženih družin, ki so jo poimenovali Srce Sloveniji, pritegniti toliko srčnih in sočutnih ljudi. “Srce je tisto najmočnejše orožje,” poudarja 38-letni profesor športne vzgoje, zaposlen v Slovenski vojski, in oče treh otrok, ki je že večkrat dokazal, da ima zares veliko srce.
Utrujen, a presrečen
Teden dni po tem, ko se je v Kopru pognal v morje in začel svojo (za marsikoga noro) humanitarno-športno avanturo, smo se dobili na Vrhniki, kamor se iz Ljubljane vsak dan pripelje v službo. Oblečen je bil v vojaško uniformo, na obrazu se mu je risal širok nasmeh. Krepak stisk roke, kot se za športnika in vojaka tudi spodobi, in pogovor je stekel kar sam.
> Za vami je ekstremna preizkušnja. V pogonu ste bili kar 78 ur. Koliko ur ste spali, ko ste končno legli v posteljo?
“Iskreno povedano, nič kaj veliko. Ko sem minulo soboto pozno zvečer prišel domov, me je že nestrpno čakala moja družina ... Spat sem šel šele okoli polnoči, naslednje jutro pa me je Inga, moja najmlajša hči, že ob sedmih vrgla iz postelje.” (smeh) “Nedelja je bila tudi precej pestra, k počitku sem legel šele okoli enajstih zvečer. V ponedeljek pa sem vstal že ob pol šestih, saj sem moral v službo. Tako da ...” (smeh)
> Kako se počutite? Ste si uspeli sploh že kaj odpočiti?
“No, ne bom rekel, da nisem utrujen, čeprav sem včeraj (v torek, op. a.) vodil že prvi trening. V meni še vse vre, utrujenost pa še najbolj čutim v očeh, saj se mi zdi, da mi kar lezejo skupaj. Prva dva dneva pa sem prav težko dihal ... Da si lažje predstavljate: počutil sem se, kot da bi šel po stopnicah v četrto nadstropje in bi moral vmes počivati. Sicer pa naj bi ta splošna utrujenost minila v tednu dni, prav tako tudi bolečine v mišicah ... Kar pa seveda še ne pomeni, da si tedaj že pripravljen na nove podvige.”
> Nekateri opozarjajo, da se po tako hudih naporih telo dejansko povsem regenerira šele po nekaj mesecih, če ne celo letu dni ...
“O tem obstajajo različne teorije. Ene pravijo, da naj bi telo po maratonu potrebovalo dva do tri mesece, da se ponovno vrne v stare tirnice. A eno je seveda teorija, drugo pa praksa. Poleg tega smo si ljudje zelo različni. Na srečo ima moje telo sposobnost hitre regeneracije. Tudi ko sem tekmoval v svetovnem pokalu, sem si lahko po napornem kolesarjenju zelo hitro opomogel. Je pa res, da je treba začeti zelo previdno. Računam, da bom predvidoma v mesecu dni že v takšni formi, da bi lahko spet izvedel kakšen takšen projekt.”
> Imate v mislih kaj še bolj ekstremnega? Že tokratnemu 78-urnemu triatlonu bi v svetu najbrž težko našli primerjavo ...
“No, zagotovo obstajajo podobni izzivi. In zagotovo nisem edini, ki je zmožen česa takšnega. Ni pa to moj limit. Vem, da zmorem več. Veste, v življenju se ne bojim prav ničesar. Nobenega izziva, nobene ovire. V naslednjih letih bi želel v Sloveniji izvesti t. i. desetkratni Ironman: 38 kilometrov plavanja, 1800 kilometrov kolesarjenja in 422 kilometrov teka. To so moje tihe želje. Žal jih še nisem uspel uresničiti. Tudi zato, ker takšne tekme v enem kosu niti ni. Vem pa, da se bo enkrat ponudila priložnost. Če ne drugače, pa v sklopu kakšne humanitarne akcije.”
Trpel je za druge
> Tudi tokrat je bila prav dobrodelnost povod za vašo športno avanturo. Vam je dejstvo, da to počnete za druge, vlivalo še dodatnih moči pri vseh teh naporih?
“Vsekakor. Zaradi pomanjkanja časa se nisem kaj dosti pripravljal na ta podvig. Če bi ljudje vedeli, kako malo sem letos treniral, bi se še dodatno prijeli za glavo.” (smeh) “A motiv je bil tako močan, da me je gnalo naprej. Poleg tega sem imel ob sebi krasno ekipo. Fantje in dekleta iz društva Never give up (Vztrajaj, op. a.) so bili ves čas ob meni, me bodrili, spodbujali ... Čutil sem, da zame navija tako rekoč vsa Slovenija ... Nekateri so me spodbujali ob poti, drugi prek elektronskih sporočil ... Rad sem obkrožen s pozitivnimi in srčnimi ljudmi, ki premorejo veliko ljubezni do sočloveka. Prav to je namreč tista ključna vrednota v življenju. Zato mi tudi tokrat ni bilo težko soočati se z bolečino. In jo premagati.”
> Dejali ste, da ste s svojim podvigom želeli na nek simboličen način podoživeti stisko in trpljenje, ki ga vsak dan doživljajo starši in otroci iz socialno ogroženih družin, in jim sporočiti, naj se ne predajo.
“Res je, ljudem sem želel pokazati in dokazati, da se da. Prav vsak od nas se sooča z ovirami v življenju, z bolečinami in trpljenjem, a če si se pripravljen boriti in plavati proti toku, lahko te težave premagaš. Sploh, če za tabo stojijo dobri in srčni ljudje. Morda se bo kdo na osnovi mojega podviga lažje spopadel s kakšnim svojim življenjskim izzivom. No, slišal sem tudi že očitke o samopromociji. Nekateri pravijo, da bi lahko tudi na drugačen način zbirali denar za nakup šolskih potrebščin za otroke iz socialno ogroženih družin. Jaz pa pravim, da moraš danes ljudem nekaj ponuditi. Ne moreš samo iti na ulico in prositi za pomoč. In mi smo jim ponudili dobrodelni triatlon. S tem smo jih želeli spodbuditi, da bi poslali čimveč SMS sporočil in prispevali denar za nakup šolskih potrebščin, ki jih bo med socialno ogrožene družine razdelila fundacija Anina Zvezdica.”
> Vaš izziv je bil za povprečnega Slovenca nekaj povsem nepredstavljivega. Preplavati, prekolesariti in nato še preteči toliko kilometrov - skupno kar 880 -, in to v (sprva načrtovanih) 72 urah ... Kako vam je uspelo?
“Mislim, da zato, ker se ne ubadam s tem, kako je vse težko. Ljudje se vse preveč obremenjujejo s številkami, časom in ostalim. Ko slišijo za neko razdaljo, na primer, 650 kilometrov bo kolesaril, najprej pomislijo, kako je to težko. Jaz ne. Ker če bi razmišljal tako, se tega niti ne bi lotil. Večkrat sem že rekel, da me ni strah nobenega športnega izziva. To še ne pomeni, da mi bo stoodstotno uspelo. Ampak strah me zagotovo ne bo odvrnil od tega, da poskusim.”
Sezul je svojega maserja
> Preden ste se prejšnjo sredo pognali v morje, ste dejali, da je vse v glavi. Koliko pri tako ekstremnih podvigih šteje psihična pripravljenost?
“Zelo veliko. Seveda je pomembna tudi telesna pripravljenost, a v trenutkih krize je glava tista, ki odloča. Pri takih naporih namreč pride prej ali slej do krize. In če v glavi tega ne znaš premagati, se lahko posloviš od nadaljevanja. V mojem primeru bi tako lahko projekt zaključil že pri prvih težavah, pri plavanju. Vso pot od Kopra do piranske punte so me ovirali močni čelni valovi, ki so mi pobrali res veliko moči. Da o izgubljenem času niti ne govorim. Že na začetku sem vedel, da projekta ne bom izpeljal v 72 urah, kot sem načrtoval. In če takrat ne bi bil sposoben premagati tistega neugodja, ne bi zmogel nadaljevati.”
> Kdaj pa vam je bilo najtežje?
“Kot smo predvidevali, je bil najtežji del podviga prehod s kolesa v tekaške copate. Bilo je v petek zjutraj ob dveh. V pogonu brez spanja sem bil tedaj že dobrih 40 ur. Poleg tega so mi nagajali tudi tekaški copati. Malo sem se uštel pri izbiri, noge so mi namreč po 650 kilometrih kolesarjenja precej otekle. Poskusil sem z rezervnimi, a mi tudi niso ustrezali, nato pa sem dobesedno sezul svojega maserja Mitjo Lukšo Florjančiča, ki je imel dve števili večje superge. Na srečo so mi bile kot ulite.” (smeh) “In smo lahko tekli naprej. Tam nekje pri Črnem Kalu pa sem ugotovil, da bo bolje, če si privoščim krajši, polurni počitek. Bilo je tik pred svitom, bil sem že precej utrujen in sklenil sem počakati sončni vzhod, ki ti da novih moči. Takrat sem prvič po 42 urah akcije legel k počitku. In zaspal kot ubit. Za pol urice, seveda.”
> Druga večja kriza pa je nastopila v Ljubljani, ko ste menda zakuhali. Kaj se je pravzaprav dogajalo?
“Res je, za mano je bilo že 140 kilometrov teka, ko sem doživel popoln šok. Tega resnično nisem pričakoval, ampak zgodilo se je, da sem popolnoma zakuhal. Telo mi je žarelo, zdelo se mi je, da gorim. Na sebi nisem smel imeti niti enega kosa oblačila. Ko sem stopil v avtodom, so se šipe v trenutku orosile. Morali smo me čim prej shladiti. Name so polagali mokre brisače, v veliko pomoč mi je bila tudi fizioterapevtka Nežka Poljanšek (donedavnega članica ekipe Tine Maze, op. a.). Vse skupaj je trajalo dobri dve uri in pol, v tem času pa žal nisem mogel spati, saj sem bil v popolnem šoku. No, s skupnimi močmi smo premagali tudi to krizo, tako da smo nato lahko nadaljevali. Do konca sem si nato privoščil samo še dva 20-minutna spanca.”
> Pa si lahko v 20 minutah človek sploh spočije?
“Pomembno je, da se glava toliko sprosti, da lahko nadaljuješ.”
> Kaj pa ste jedli? Kaj sploh človeku prija ob takih naporih?
“Mahh, jedel sem prav vse: pico, hamburger, ocvrt krompirček, sladoled, da o sendvičih niti ne govorim. Zelo pa so mi šle v slast instant juhice, ker so slane in imajo dosti maščob, torej so polne kalorij. Pravijo, da sem jih jedel vsaj kakšnih 30-krat. Glede prehrane sem tudi sicer zelo netipičen športnik: ne jemljem dodatkov, razen energetskih napitkov, jem, kar je na voljo, oziroma, kar mi v nekem trenutku paše. A bolj kot si utrujen, manj imaš apetita ...”
Brez srčne ekipe mu ne bi uspelo
> Veliko ljudi vas je spodbujalo ob poti, nekateri so se vam tudi pridružili, sploh pri teku. Vam je bilo to v precejšnjo pomoč?
“Zagotovo. Že pri plavanju se mi je pri Piranu v morju pridružil Sandi Murovec - Muri (eden najboljših slovenskih demonstratorjev smučanja, op. a.) in odplaval z mano do Portoroža. Na kolesu me je ves čas od Murske Sobote do Portoroža spremljal brat Miha, del poti je pedala z nami vrtel tudi Marko Baloh (slovenski ekstremni kolesar na dolge razdalje, op. a.), ko pa sem pričel s tekom, niti za trenutek nisem bil sam. Večji del poti sta me spremljala prijatelja iz ekipe, tako da nikoli ni bilo dolgčas.”
> Novih moči pa so vam v težkih trenutkih dale tudi spodbudne besede, ki so jih podporniki akcije izražali na socialnih omrežjih. Kakšen je občutek, ko toliko ljudi diha z vami?
“Res je, malo pred Pokljuko, tako rekoč tik pred ciljem, ko mi je po vseh premaganih klancih ostalo le še kakšnih šest kilometrov ravnine, nato pa me je čakal še vzpon na Triglav - tedaj je bil namreč Triglav še v igri -, me je zagrabila strahovita utrujenost. Noge so mi opletale, sploh me niso več ubogale ... Vedel sem, da moram naprej, a potreboval sem močno spodbudo. In tedaj mi je spremljevalna ekipa začela prebirati sporočila, ki so mi jih ljudje, tudi popolni neznanci, namenili na socialnih omrežjih. K sreči sem nosil sončna očala.” (smeh) “Moje oči so bile namreč polne vsega, kar se je kopičilo v meni - sreče, žalosti, utrujenosti - da sem v tem stanju komaj zadrževal solze. Vedeti, da ti stoji ob strani toliko ljudi, da te podpirajo pri tvojih prizadevanjih ... Vse to ti da moči, da si na pravi poti.”
> Če ste tedaj še uspeli zadržati solze, pa so se vam ulile na Rudnem polju, ko ste se odločili, da kar tam postavite piko na i svojemu podvigu. Kaj je botrovalo takšni odločitvi?
“Ko smo prišli na Rudno polje, smo najprej poklicali na meteorološko postajo na Kredarico. Vremenska napoved ni bila nič kaj obetavna. Poleg tega je bila ekipa po treh neprespanih nočeh že zelo izčrpana in sklenili smo, da ne bomo tvegali. Odločitev seveda ni bila lahka, a prepričan sem, da je bila pravilna. Seveda so se mi ulile solze. Jokal sem kot dež. Ne le jaz, celotna moja ekipa. Po vsem tem, kar se je vseh teh 78 ur nabiralo v meni ... Ko doživiš tako noro izkušnjo, nabito s tako pozitivno energijo, ni čudno, da čustva kar bruhnejo iz tebe.”
> Ste razočarani, ker se niste povzpeli na Triglav?
“Niti najmanj. Če bi s tem, da bi akcijo zaključili na vrhu Triglava, dosegli boljši rezultat, če bi prispevali k temu, da bi naše sporočilo doseglo več ljudi, potem bi kljub slabemu vremenu nadaljevali. A naš cilj ni bil, da moramo osvojiti vrh Triglava, ampak da z akcijo spodbudimo ljudi k dobrodelnosti. In mislim, da smo naš cilj dosegli. Povezali smo Slovenijo. Če bo vreme naklonjeno, se bomo to nedeljo (jutri, op. a.) vsi skupaj povzpeli na vrh Triglava in tako postavili tisto manjkajočo piko na i našemu podvigu.”
> Koliko denarja ste uspeli zbrati?
“Prek SMS donacij smo doslej zbrali že več kot 20.000 evrov, s tem denarjem smo nakupili šolske potrebščine za 850 osnovnošolcev in srednješolcev, 20 družinam pa bomo plačali tudi položnice za delovne zvezke. Akcija se seveda nadaljuje, trajala bo vse do konca septembra, zbran denar pa bo šel za nakup hrane za socialno ogrožene.”
> Medtem ko ste vi sopihali po Sloveniji, so vam nekateri podporo izražali tako, da so se polivali z ledeno mrzlo vodo. Kaj menite o tem?
“Super ideja. Matej Špehar, velik podpornik naše akcije, je t. i. Ice Bucket Challenge, s katerim v svetu zbirajo denar za bolezen ASL, preoblikoval za naše potrebe. Zagotovo so ljudje tudi s tem, ko so se polivali z vedrom ledeno mrzle vode, prispevali k boljši prepoznavnosti naše akcije. Žal so sicer nekateri očitno slabo razumeli poanto in so se samo polili, pozabili pa so donirati ... Kot vidim, se akcija nadaljuje in upam, da bo takšnih 'pozabljivcev' čim manj.” (smeh)
Snuje že nove projekte
> Dobrodelnost je sestavni del vašega življenja. Ste predsednik društva Never give up, ki se ukvarja z organizacijo humanitarnih akcij in zbiranjem zamaškov. Kaj je vaš naslednji projekt?
“Že čez tri tedne bomo v sklopu Pikinega festivala v Velenju organizirali 24-urni humanitarni Pikin tek za pomoč otrokom iz socialno ogroženih družin, del denarja pa bomo namenili tudi družini pokojnega policista Damjana Kukoviča. To bo že naš četrti letošnji projekt. Konec marca smo začeli z 48-urnim humanitarnim tekom v spomin na izjemno tekačico Ruth Podgornik Reš, sledila je humanitarna akcija za pomoč socialno ogroženim Deset krogov za deset nasmehov, ki je združevala deset maratonov v desetih dneh v desetih večjih slovenskih mestih, zdaj pa še projekt Srce Sloveniji ...”
> Boste nastopili tudi na Pikinem teku?
“Tokrat se teka ne bom udeležil, saj se moram najprej dodobra spočiti, predvsem pa se želim sedaj posvetiti svoji družini.”
> Kaj vas poleg družine, športa in humanitarnosti še osrečuje?
“Iskreno povedano, mi ob vsem naštetem dosti časa za kaj drugega niti ne ostane.” (smeh) “Ko pa mi, rad preberem kakšno dobro knjigo. Osrečuje pa me tudi to, da lahko skupini ljudi, ki jih treniram, predajam svojo življenjsko filozofijo: da se da z ljubeznijo, z marljivostjo, s trudom in sočutjem doseči sanje, ki so bile morda še pred kratkim nedosegljive.
> Nekateri pravijo, da humanitarne organizacije opravljajo delo, ki bo ga sicer morala opravljati država ...
“Glejte, časi so takšni, kakršni so. Ne vem, zakaj bi se moral človek predati malodušju, zakaj se ne bi aktivno vključil v pomoč sočloveku in se boril za lepši jutri. Pa saj v tem ni nič slabega. Ta boj nas utrjuje in povezuje in verjamem, da v Sloveniji, pa naj o njej govorijo kar hočejo, živijo čudoviti ljudje, ki želijo in tudi znajo pomagati.”
PETRA VIDRIH
