Ljubica U. Vranić: Prepustite se avanturi osebne preobrazbe

Knjiga Pustolovščina osebne preobrazbe (Založba eBesede, 2014, Knjižna zbirka Terapevt), ki je bila ob svojem hrvaškem izidu leta 2010 velika uspešnica, temelji na štirih predpostavkah psihične stabilnosti in osebnostne rasti: negovanju samozavesti, čustvenem polnjenju, postavljanju jasnih meja v medosebnih odnosih in na dejavnem življenju. Z avtorico knjige Ljubico Uvodić Vranić smo se prejšnji teden srečali v Ljubljani.

> Razjasniva že takoj na začetku: je osebna preobrazba pustolovščina?

“Seveda je! (smeh) In vam tudi povem, zakaj tako pravim. Na promocijo moje druge knjige Kako se dobro spreti v Evropskem domu v Zagrebu je prišlo veliko ljudi. Pogled na polno dvorano me je razveseljeval, hkrati pa sem čutila veliko odgovornost do vseh, ki so me prišli poslušat. V nekem trenutku sem se dvignila in rekla: 'Ljudje, ne sabotirajte lastnega življenja. Prepustite se avanturi osebne preobrazbe.' Takoj ko sem to izrekla, sem spoznala, da je to odličen opis za vse tisto, kar počnem in k čemur že toliko let pozivam svoje stranke. Z urednico sva se pogledali in v en glas rekli: 'Dober naslov za naslednjo knjigo.' In glejte, zdaj je izšla tudi v slovenščini.” (smeh)

> Za kakšne vrste pustolovščino pa gre pri osebni preobrazbi? Najbrž niste imeli v mislih bungee jumpinga, skoka z elastiko?

“Joj, ne, lepo vas prosim, jaz sem vendar psihologinja! (smeh) V knjigi resda poudarjam, da je potrebno aktivno živeti, tako fizično kot psihično, a besedo pustolovščina sem izbrala bolj kot nekakšno spodbudo: razmišljala sem namreč, da če želim človeka pripraviti do tega, da bo v sebi ali v odnosu do drugih skušal nekaj spremeniti, ga moram pravilno nagovoriti. In izbrala sem avanturo, oziroma pustolovščino, kot pravite Slovenci. Morda je ta izraz še boljši, saj se sliši bolj vznemirljivo. Pustolovščina ... (smeh) A dejstvo je, da je prav to tisto, kar potrebujemo. Sploh, če naše življenje ni dovolj premišljeno, če je v njem preveč žalosti in trpljenja, če naše želje in zahteve niso iskrene ... Ker se bojimo, da ne bi bili prizadeti, ne znamo pokazati svojih čustev, tako pozitivnih kot negativnih, ampak životarimo v nekem jalovem kompromisu, ki nam ne dovoli biti srečni. In namesto da bi živeli življenje v barvah, je naš svet siv, žalosten.”

Pametne dobričine

> Za vami je že več kot 30 let terapevtskega dela. S kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje obračajo na vas?

“Ljudje, ki pridejo k meni po pomoč, so običajno v življenjski dilemi. Čutijo, da morajo nekaj spremeniti v svojem življenju, v odnosu do partnerja in do drugih, pa ne vedo natančno, kaj, predvsem pa, kako naj to naredijo. Sama jih imenujem 'pametne dobričine', pa ne mislim s tem nič slabega. Leta in leta so bili dobri do drugih, v nekem trenutku pa se zavejo, da tako ne gre več naprej. Pridejo k meni in me vprašajo, kako naj bodo še boljši. 'Pa saj ravno v tem je vaš problem,' jim pravim. 'Vi ste predobri. Predolgo ste požirali, popuščali, se prilagajali ... Čas je, da storite nekaj zase!' Veste, ko ljudje razmišljajo o svojem partnerskem odnosu, o svoji karieri, družini, o odnosih s prijatelji, se običajno ne zavedajo, kaj gre narobe. Mislijo, da je problem nekje povsem drugje. Da bi se, na primer, morali še bolj prilagoditi. K psihologu oziroma terapevtu pridejo z že izoblikovanimi problemi, ki pa so pogosto - drznila bi si reči - povsem površinski, in šele skozi pogovore spoznavajo, kje so dejansko težave, kje se pravzaprav zatika.”

> In kateri so najpogostejši vzroki naših težav?

“Težko je govoriti tako, na splošno. Sploh ker ne gre metati vseh zgodb v isti koš. A če vendarle poskusim, je običajno največji problem v pomanjkanju samozavesti. Mnoge od tistih, ki pridejo k meni na pogovor, najbolj skrbi, ali so njihove težave 'samo za psihologa' ali bi morda potrebovali tudi pomoč psihiatra; tako zelo so negotovi vase. Večina ljudi me prosi, naj jih naučim, kako naj bodo bolj samozavestni. In tudi zato sem se odločila, da napišem to knjigo: da ljudem na kar se da preprost in poljuden način povem, kako naj si dvignejo samozavest, kako naj si izboljšajo duševno zdravje, kako naj rastejo. Knjiga je v bistvu pripomoček za razumevanje samega sebe.”

> Pravite, da se moramo zavedati, katere stvari nam v življenju največ pomenijo, če se želimo zares posvetiti tej pustolovščini osebne preobrazbe.

“Res je, le tako se bomo lahko izognili nevarnosti, da bi, medtem ko bomo zaradi strahu, negotovosti ali sramu vedno znova odnehali, postali saboterji svojega lastnega življenja. S takšnim ravnanjem namreč dopuščamo, da nam življenjske priložnosti kot mivka spolzijo skozi prste. Zato je še kako pomembno, da ljudje razumejo, kaj je to ljubezen, kaj je prijateljstvo, kaj je ljubosumje ... Prav tako je pomembno, da se človek zna razjeziti in se tudi pomiriti. Brez tega ne moremo govoriti o osebnostni rasti. Če namreč želimo dozoreti, moramo vedeti, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. Kajti če se ukvarjamo z nepomembnimi stvarmi, nam to zgolj jemlje energijo, problema pa ne odpravimo.”

Treba je znati reči “ne”

> Predpogoj za vse našteto je duševno zdravje, ki ga na naslovnici knjige simbolizira štiriperesna deteljica ... Zakaj ste izbrali prav ta simbol?

“Štiriperesno deteljico vsi poznamo kot simbol sreče. Do sreče pa pridemo le, če smo psihično stabilni. Duševno zdravje sestavljajo štiri osnovne sestavine: negovanje samozavesti, čustveno polnjenje, aktivno življenje ter meje v medosebnih odnosih in njihovo ohranjanje. Simbolizirajo jih lističi deteljice; tako si ljudje lažje predstavljajo, kaj je pomembno za to, da smo srečni. Mnogi ljudje razumejo zgolj prve tri komponente duševnega zdravja, medtem ko je nekaterim jasna samo četrta - postavljanje in ohranjanje mej. To jim gre zelo dobro od rok. A za duševno zdravje so pomembne prav vse komponente in treba se jih je naučiti.”

> Kako se naučimo postaviti meje? Kako se naučimo reči ne?

“Kdor tega ne zna, mu je zelo težko, saj se mu zdi, da bo s tem, ko bo postavil mejo, morda koga užalil ali prizadel. A treba je vedeti, da z mejami zarisujemo in ščitimo svojo identiteto in dostojanstvo, kar je pogoj za urejanje odnosov do sebe in drugih. Z mejami varujemo sebe in svoje bližnje. Meje moramo ohranjati in spoštovati. Vsakdo kdaj prestopi mejo, a pomembno je, da se tega zaveda. S tem jo še bolj utrdi. In če uspemo zaščititi sebe, se bo lahko tisti, ki nam je blizu, naslonil na nas, ko bo to potreboval. Kajti le na osebo s trdno postavljenimi mejami se lahko resnično zanesemo. Če pa dovolimo, da nekdo večkrat prestopi mejo in nas prizadene, nas bo to oslabilo, kar bo nenazadnje občutil tudi naš bližnji, ko mu ne bomo mogli biti v oporo. Zato je tako pomembno, da znamo reči tudi ne. Da se zaščitimo!”

> Omenili ste že, da jedro duševnega zdravja predstavlja samozavest. Nam je zelo primanjkuje?

“Žal se le redko kdo lahko pohvali z zadostno mero samozavesti, kar seveda ni dobro. K sreči pa lahko samozavest gradimo in nadgrajujejo vse življenje. In prav negovanje samozavesti je morda naša najpomembnejša naloga, če želimo svoje duševno zdravje ohraniti v dobri formi. Kakšno je stanje naše samozavesti, hitro izvemo z odgovorom na preprosto vprašanje: kaj menite o svojem videzu? Mislim, da večina ni povsem zadovoljna s tem, kar vidi v ogledalu. Pri samozavesti igra ključno vlogo to, kako vidimo sami sebe. Nezadovoljstvo z našo samopodobo pa nas pogosto zapelje k nekaterim napačnim ravnanjem: zmanjšujemo svoje ambicije, smo odvisni od drugih, odnehamo, se tolažimo s slabšimi rezultati, se jezimo na druge, jih podcenjujemo ... Na samozavest močno vpliva tudi to, kako so starši in ljudje okoli nas sprejemali naša dejanja, ko smo bili otroci. Če so bili do nas prezahtevni, prestrogi, je to neizbežno okrnilo našo samozavest. Zato so pohvale boljše spodbude kot kritika. Seveda morajo biti upravičene: nerealne, neutemeljene pohvale nam namreč samo škodujejo, saj si z njimi ustvarimo lažno samopodobo. V tem primeru nam torej postanejo zavora, ker se soočimo s prevelikimi pričakovanji.”

> Kako pa si lahko sami dvignemo samozavest?

“Z zastavljanjem realnih, malih in dosegljivih ciljev. Z opažanjem vsakega, še tako majhnega uspeha. Z druženjem z ljudmi, ki znajo dobronamerno oceniti naše dosežke. S prilagajanjem svojih pričakovanj objektivnim okoliščinam. Če namreč od sebe zahtevamo preveč, nam ne bo uspelo izpolniti niti naših minimalnih pričakovanj, zato bo naša samozavest padla. Veste, uspeh ni samo dosežek. Že prizadevanje je uspeh.”

Čustvena investicija

> Da bi ohranili trdno duševno zdravje moramo vsak dan - sami priporočate celo dvakrat dnevno - nujno najti nekaj minut za čustveno polnjenje. Kako lahko to storimo?

“Čustveno polnjenje predstavljajo vse tiste stvari v nas ali zunaj nas, zaradi katerih doživljamo pozitivna čustva: prijazna beseda, nasmeh, pohvala, dobro kosilo, pogled na čeden obraz ali pa izlet v Ljubljano, če hočete. Kaj je tisto, kar bo v nas vzbudilo pozitivne občutke, je odvisno samo od nas. Včasih je dovolj, če se nam nekdo nasmehne, včasih pa se moramo poglobiti vase in poiskati nek star spomin ... A pomembno je, da znamo v sebi in tudi v drugih sprožiti pozitivne občutke. Tudi kadar smo utrujeni ali nas boli glava. Naredite poizkus: ob prihodu v službo se vsem, ki jih srečate, nasmehnite in jim zaželite dober dan. Opazili boste, da bodo sodelavci takoj postali boljše volje, bolje pa se boste počutili tudi sami. To je vaša čustvena investicija. Ne varčujmo torej s toplim stiskom roke ali s prijateljskim objemom. Pokažimo ljudem svojo naklonjenost z besedami in dejanji. Tako bomo pomagali tudi sebi, saj nas bo to čustveno napolnilo, nam okrepilo samozavest, postali bomo dejavnejši. S tem ko dajemo, sebi sporočamo, da imamo.”

> Kaj pa, če ljudje preslišijo prijazen pozdrav, če ne vidijo nasmeha?

“Naj vam to ne skali dobre volje. Če vaša pozitivna čustva nekje niso sprejeta, poskusite drugje. Nekateri ljudje se čustev bojijo. Zaradi strahu pred negativnimi čustvi preprečijo tudi pretok pozitivnih. Nekateri pravijo, da za čustveno polnjenje nimajo časa. No, če si ne moreš vzeti nekaj minut na dan, pomeni, da si tako izpraznjen, bi potreboval najmanj pol ure polnjenja!” (smeh)

> Veliko se smejete. Je tudi smeh pomemben dejavnik čustvenega polnjenja?

“Zagotovo. (smeh) Smeh nas povezuje. Predstavljajte si, da je problem, ki nas muči, kot nekakšen prepad. Ko se pošalim, pošljem pozitivno misel na drugo stran tega prepada. Problem sicer ostaja, a mi smo povezani. In zato močnejši. Moj oče je bil velik šaljivec, doma smo se vedno smejali. Tudi s svojimi hčerkami se vedno šalimo. Ko sem začela s svetovalno oddajo na drugem programu hrvaškega radia - letos bo že 17 let, kar je na programu -, so me ljudje spraševali, zakaj se na teh srečanjih stalno smejemo. Pa saj zato smo vendar tu, sem jim rekla.”

Bolje je biti igralec kot navijač

> Pomemben pogoj duševnega zdravja je po vaši teoriji tudi dejavno življenje. Kako bi ga opredelili?

“Ko govorim o dejavnem življenju, ne mislim zgolj na telesno aktivnost. Morda si to, kaj je dejavno življenje, najlažje predstavljamo s pomočjo tega preprostega pravila: bolje je biti igralec kot navijač! Pomembno je, da sami upravljamo s svojim življenjem, da smo aktivni, na pa da zgolj opazujemo, kot nekakšni voajerji, kako drugi plešejo, igrajo nogomet, slikajo, rešujejo križanke ... Zato ne opazuj nekoga, kako uživa pri plesu. Pleši! Steci za žogo! Ljubi! Ne zadovolji se s tem, da boš med gledanjem ljubezenskega filma sanjaril, kako bi tudi ti užival v nežnostih ... Prepusti se ljubezni! Če razmišljaš o tem, kako to začeti, nikar ne razmišljaj, začni! Biti dejaven pomeni biti živ.”

> Zanimivo, da nekateri to dejavno življenje, kot ga opisujete, dojemajo kot zoprno obveznost ...

“Res je, žal se ne zavedajo, da nam vsaka dejavnost, ki jo izvajamo, daje moč, občutek vrednosti in koristnosti, torej nas čustveno polni. Veliko ljudi se tolaži, da bodo uživali konec tedna, morda na dopustu ali v pokoju. A ker jim uživanje ni v navadi, pospravljajo tudi konec tedna in se na dopustu dolgočasijo. In pravo vprašanje je, ali bodo upokojitev sploh dočakali in v kakšnem zdravstvenem stanju bodo takrat.”

> Knjigo posvečate svojima staršema, ki sta vam, kot pravite, dala tisto najbolj dragoceno - vrečo smeha in zrno soli. Je to tista popotnica, ki bi jo moral biti deležen vsak otrok?

“Starša sta mi dala tisto, kar sta imela. Mislim, da se nista niti zavedala, kako veliko sta mi dala. Paris Hilton, denimo, je dobila drugačno doto. A nikoli ne bi menjala z njo.”

> Ko ste že omenili to razvajeno bogatašinjo ... V enem od intervjujev ste dejali, da nam danes ne vladata ne matriarhat ne patriarhat, ampak filiarhat. Lahko to pojasnite?

“Res je, danes so na oblasti razvajeni otroci, ki so jim starši dali vse. In prav to pričakujejo tudi od svojih partnerjev - da jim bodo dali vse. Tako pa vendar ne gre! Da so otroci takšni, kot so, so krivi starši, ki so preveč popustljivi, ki ne znajo čuvati mej. 'Imam te rad, vendar ti ne dovolim, da bi več kot uro sedel za računalnikom in igral igrice.' Kaj je narobe v tem stavku? Beseda vendar. Če bi ta oče zares imel rad tega otroka, bi mu rekel: 'Imam te rad, ZATO ti ne dovolim tega in tega.'”

Medeni meseci ne morejo trajati v nedogled

> In smo pri ljubezni ... Kaj je ljubezen? Kako jo prepoznamo?

“Skozi svojo prakso ugotavljam, da ljudje zelo pogosto uporabljajo to besedo, čeprav sploh ne vedo, kaj pomeni. Ljubezni je več vrst: ljubezen do otrok, do staršev, do družine, do prijateljev, do partnerja ... In prav tu se najpogosteje zapleta. Marsikateri odnos se začne tako, da se človek zaljubi v ljubezen in da si tako močno želi ljubezni, da jo vidi tudi tam, kjer je seveda ni. Po njej hrepeni kot žejen v puščavi. Ko ugotovi, da se ni odžejal, postane čemeren, krivdo za to pa raje zvali na drugega, pa čeprav je v tej 'ljubezni brez ljubezni' sodeloval tudi sam.”

Diplomirana psihologinja Ljubica Uvodić Vranić zase pravi, da je splitska Zagrebčanka in zagrebška Splitčanka. Po študiju psihologije je svojo poklicno pot začela na področju medicine dela, kasneje pa je svojo dejavnost razširila na psihološko svetovanje posameznikom in skupinam. Leta 1997 je v Zagrebu ustanovila društvo V petek ob petih (Petkom u pet), v okviru katerega prireja različna predavanja in delavnice. Društvo se posveča negovanju in razumevanju dveh najpomembnejših življenjskih zadev: prijateljstva in ljubezni. Predavanja, ki jih je za potrebe društva pripravila Ljubica Uvodić Vranić, so podlaga za nekaj knjig, ki so na Hrvaškem vse po vrsti uspešnice. Njen psihološki priročnik Kako se dobro spreti (Kako se dobro posvađati) je bil ob izidu leta 2008 ena najbolje prodajanih knjig na Hrvaškem. Energična avtorica pa je zaslovela tudi s številnimi intervjuji, nastopi na televiziji, lastnimi prispevki v tiskanih medijih in z redno svetovalno oddajo, ki jo ima ob četrtkih popoldne na drugem programu hrvaškega nacionalnega radia. Pred kratkim je postala tudi kolumnistka hrvaškega časopisa z največjo naklado Večernji list. V prostem času slika na svilo, marsikatera izmed njenih knjig je opremljena s temi ilustracijami. Pustolovščina osebne preobrazbe je njena prva knjiga, ki je prevedena v slovenski jezik.

> Kakšna pa bi morala biti prava ljubezen?

“Prava ljubezen je resnična, trajna, nesebična, topla, odkrita, ne motijo je malenkosti ... Je iskrena pripravljenost, da človek naredi nekaj dobrega za osebo, ki jo ima rad. Dva, ki se imata resnično rada, drug pri drugem spodbujata pozitivna čustva in dobre lastnosti. V pravi ljubezni napredujeta oba.”

> Verjamete v ljubezen na prvi pogled?

“Kje pa, to je psihoza. Pa kako se lahko zaljubim v Georgea Clooneyja, če pa ga sploh ne poznam. Samo zato, ker je lep? Lepo vas prosim, no ...” (smeh)

> Kaj je skrivnost uspešnih zvez in zakonov? Ali srečen zakon sploh obstaja?

“Sreča ni nekaj, kar traja. Če nanjo gledamo kot na Kairosa, boga srečnega trenutka, nam je jasno, da medeni meseci ne morejo trajati v nedogled. To je iluzija. In le kdor se tega zaveda, lahko uspe ohraniti svojo zvezo.”

> Kako torej ohraniti pomembne odnose?

“Tako, da se odprto, strpno, tankočutno in optimistično soočimo s težavami in nesporazumi. V dialogu, s katerim želimo izboljšati odnos, morata zmagati obe strani. Zato je treba znati sprejemati kompromise.”

PETRA VIDRIH