Ljudje moje soli
V časih, ko so ljudje potovali še peš, ko je bilo poznavanje tujih ljudstev in navad skromno, ko so se novosti širile s karavanami in kraljevimi sli, je bil gost velik dogodek za vsako hišo. Gostoljubje je bilo eno temeljnih načel večine starih ljudstev, in še danes velja, da je gost vedno dobrodošel. Za Martino Skok pa je postalo gostoljubje pravi izziv, ko se je kot veleposlanikova soproga znašla v vlogi gostiteljice v imenu slovenske države.
Ko je zadnji asirski kralj, mogočni Asurbanipal v petem stoletju pred našim štetjem pripravil sprejem ob odprtju palače v starodavni prestolnici Kalhu, je bilo na slavje povabljenih skoraj 70.000 gostov, streglo jim je deset tisoč ljudi, gostija je trajala deset dni, hrano in pijačo zanjo pa so pripeljali iz vseh koncev kraljestva. Kar ne preseneča, saj so gostom postregli z 10.000 debelimi voli, 14.000 ovcami, tisoč jagenjčki, 20.000 golobi in drugimi pticami, 10.000 ribami, enakim številom egiptovskih skakačev in jajc, neštetimi koši kruha, sadja, zelenjave in začimb ter s pivom in z vinom v izobilju.
Tako je bilo videti gostoljubje na najvišji ravni v starih časih. In tako je ostalo zapisano v najstarejših spomenikih, na čelu z epom o Gilgamešu, ki ga je na glinene ploščice ukazal zapisati prav kralj Asurbanipal. Vzporednic z gostoljubjem v modernem času ni težko najti, saj se je bistvo gostoljubja ohranilo skozi tisočletja, pa čeprav danes količin hrane ne beležimo več v številu zaklanih volov in egiptovskih skakačev, temveč v tonah pečenk, narezkov in tort.
Tudi navade pri sprejemanju gostov in pogostitvah so se v stoletjih spreminjale. Danes je na primer nepojmljivo, da bi gostitelj izražal svoje prijateljstvo tako, da bi gostom ponudil piti iz svojega kozarca, kot je to veljalo pri Asircih. Pa tudi pomen asirskega reka, da je nekdo “človek moje soli” nima več prave vsebine, odkar se je izgubil običaj, da si gost v znak prijateljstva hrano soli iz iste solnice kot gostitelj. Bistvo gostoljubja pa se v tisočletjih ni spremenilo.
V navade gostoljubja v starodavnem Sredozemlju se je že pred leti poglobila Novogoričanka Martina Skok, letos pa je na to temo izdala še drobno, a zanimivo knjižico. Sicer doktorica socioloških znanosti se je z dilemami gostoljubja srečala tako rekoč v živo. Kot soproga slovenskega diplomata in veleposlanika Boža Cerarja je namreč morala najprej v Kanadi, kasneje pa v Belgiji prevzeti vse sladkosti, a tudi vsa bremena gostiteljice na najvišji ravni.
Med diplomati sicer velja strog gostiteljski protokol, ki dopušča malo odklonov in ga morajo naši diplomati na tujem dosledno spoštovati. Prava skrivnost dobrega gostoljubja pa se lahko skriva tudi v podrobnostih, je prepričana Skokova. “Ko na tujem predstavljaš svojo državo, jo skušaš čim bolj približati drugim diplomatom. Zato iščeš posebnosti, ki so samo naše in najbolj odsevajo naš nacionalni značaj,” pravi Martina, ki je skušala v tem smislu zaznamovati tudi svojo rezidenco. Za vse to pa je potrebovala znanje - izkušenj namreč na začetku ni imela prav veliko. In tako se je zatekla v bogato knjižnico v Ottawi, kjer se je poglobila v raziskovanje navad in običajev v starem Sredozemlju. “Sama se čutim Sredozemko - navsezadnje prihajam iz Nove Gorice. Poleg tega smo ob prihodu v Kanado najprej navezali stike s svojimi sosedi, zItalijani in s Hrvati. Sredozemlje pa se mi zdi tudi prostor bogate tradicije gostoljubja, saj so se tu od nekdaj srečevala različna ljudstva, kulture in jeziki,” pravi Skokova.
V njeni knjižici Gostoljubje v starodavnem Sredozemlju, ki je izšla pred kakim mesecem, se tako lahko sprehodimo skozi običaje gostoljubja starodavnih narodovov, od Asircev in Egipčanov do Grkov, Judov, Rimljanov in Slovanov. Rdeča nit tega zgodovinskega mini pregleda pa je načelo, da je gost vedno in povsod dobrodošel. Kar velja še danes, čeprav že dolgo ni več prinašalec informacij in pripovedovalec neverjetnih zgodb iz oddaljenih krajev.
Brez kuharja ni gostije
“Eden najbolj cenjenih poklicev v starem Rimu je bil kuharski. Ob kuharju pa sta bila pomembna tudi pokuševalec hrane in točaj,” pravi Martina Skok. Pokuševalec hrane in točaj zato, da bi preprečila zastrupitve, verjetno pa tudi zato, da bi količina popitega vina gostov ostala diskretno za stenami gostiteljeve hiše. As v rokavu vsakega gostitelja je bil seveda kuhar, od katerega je bil odvisen sloves in dobro ime hiše. Zato pogosto tudi ni bil suženj, v vsakem primeru pa mu je med služinčadjo pripadalo prav posebno mesto.
Podobno kot danes so kuharji tudi v starem Rimu, na primer ljubosumno čuvali svoje kuharske recepte in specialitete. Najslavnejši med njimi, kuhar Apicij, ki je napisal celo kuharsko knjigo, pa je svoje recepte celo zakodiral. Živel je v prvem stoletju našega štetja, nekateri ga postavljajo celo v bližino cesarske palače, očitno je bil tudi izobražen. Skrivnost svojih receptov je želel ohraniti samo zase, saj jim je v kuharski knjigi namerno dodajal sestavine, ki jih sam ni uporabljal. Tako je zmedel svoje morebitne posnemovalce in uničil konkurente.
O tem, kako pomemben je kuhar, je Martina Skok izkusila tudi na svoji koži. Še danes se spominja drame, ki se je dogajala znotraj kuhinjskih zidov slovenske rezidence v Bruslju, ko se kuhar ob neki uradni priložnosti ni prikazal ob dogovorjeni uri. “Kuharji običajno pridejo v rezidenco dve uri pred začetkom kosila oziroma večerje. Tistega dne pa se kuhar ni in ni prikazal,” se spominja Skokova. Ko so ga končno našli in je bila zadeva spet pod nadzorom, so odkrili, da ni poskrbel za kruh. Gostje so se začeli zbirati, napetost v kuhinji je spet nevarno rasla. A so tudi to zagato rešili. Na koncu pa se je izkazalo, da je na mizi manjkalo maslo ... Takrat pa je bilo že prepozno za ukrepanje; omizje je bilo popolno, večerja se je začela. Nerodnost je gostiteljica lahko popravila le tako, da je vse obrnila na šaljivo plat.
Diplomatski pogovori
Eden ključnih namenov gostoljubja, ki se ni spremenil v tisočletjih, je utrjevanje prijateljskih vezi. Pogovori ob dobri hrani, pijači in prijetni glasbi najlaže prebijejo led med tujci in odpirajo prostor za tesnejše stike in sodelovanje. Na zabavah in sprejemih, ki so jih prirejala stara ljudstva, zato niso manjkali zabavljači in komedijanti. Smeh sprošča, vino spodbuja zaupljivost, iskrena beseda odpira srca.
Ob polni mizi in dobrem vinu so se od nekdaj laže sklepali tudi posli ter krepila politična in vojaška zavezništva. Pravzaprav to velja še danes. Zato je v obredju gostoljubja pomembna vsaka podrobnost, od okolja, v katerem sprejemamo goste do kakovosti postrežbe, je prepričana Martina Skok. Na diskreten način naj bi gostitelj poskrbel celo za to, da gostom ne bi zmanjkalo tem za razgovor. V modernih diplomatskih rezidencah je za to poskrbljeno s premišljenim izborom predmetov, ob katerih bi gostje laže navezali stik z gostiteljem. Lahko so to spominki s potovanj, fotografije, umetniška dela, umetelni predmeti in podobno.
Ko pa gostje prebijejo led, tudi diplomatska zapetost in formalnost izgineta, srečanje pa se lahko nadaljuje bolj sproščeno in neposredno. Takrat je slišati tudi vse mogoče šale in anekdote, ki si jih diplomati pripovedujejo, pogosto tudi na svoj račun.
Ena takih je tudi anekdota o črnogorskem diplomatu, ki je želel družbi opisati, kako tujci tihotapijo prepovedano drogo skozi njegovo državo. Ker pa je osle (donkeys) zamenjal z opicami (monkeys) omizje nikakor ni razumelo, kaj počnejo opice v Črni gori, še manj pa, kako so jih uporabili za tovorjenje polnih vreč prepovedanih substanc.
Ženska diplomacija
Gostoljubje je v diplomaciji najpogosteje prepuščeno soprogam diplomatov. Običajno niso zaposlene, zato lahko toliko intenzivneje skrbijo za dom in družabne stike. Martina Skok se je v tej vlogi znašla zelo mlada, pri komaj 26 letih, svoje nove obveze pa je sprejela kot izziv, a tudi kot veliko odgovornost. Izziv zato, ker je vsako novo poznanstvo lahko priložnost za osebno rast, odgovornost pa zato, ker od gostitelja na tujem vsakdo pričakuje, da bo svojo državo predstavljal suvereno in verodostojno.
“Šele ko do potankosti obvladaš strogi diplomatski protokol in se kot gostitelj sprostiš, lahko svojim družabnim dogodkom dodaš tudi svoj osebni pečat,” pravi Martina Skok, ki se tako tudi ravna. V tem predprazničnem času pa bi se veljalo vprašati, koliko časa in pozornosti smo danes sploh še pripravljeni nameniti gostom in druženju z njimi.
VIDA G. POSINKOVIĆ
