Lucija Mlinarič: V vitrini je še prostor za svetovni pokal
Preddverje renške športne dvorane je bilo predsinočnjim pretesno za vse, ki so se želeli udeležiti sprejema ob vrnitvi državne kotalkarske reprezentance z evropskega prvenstva. Na čelu odlične ekipe sta bili seveda dvakratna članska prvakinja Lucija Mlinarič in mladinska prvakinja Danaja Černe.
Mlinaričeva po slavju že začenja priprave za naskok na svetovni naslov, klubski delavci pa - po vloženi kandidaturi - na morebitno organizacijo evropskega prvenstva.
Lucija Mlinarič iz Šempetra, sicer 24-letna študentka arhitekture na tržaški univerzi, je spoznala osnove umetnostnega kotalkanja pri KUK Nova Gorica pred dopolnjenim četrtim letom starosti. Njen pravi vzpon se je začel v KK Renče, v katerega se je včlanila leta 1996. Dve leti pred tem je za prvi veliki klubski uspeh z evropskim mladinskim naslovom poskrbel Uroš Stibilj. Že kot kadetinja je prišla do srebra na EP. Kot mladinka je leta 2005 osvojila srebro na svetovnem prvenstvu, leta 2007 pa je dotlej malodane nepremagljivo italijansko konkurenco presenetila z naslovom evropske prvakinje. Zatem je postala še svetovna podprvakinja. Sledila so težka leta: nepričakovani spodrsljaji, poškodba, sodniška kuhinja in nazadnje vračanje med najboljše. Evropsko zlato je spet tu, svetovno pa še manjka. Priložnost zanj bo novembra v Braziliji.
Lucija Mlinarič je brez dvoma najboljša slovenska umetnostna kotalkarica vseh časov. V vitrinah ima odličja z mladinskih evropskih in svetovnih prvenstev. Pred tednom dni je postala drugič evropska prvakinja, tokrat pa je zlatu v prostem in kratkem programu dodala še srebro v obveznih likih. Bila je že tudi svetovna podprvakinja, športno udejstvovanje pa je bodočo arhitektko ob veliki podpori družine, kluba, sponzorjev in občine Renče-Vogrsko popeljalo do ZDA in Avstralije. Po prvem vrhuncu leta 2007, nekoliko slabšem letu kasneje in poškodbi v letu 2009, so se po glavi nadarjene in vztrajne Šempetrke (trenira tudi po šest ur dnevno) že začele motati misli o koncu kariere.
Letošnje leto je te misli za lep čas odpihnilo, pravi Lucija: “Po štirih letih težav in spodrsljajev sem vse programe na veliki tekmi odpeljala tako, kot jih znam na treningih, temu pa sem dodala še natančnost v obveznih likih, ki je doslej na prvenstvih manjkala.”
“Čutim, da bi lahko naredila še korak naprej v kotalkarskem športu, kjer kariere zaradi obremenitev ne moreš vleči v veteranska leta.”
>Kje je skrivnost vašega ponovnega vzpona?
“Po vsem, kar se mi je dogajalo, sem se prepričala, da delam dobro in da se bo to pokazalo tudi na tekmi. Niso me bremenili prejšnji strahovi pred spodrsljaji ali breme pričakovanj visokega rezultata. K sproščenosti je pripomogla serija uvrstitev med tri na novi svetovni nagradni seriji in tik pred prvim tekmovalnim dnevom EP še novica, da je nastop odpovedala lanska svetovna prvakinja Debora Sbei. Vsega, kar sem dosegla, pa ne bi bilo brez dobre spremljevalne ekipe. V njej sta trenerja Marko Pelicon in Ruben Genchi, kondicijska trenerka Nives Černe in psiholog Ivan Kodelja.”
>Kaj si obetate od SP v Braziliji ?
“Že na EP v Reggio Calabria sem odpeljala vrhunski kratki in prosti program. Le še nekaj malenkosti moram izpiliti. Ob tem sem predvsem po zaslugi Marka Pelicona, ki je bil z mano celo poletje, zelo napredovala v obveznih likih. Imam še več kot mesec dni časa za vadbo in dobro popotnico za napad na vrh. Na SP ga še nisem dosegla. Dobra forma in ta izziv sta motiva za nadaljevanje kariere. Študij sem letos pustila nekoliko ob strani, saj čutim, da bi lahko naredila še korak naprej v kotalkarskem športu, kjer kariere zaradi obremenitev ne moreš vleči v veteranska leta.”
“Odpirajo se možnosti, da bi s kotalkanjem vsaj proti koncu kariere nekaj tudi zaslužila.”
>Na EP in SP je veliko dela s koreografijo, zunanjo podobo, obleko. Kdo vam pomaga?
“Pri programu in oblačilih mi pomaga Ruben Genchi in šiviljstvo Pergola iz Trsta, po dvajsetih letih nastopanja pa sem si pri ličenju pridobila že toliko izkušenj, da za to poskrbim sama.”
> Ali bo uvrstitev na EP vplivala na odločitev o nadaljevanju kariere?
“Po letošnji dobri sezoni in ob dejstvu, da sem zdrava, se lahko dobro pripravim vsaj še za naslednjo sezono in potem - ne glede na dosežke - še največ za dve. Intenzivnost dela v kotalkarskem športu je preprosto prevelika, da bi proti 30. letu, še zdržal. Letos sem na primer celo poletje le trenirala in odhajala na tekmovanja. Nisem šla niti na morje. Skratka, motiv za nadaljevanje imam že sedaj, saj se je letos uveljavila nagradna serija turnirjev grand prix, kjer je mogoče tudi kaj zaslužiti. Eden takšnih turnirjev bo takoj po svetovnem prvenstvu v brazilskem glavnem mestu Brasilia. Obetajo se tudi ekshibicijski nastopi v Italiji. Odpirajo se torej možnosti, da bi s kotalkanjem vsaj proti koncu kariere nekaj tudi zaslužila.”
“Izkušnje so me naučile, da mi daljše mirovanje v samoti začne hitro škoditi.”
>Kako preživljate skopo odmerjeni prosti čas?
“Kadar so obremenitve res hude, se umaknem v domače mirno okolje, h knjigi, filmu ali risanju. Sicer pa so me izkušnje naučile, da mi daljše mirovanje v samoti začne hitro škoditi, posebej pred večjimi tekmami, ko se začneš spraševati, kako bo šlo. Zato se kmalu lotim vsakdanjih opravil, grem v družbo ali pa pomagam v klubu.”
IGOR MUŠIČ
