Maitrejevo srčno svetišče, razstava, ki gane obiskovalce
Ta konec tedna je v Portorožu na ogled zanimiva razstava budističnih relikvij, bisernih kristalov, ki so nastali po kremaciji budističnih mojstrov, ki so že za časa življenja dosegli visoko duhovno realizacijo. Relikvije, ki so navadno spravljene v templjih in samostanih, so le redko na ogled širši javnosti. Prav zato za potujočo razstavo po vsem svetu vlada veliko zanimanje. Ogledalo si jo je že več kot dva milijona ljudi, ki poročajo o zelo globokih duhovnih izkušnjah v stiku s svetimi relikvijami.
“Razstava je v celoti zasnovana kot darilo ljudem iz primorske regije ter širše, da vsak na svoj način izkusi bližino relikvij, ljubeče prijaznosti, ter da skupaj pripomoremo k miru na svetu,” pravi Mirjana Ogrin, ena od organizatork.
Nekatere relikvije daroval tudi dalajlama
Relikvije bodo razstavljene še danes od 10. do 19. in jutri do 17. ure v hotelu Riviera, na zaprtem delu terase Mystica, s čudovitim razgledom na morje. Na ogled so starodavne in svete relikvije Bude Šakjamunija ter 44 drugih budističnih mojstrov iz Indije, Tibeta in Kitajske. V razstavljeni zbirki je 3000 relikvij, vključno s tistimi, ki jih je razstavi daroval tibetanski duhovni voditelj dalajlama. Nekatere izmed njih so starejše od 2600 let, tudi zbirka iz relikvarija Sakja v Tibetu ter iz muzeja Meikatila v Burmi.
Razstavo je v Slovenijo povabila skupina entuziastov, ki niso organizirani v nobeno posebno društvo. Pomagajo jim tudi prostovoljci. Pred leti so bile relikvije že na ogled v Ljubljani in Mariboru. “Dogodek v Ljubljani je bil neverjetno lep in ganljiv. Tudi v Mariboru je bilo vzdušje čudovito; ljudje so se na razstavi zadržali tudi po več ur. Prostovoljci, ki smo vse to organizirali, smo želeli, da tudi druge slovenske regije prejmejo ta blagoslov. Večkrat smo meditirali skupaj in se končno odločili, da bomo razstavo pripeljali še na Primorsko,” razlaga Ogrinova in doda, da je ogled relikvij brezplačen. “Obiskovalci lahko prispevajo denar, če tako želijo. Donacije so namenjene predvsem temu, da lahko razstava pride v naslednje mesto. Na ta način energija ljubeče prijaznosti potuje po svetu.”
Relikvije so večinoma podobne bisernim kristalom različnih barv in v sebi skrivajo neizmerno pozitivno energijo, trdijo organizatorji. Nastale so po kremaciji budističnih mojstrov, ki so že za časa življenja dosegli visoko duhovno realizacijo. Relikvije so zato navadno spravljene v templjih ali samostanih in so redko, če sploh, na ogled širši javnosti.
Ne le mrtva materija
“Biserni kristali niso samo mrtva materija,” poudarja Ogrinova. “Včasih se samodejno množijo ali izginejo, se svetijo, in Tibetanci verjamejo, da v njih še naprej živi srčika sočutja in modrosti pokojnih mojstrov. Relikvije so esenca duhovne realizacije mojstrov, ki so jih pustili za seboj po svoji smrti. So plod njihove motivacije in neskončne dobrobiti za vsa bitja.”
Mnogi obiskovalci so poročali o neizmernem miru, navdihu in ganjenosti, ki so jih zajeli ob obisku razstave. Relikvije so shranjene v steklenih vitrinah, ob zlatem kipu Bude Maitreje, naslednjega Bude, ki bo v svet ponesel sporočilo ljubeče prijaznosti, kot verjamejo budisti. Obiskovalci imajo možnost, da tudi sami sodelujejo pri obredu in prejmejo blagoslov z nežnim polaganjem relikvij na glavo.
“Najbolj mi je ostala v spominu razstava v Budimpešti,” se spomina Ogrinova. “Ljudje so čakali v dolgi vrsti, ki se je vila po pločniku; v dveh dnevih jih je prišlo 10.000. Ko obiskovalec vstopi v prostor, zagleda pred sabo velik kip Bude, pred katerim je manjši Budov kip, po katerem spusti vodo in si predstavlja, da s tem odplakne svoje težave, bolezni, ali da očisti ves svet. V mislih kipu podari vse tisto, česar ne potrebuje več ali kar si želi, da bi se mu v življenju uresničilo. Zraven kipa so glasbeni instrumenti, na katere lahko zaigra ter pošlje v prostor lepo energijo in dobre misli. Nato se začne ogled relikvij, ki so kronološko postavljene, od relikvij Bude Šakjamunija in mojstrov, ki so kasneje prišli v Tibet, do sodobnih mojstrov. Nekatere relikvije so stare šele pet let. Vsak, ki pride v stik s temi kristali, dobi tisto, kar mu je v danem trenutku namenjeno. Ljubezen pač najde primeren način v obliki miru, inspiracije, ozdravitve ali česarkoli drugega.”
Blagoslov prejmejo tudi živali
Na razstavi so dobrodošle tudi živali, ki jim za blagoslov na glavo položijo relikvije; te so v ta namen shranjene v posebni posodi. Na enak način kot ljudi so tako na razstavi blagoslovili že kanarčke, kače, pajke, goske, pa seveda mačke in pse. Tudi konje so ljudje že pripeljali, le da v Portorožu kaj takega ne bo mogoče, saj je do razstavnega prostora treba prehoditi nekaj stopnic. “Ljudje so zelo kreativni v tem, komu vse želijo omogočiti stik z ljubeznijo,” se smeji Ogrinova. Tudi otroci na razstavi zelo uživajo. Tam je tudi knjiga, v katero lahko obiskovalci z zlatim peresom prepišejo t. i. sutre, izvorna Budova učenja.
“Obiskati razstavo budističnih relikvij je kot iti na dolgo romanje duše, ki išče mojstrstvo v modrosti,” je zapisal eden od obiskovalcev razstave v Ljubljani. “Ob stiku z relikvijami občutim mir, ljubezen in povezanost. Prvi stik ni bil prav nič poseben, a čez čas sem opazil odsotnost skrbi, misli in impulzivnosti vsakdanjega življenja,” je pričal drugi.
Duhovni vodja potujoče razstave je lama Zopa Rinpoche, rojen leta 1946 v Thamiju, himalajski regiji Nepala. Dolga leta je zbiral relikvije budističnih mojstrov, ki jih bodo nekoč vgradili v velike Budove kipe in jih za stalno postavili v Indiji.
A dokler bodo ljudje tako želeli, bodo relikvije potovale po svetu. Budisti namreč verjamejo, da so v preteklosti ljudje imeli bolj čisto karmo in so bili sposobni videti živega Budo. V današnjem svetu pa se je veliko teže duhovno prebuditi, še več, težko je celo živeti življenje v skladu z našimi moralnimi vrednotami. Zato ni nič čudnega, da nismo sposobni uzreti Bude, ga častiti in mu darovati ter od njega neposredno prejemati učenja. Danes je naša karma, da uzremo Budo v obliki relikvij. Na ta način se Buda lahko pojavi med nami in nas vodi, da se naučimo predanosti, se očistimo negativne karme in dosežemo razsvetljenje. Mojstri ob svojem odhodu ustvarijo te relikvije, da bi prenesli svoje sočutje na vse, ki relikvije vidijo, se jih dotaknejo ali le pomislijo nanje.
Od odvetnice do budistke
Za to si prizadeva tudi Victoria Coleman, ena od direktoric razstave, doma iz Londona. Nekoč je bila priznana odvetnica, leta 2001 pa je pustila službo in se posvetila budizmu. “Bila sem zelo zaposlena, veliko sem zaslužila, ampak ko sem opazovala svoje kolege, sem ugotovila, da so vsi zelo nesrečni. Sanjali so o tem, kaj bi počeli, če ne bi bili v službi. Dojela sem, da materialno bogastvo ne prinaša sreče, zato sem se odločila za daljši dopust in obiskala Indijo. Tam sem spoznala budistične nauke in v njih našla veliko smisla. Nato sem spoznala še mojega duhovnega učitelja, lamo Zopa Rinpocheja. To je bilo leta 2001 v Nepalu. Prosil me je, naj pomagam organizirati potujočo razstavo Maitrejevo srčno svetišče. Na tej poti sem srečala veliko zelo navdihujočih ljudi, in zelo sem srečna, da sem lahko že toliko let del tega projekta. Vsak teden dobim veliko pisem, v katerih mi obiskovalci pripovedujejo zgodbe o tem, kako jih je stik z relikvijami prebudil in spremenil. To je zelo intimna izkušnja, ki jo je težko razložiti. Pri nekaterih se zgodi čustvena ali fizična ozdravitev, za druge je to močna duhovna izkušnja. Vsak obiskovalec pa občuti globok mir in se poveže s svojo notranjo modrostjo ter ljubečim srcem. Razstava relikvij je neke vrste svetišče, prostor, kjer se lahko spočijemo, pozdravimo in se spet počutimo močne. Živimo v norem, hrupnem in s strahom prežetem svetu. Vse to na razstavi izgine. Ostaneta le mir in tišina,” pripoveduje Colemanova.
Razstava je od leta 2001 obiskala že približno 70 držav, videlo pa jo je neverjetnih 2,5 milijona ljudi. Trenutno po svetu potujeta dve zbirki relikvij - ena po Evropi in Aziji, druga pa po severni in južni Ameriki.
“Menedžerji, ki potujejo z razstavo, zelo trdo delajo, saj jo morajo vsak teden prepeljati in postaviti v drugem mestu. Pripovedujejo mi, da se pogosto počutijo osamljene, saj so stran od družine in prijateljev. Ta občutek jim da novo perspektivo, kako pomembno je v življenju imeti koga, ki ga ne le lahko pokličeš po telefonu, ampak tudi objameš. Po drugi strani pa spoznavajo nove prijatelje, ki postanejo njihova druga družina. Brez prizadevnih lokalnih organizatorjev in prostovoljcev ta turneja ne bi mogla tako dolgo trajati. Vedno znova sem ganjena, kako gostoljubni so ti ljudje in koliko časa so pripravljeni žrtvovati za to razstavo,” še pove Colemanova in doda: “Prav gotovo ni potrebno biti budist, da bi izkusil te relikvije, niti ni potrebno vanje verjeti. Enostavno se zgodi; pridite in poskusite.”
ALJA TASI
