Maks Fabiani: Svetovljan s Krasa
Maks Fabiani, za Jožefom Plečnikom največji slovenski arhitekt, je bil rojen v Kobdilju na Krasu. Tega velikega arhitekta, pa tudi urbanista, politika, izumitelja in literata bomo predstavili v podlistku v nekaj nadaljevanjih.
Maks Fabiani se je rodil 29. aprila 1865 v Kobdilju pri Štanjelu. Oče Anton in mati Charlotte sta imela štirinajst otrok, Maks je bil dvanajsti. Fabianijevi so v Kobdilju živeli stoletja; najstarejša omemba njihove družine sega v leto 1614, izvirali pa naj bi iz okolice Bergama v Italiji. Maks Fabiani je bil na stara leta prepričan, da njegov rod izvira iz kraja Paularo na skrajni severni meji Furlanije in Karnije.
Besedilo in dokumentarne fotografije so vzeti iz knjige Andreja Hrauskyja in Janeza Koželja Maks Fabiani, ki jo je izdala Mladinska knjiga.
Fabianijevi so imeli na posestvu enega redkih zanesljivih vodnjakov na tem delu Krasa, glavna dejavnost družine pa je bila prodaja vode. Dobiček so vlagali v širjenje posesti, kjer so gojili avtohtono trto pikolit, ki je iz sušenega grozdja dajala cenjeno sladko vino.
Mati Charlotte je bila Tržačanka, po očetu iz okolice Bocna (Bolzana) na Južnem Tirolskem. Zaradi šibkega zdravja je po zdravnikovem nasvetu letovala pri Fabianijevih v Kobdilju na Krasu, kjer se je zaljubila v domačega sina Antona. Po poroki je kar 78 let vodila posestvo in doživela visoko starost 96 let. Njenemu meščanskemu poreklu gre zasluga, da je večino svojih štirinajstih otrok poslala v šole. Maks je osnovno šolo obiskoval v domači hiši, potem pa so ga poslali v realno gimnazijo v Ljubljano, kjer je stanoval pri sorodnikih. Realka je tedaj pomenila gimnazijo, ki je bila usmerjena v tehniko in naravoslovje.
Prijateljevanje s sošolcem Albinom Belarjem, ki se je navduševal nad tehniko, je pripomoglo k odločitvi, da je po maturi leta 1883 šel študirat gradbeništvo na Tehnično visoko šolo na Dunaj. Tam se je poleg obveznega študijskega programa vpisal še na celo vrsto umetniških predmetov, od osnov likovne umetnosti do arhitekturne zgodovine. Bil je odličen študent, v letih 1886-89 pa je moral študij začasno opustiti, da je odslužil vojaški rok.
Po vrnitvi iz vojske se je zaposlil kot asistent na katedri za arhitekturo Tehnične visoke šole v Gradcu pri profesorju Richardu Edlerju von Löweju, kjer je poučeval urbanizem. Maks Fabiani je študij končal leta 1892 in bil šele 38. diplomant, ki je pridobil naziv diplomirani arhitekt.
Istega leta je kandidiral za štipendijo Carlo de Ghegha, imenovano po znamenitem graditelju južne železnice Dunaj-Trst. Takrat je bila to najvišja štipendija v monarhiji, podeljevalo pa jo je Združenje avstrijskih arhitektov in inženirjev za študijska potovanja. Običajno so podeljevali štipendijo dvema ali več prosilcem, pri Fabianiju pa so naredili izjemo in vso vsoto podelili samo njemu.
To mu je omogočilo, da je lahko skoraj tri leta “brez naglice in popolnoma neobremenjeno” prepotoval Nemčijo, Švico, Belgijo, Francijo, Anglijo pa tudi Italijo, Grčijo in Turčijo, tehnično napredne dežele na eni strani in antični svet na drugi. Fabiani je sam zatrdil, da je bilo to potovanje “vir vsega mojega znanja in kulture”.
(se nadaljuje)
