Marko Likon: “Odpadki niso stvari, o katerih se nam ne da razmišljati”
Dr. Marko Likon, raziskovalec, lastnik in direktor podjetja Insol je pred dnevi prejel nagrado na področju ekologije in trajnostnega razvoja Energy Globe National Award za tehnologijo, ki omogoča pretvorbo odpadkov v visokotehnološke produkte.
Gre za dolgoročen projekt, v okviru katerega so nastali tudi Ekopark, tehnologija predelave papirniškega mulja, pretvorba topolovih vlaken v obnovljive absorbente in še cela vrsta izboljšav na področju energijsko varčnih programov. Trenutno se dr. Marko Likon ukvarja z možnostmi, kako razširiti uporabo topolovih vlaken tudi v farmacijo.
>Za kakšno nagrado gre?
“Energy Globe Award so nekakšne olimpijske igre na področju ekologije in trajnostnega razvoja. Na njih lahko sodelujejo vse države v svetu, letos pa se je za nagrade potegovalo več kot 1300 projektov iz 105 držav. Mi smo se prebili v ožji izbor 40 projektov v različnih kategorijah. V naši kategoriji nas je bilo 20, zmagovalec pa je prejel zlati pokal.”
>V čem je bil poseben zmagoviti projekt?
“Prvo nagrado je osvojila država Alberta v Kanadi, kjer so zgradili energijsko povsem samozadostno naselje. Gre za hiše, ki poleti črpajo toplotno energijo, jo shranijo pod zemljo, pozimi pa se z njo grejejo. Ker gre za nagrade na področju trajnostnega razvoja, se zanje poteguje zelo malo zasebnih družb - so premajhne. V glavnem gre za velike vladne ali nevladne organizacije.”
>Je zmagoviti projekt šele eksperiment?
“Ne, to naselje zares stoji in živi. Gre za fantastičen projekt, s katerim je Kanada našla nadomestek za geotermalno energijo, ki je nima. Poleti zbirajo toploto prek sončnih celic, zemljo pa uporabijo kot baterijo. Pozimi pa ta krogotok preprosto obrnejo. Na ta način dosežejo popolno energijsko samozadostnost.”
> To nekoliko spominja na vaš projekt Ekoparka, kajne?
“Z našim Ekoparkom bi se na tem tekmovanju verjetno kar visoko uvrstili. Vendar smo v primerjavi z drugimi konkurenti pravzaprav mikro podjetje. Sem prihajajo organizacije, ki se ukvarjajo s čiščenjem pitne vode po Afriki na primer, z velikimi projekti torej, ki terjajo ustrezno organiziranost in razvejan sistem.”
>Na čem sloni vaša vizija?
“Naša vizija izhaja iz prepričanja, da je možno vse odpadne materiale predelati. Naše geslo je, da odpadki niso samo stvari, o katerih se nam ni dalo razmišljati. Iz tega smo izhajali, tudi ko smo se lotili preučevanja topolovih vlaken v funkciji absorbentov. Isto velja tudi za naš projekt pretvorbe biološkega blata, torej blata iz čistilnih naprav, v gradbene materiale. Tega blata namreč ni več dovoljeno odlagati na odlagališčih, ker razpada in pri tem sprošča toplogredne pline. Naše podjetje je zato razvilo postopek za stabiliziranje te mase in njeno predelavo v gradbene materiale za manj zahtevne objekte, kot so športni tereni ali za zapiranje odlagališč. V bistvu gre za nadomestek gline. Ta projekt je šel skozi evropske programe Eco-Innovation in se že tudi izvaja. Prva tovrstna naprava bo postavljena že januarja v Novem mestu.”
> Kako deluje ta vaša nova tehnologija?
“Blato iz čistilnih naprav zmešamo s pepelom iz termoelektrarn ali kurišč. Pepel namreč to maso stabilizira in jo utrdi, da ne razpade. Postane neke vrste malta. V tem postopku se nevtralizirajo organske snovi in težke kovine, produkt pa je v celoti uporaben. S to tehnologijo je možno zmanjšati strošek zapiranja odlagališč, kar je doslej predstavljalo veliko finančno breme. S tem načinom bo upravljavec odlagališča sam predelal odpadli material in ga uporabil za zapiranje.”
>Katere so največje težave naših odlagališč?
“Odlagališča imajo cel kup težav, od neurejene zakonodaje do težav z okoljevarstvenimi dovoljenji in shemami za ločevanje odpadkov. Odlagališča so dolžna pobirati odpadke, za ločevanje pa jim zmanjka denarja. Eden od razlogov za to stanje je tudi dejstvo, da smo prehitro sprejeli evropsko področno uredbo, ne da bi ob tem zagotovili denar za njeno uresničevanje. Sedaj smo prekoračili vse predvidene roke za prilagoditev stanja z zakonodajo in težave so že na vidiku.”
> Ali to pomeni, da doma ločujemo odpadke, potem pa se na odlagališču vse spet pomeša?
“Ne, to ne. Kar se ločeno zbere, se tudi ločeno odpelje. Vendar bi morali ločevati in stabilizirati (preprečiti gnitje) tudi odpadke, ki se zbirajo v tako imenovanem črnem smetnjaku, v katerem konča vse, kar ni ločeno. Potrebno je torej še nadaljnje ločevanje tako imenovane lahke frakcije - tega, kar je mogoče sežgati ali predelati - od težke frakcije oziroma organskih odpadkov, ki gnijejo in jih je treba kompostirati. Problem pa je v tem, da nimamo kompostarn.”
>Kako napreduje gradnja vaše tehnologije za predelavo odpadnega blata v Novem mestu?
“V Novem mestu se trenutno trudimo, da bi pridobili kohezijska sredstva za izgradnjo mehansko-biološke predelovalnice odpadkov. Za postavitev naše tehnologije predelave blata je že vse dogovorjeno, tudi zato, ker so za to predvidena evropska sredstva.”
>Kako rešujejo problem odpadkov drugod po Sloveniji?
“Ko gre za odpadke, se občine načeloma združujejo. Koprska občina jih tako vozi v Novo mesto. Vendar postaja ta logistika precej draga. Koprska občina na primer zbere odpadke, jih natovori na tovornjake, jih odpelje v Lenart, kjer jih separirajo in predelajo. Za lahko frakcijo sicer ne vem, kje konča, težko frakcijo pa iz Lenarta potem odpeljejo v Novo mesto na odlagališče. Vse to pa plačajo občani.”
> Bi lahko vsaka občina rešila problem odlagališč po svoje?
“Mi predlagamo, da se odlagališča predelajo v velike kompostnike, kot se to že dogaja v tujini. Urad za podnebne spremembe celo priporoča take rešitve, saj je tako odlagališče potem zaprto, opremljeno s sistemom odplinjevanja, plin pa se uporabi kot energent. Ampak naša država o tem noče slišati.”
>Kaj bi morala storiti država?
“Predvsem pregledati zakonodajo. Pri nas velja, da je prepovedano vse, kar ni zapisano v zakonu. V svetu pa velja prav nasprotno, da namreč velja vse, kar ni jasno prepovedano. Dogaja se namreč, da v praksi obstajajo tehnološke rešitve za določene probleme, ki pa še niso vključene v zakone. Zato lahko inšpektor brez težav prepreči uvajanje novih tehnologij. Sam veliko delam s Finci, Američani in tudi Avstralci in sem se lahko iz prve roke prepričal, da je njihov način okoljsko učinkovitejši.”
>Kako uspešni ste pri črpanju evropskega denarja?
“V zadnjih dveh letih smo pridobili že dva projekta iz evropskega programa Eco-Innovation, ki spodbuja ekološke inovativne proizvode in pomaga presegati težave pri njihovi komercializaciji. S topolovimi vlakni se pripravljamo na prijavo na Sedmi okvirni program, in če je verjeti namigom, imamo velike možnosti, da na njem tudi uspemo.”
> Je torej posel s smetmi donosen?
“V tem trenutku je donosen za vse, ki se z njimi ukvarjajo.”
> Ste kdaj razmišljali, da bi Primorska enotno reševala problem odpadkov?
“Pred leti sem bil zaposlen kot vodja odlagališča v Kopru in smo na tehnični ravni dobro sodelovali z Novo Gorico. Razmišljali smo celo o možnosti, da bi Nova Gorica prevzela ostanek koprskih odpadkov, Koper pa bi v Ekoparku proizvajal diezelsko gorivo, s katerim bi zalagal tovornjake, ki bi prevažali odpadke. A je takrat to izzvenelo kot čista znanstvena fantastika.”
>Kaj pa skupna odlagališča obalnih občin in Krasa?
“Bil sem eden od avtorjev skupnega projekta za odlagališče v Postojni, ki je bil dobro zastavljen, a zelo nespretno izpeljan. Ljudje so namreč za novo odlagališče izvedeli iz medijev in so se takoj uprli. Zadeva je propadla, čeprav je bil za projekt na voljo celo evropski denar. Brez sodelovanja prebivalcev taki projekti niso mogoči.”
>Nihče noče smetišča v svoji bližini. Smo premalo osveščeni?
“Brez dvoma. Ljudje ne vedo, da imajo moderna smetišča, kakršno je v Novem mestu na primer, majhen vpliv na okolje. Njihovo vplivno območje je približno 600 metrov, nič več.”
>Bi se lahko zgodilo, da bi na odlagališčih nezakonito sprejemali tudi nevarne odpadke?
“To pa ne. Pri nas je nadzor zelo strog, te nevarnosti preprosto ni. Tudi sam sem že slišal ugibanja, da se celo jedrski odpadki shranjujejo po domače. Ampak to ni res. Naša odlagališča delajo zelo dobro in so zanesljiva. Za obe odlagališči, za kateri skrbim, v Novi Gorici in Novem mestu, lahko zagotovim, da se kaj takega ne more zgoditi.”
>Se bo količina odpadkov v prihodnje povečevala?
“Ne. Gledano globalno, bo količina odpadkov stagnirala. Tako vsaj izhaja iz naših izračunov. S kakovostjo življenja sicer raste tudi količina odpadkov, a te tudi bolje ločujemo. Količina odpadkov pa se kljub temu ne bo zmanjšala, ker prebivalstvo narašča. Globalno bo torej količina odpadkov ostala približno enaka.”
>Kaj pa reciklaža odpadkov?
“Zanjo je potrebna le proizvodna linija, ki bo te odpadke sprejela; tehnologija ločevanja in uničevanja že obstaja. Sicer pa ne morem razumeti, zakaj v Sloveniji odpadkov ne sežigamo tako kot drugod po svetu.”
>Ali niso problematični izpušni plini?
“Ne. Pri 1200 stopinjah uničite vse. Metan pa je nevarnejši, če nastaja ob gnitju odpadkov. Tudi zato, ker lahko gnitje poteka nenadzorovano. Poleg tega izpušne pline sežigalnic lahko uporabimo kot energente.”
>Zakaj je torej propadel Lafarge?
“Ker ni poskrbel za obveščanje javnosti in prebivalcev v svoji okolici. To je pri takih projektih ključnega pomena. Je pa zanimivo zadeve pogledati iz drugega zornega kota. V Sloveniji, recimo, kupujemo plastiko v Avstriji, jo plačamo, pripeljemo domov in uporabimo. Odsluženo potem vrnemo v Avstrijo, ji zanjo spet plačamo, da jo prevzame in reciklira, za nameček pa od nje kupimo še elektriko, ki jo pridelala iz odpadkov. Tako so videti zadeve v življenju.”
> Je to podobno zavračanju vetrnih elektrarn?
“Zavračanje vetrnih elektrarn pa je še bolj nesmiselno. To pa nima primere!”
> S čim se ukvarjate trenutno?
“Za Marles pripravljamo študije in izračune o tem, kakšen ogljični odtis puščajo njihove hiše v celotnem življenjskem obdobju. Nazadnje smo jih prepričali, da se lotijo gradnje hiše iz topolovih vlaken. Ta so namreč eden najboljših izolatorjev, kar jih sploh obstaja. Hišo naj bi predvidoma končali že prihodnje leto. Poleg Marlesa sodelujejo v projektu še norveška in belgijska družba. Raziskave topolovih vlaken pa gredo v smeri ne le samočistilnih absorbentov in izolacijskih materialov, temveč tudi zdravil.”
>Kateri so energetski viri prihodnosti?
“Vetrni in geotermalni, nedvomno.”
VIDA G. POSINKOVIĆ
