Martin Plesničar: Recepta za vzgojo ni

Kako torej vzgojiti odgovornega in svobodomiselnega otroka?

“Otrok je nepopisan list, nedolžen in čist - samo če nanj gledamo brez predsodkov, izhajamo iz njega samega in ne iz naše predstave o njem,”meni Martin Plesničar, učitelj razrednega pouka na osnovni šoli v Desklah in avtor priročnika Kompas za starše.

Šele ko starši spoznajo same sebe, svoje omejitve, misli, navezanosti, prepričanja, želje in strahove, se bo spremenila tudi njihova miselna slika o otroku. Dokler pa si želijo, da njihov otrok “postane nekdo” ali doseže kaj pomembnega, gojijo v sebi tudi strah, da se to morda ne bo zgodilo. In prav strah jim preprečuje sprejeti otroka takšnega, kakršen je.

Najprej pometimo pred svojim pragom

Različne vzgojne tehnike po navadi samo poglobijo prepričanja, ki so si jih starši o otroku ustvarili v preteklosti, zato ne morejo spremeniti sedanjosti. Ta je namreč odsev zakoreninjenih prepričanj.

Plesničar pri otrocih v zadnjem času opaža skrb vzbujajočo naravnanost na stvari, ki se jim splačajo. Na kapitalistični sistem torej. “Ne sprašujejo se več, kaj je dobro, bodisi zanje bodisi za sočloveka, ali kaj je koristno. Veliko jih preprosto ve, kaj se jim splača, če se želijo, na primer, izogniti kazni,” pripoveduje in kot primer navede tožarjenje. “Z njim ne pomagamo drugemu; veliko bolje je, če ga na določeno ravnanje le opozorimo. Učenci pa se tožarijo, ker menijo, da si bodo s tem pri učiteljih pridobili plus. Potem se tožarjenje splača, tudi če drugega spravimo v kašo.”

Odrasli se preveč zanašajo na mnenja strokovnih avtoritet in raznih ustanov, preprosto zato, ker je tako bolj udobno, meni naš sogovornik. “Drugi so nam povedali, kaj je dobro in česa se ne sme. Če jim sledimo, smo pomirjeni v prepričanju, da ravnamo prav. Težava pa je, ker pri tem izključimo svoje razmišljanje.”

Pri otrocih še ni opazil lastnosti, ki je ne bi prej opazil pri odraslih, največkrat prav pri njihovih starših. Če nas torej pri otroku karkoli moti, pometimo najprej pred svojim pragom.

Otroštvo naj bo užitek, ne poligon

Plesničar se ne strinja z večinskim prepričanjem, da je treba otroka z vzgojo pripraviti na odraslost. Otroštvo je del življenja, je prepričan. V poplavi priročnikov o vzgoji pa starši kaj hitro postanejo zmedeni. “Staršem predlagam, da čim več preberejo in poslušajo, potem pa naj se sami odločijo. Kritični naj bodo do vsake knjige, do vsake zamisli. Zanesejo naj se le na svoja spoznanja. Vsak mora sam ugotoviti, kaj hoče doseči pri otroku. Namen vzgoje ni, da otroka pripravimo na življenje. Če bo polno užival otroštvo, bo avtomatično pripravljen na življenje. Naučimo ga sprejemati odgovornost, dovolimo mu samostojno razmišljanje,” svetuje učitelj, tudi sam oče dveh otrok.

Priročnik je napisan kot dialog med avtorjem in gospodom Jožetom. “Ljudje se spoznavamo v odnosu do sveta, v odnosu z drugimi. V gospodu Jožetu so združeni vsi, ki so vplivali name. Eni bolj, drugi morda le bežno, a kljub temu trajno.”

Najbolj zanimivo pa morda je, da avtor bralcu ne postreže z receptom za najboljšo vzgojo. Prav nasprotno. “Posameznika ne moremo voditi po stopinjah. Naredi to, razmišljaj tako, in na koncu boš svoboden, samostojen in odgovoren. Tako ne gre. Če otroka že od malega usmerjamo, kaj sme in česa ne, potem že na začetku ni samostojen, a ne bo niti na koncu. Seveda starši sprejemamo ogromno odločitev namesto otroka, ko je ta še majhen. Sčasoma pa naj naše zahteve postajajo vse manjše in manj pogoste.”

Ključna pri tem so prepričanja, ki jih starši prenašajo na otroka. In to ne le z besedami, pač pa predvsem z zgledom. Otroci bolj opazujejo kot poslušajo. “Dotaknimo se tekmovalnosti. Naš otrok je tekmoval in zmagal. Ob tem je naredil pet prekrškov, mi pa smo veseli, ker je zmagal. Objamemo ga in mu z govorico telesa pokažemo, da je sprejet. Naslednjič bo lahko poražen. Igral bo pošteno in sodniku priznal napako. Če bo naš odziv takrat manj ljubeč, bo otrok to začutil. Podobno je v šoli. Če otroku govorimo, da se uči zaradi sebe, potem bodimo ljubeči in sprejemajoči, ko se uči z veseljem, ne glede na to, kakšno oceno bo dobil.”

Dokler dvomimo, smo na pravi poti

Avtor v svoji knjigi ni pozabil na zlato pravilo, da je potrebno otroku pomagati, ko čutimo, da pomoč resnično potrebuje, in ne zaradi sebe. “Če je prisoten naš ego, je to, da želimo otroku dobro, le izgovor. V bistvu pa je naše počutje odvisno od tega, kako bo otrok uspešen.”

Dandanes je otrok pogosto sredstvo staršev za zadostitev svojim ciljem. “To se dogaja, ko starši niso zadovoljni sami s sabo, ko imajo težave. Otroka izkoristijo, da zadovoljijo praznino v sebi. Nekateri starši tudi govorijo, da je njihov namen vzgojiti srečnega otroka. To je v kapitalističnem sistemu seveda zelo dobrodošlo, ker nihče ni prav srečen. Če nismo srečni, poiščemo zadovoljitev v zunanjih stvareh. Kupimo si kaj novega, se udeležimo tečaja, preberemo dve knjigi in se bolje počutimo. Vendar menim, da namen vzgoje nista sreča in zadovoljstvo. To sta lahko posledici, ne moreta pa biti namen. Kje konkretno bo otrok iskal srečo, na to nimamo vpliva. Lahko se loti študija sli poseže po drogah. Nekatere stvari so v naših očeh pozitivne, druge negativne. Nimamo pa nanje vpliva,” opozarja Plesničar.

Kaj torej storiti, se verjetno ob vsem tem sprašujejo starši. “Dokler se to sprašujejo, so na pravi poti, vsaj v mojih očeh,” pravi Plesničar. “Sami morajo ugotoviti, kaj storiti, in od tega ne smejo bežati. Lahko poiščejo nasvet pri prijatelju, strokovnjaku ali v knjigi. Za kaj se bodo odločili, pa so odgovorni sami. To je po mojem mnenju edina prava pot. Če nam je nasvet katerega od strokovnjakov všeč, ga sprejmimo, ko smo spoznanje ponotranjili, prevzeli in se z njim strinjamo. Seveda takrat to ni več nasvet strokovnjaka, ampak naše spoznanje.”

TINA KODRE