Matjaž Žerjal in njegove koze

“Oče Milivoj je začel z enim parom, zdaj imamo 250 koz,” ponosno pove Matjaž Žerjal, ki ima na zemljevidu slovenskih rejcev srnaste pasme največji krog. Njegov hlev je na severovzhodni strani vzpetine, kjer je najbolj vetrovno. Vrata do najbližjega pašnika so odprta, tako da se koze in kozlički prosto odločajo, ali bodo raje pod streho ali na zraku. “Burja koz ne moti, sovražijo pa prepih in dež - kot da bi si ne želele zmočiti kopit,” pripoveduje med odstranjevanjem električnega pastirja, da se lahko približamo tropu. Številne koze so breje, nekatere pa so že povrgle in kozlički radoživo skakljajo naokrog. Koza zna prepoznati svoj naraščaj, toda le redke so tako zaščitniške, da se postavijo mladičem v bran, če se jim približa človek. Prav tako ne tavajo brezupno naokrog, ko Matjaž odstrani drugega ali tretjega kozlička iz istega legla in pusti zgolj enega, saj ne želi, da bi se jim prehitro izsušilo vime. Kot pri večini domačih mlečnih živali so tudi moškim kozličkom šteti dnevi, pravzaprav tedni, saj je po njih veliko povpraševanje v mesecih pred veliko nočjo, mesarji pa vedo povedati, da jih največ konča na italijanskih krožnikih.

“V času kotitve moramo biti zelo pozorni, da kozo, ki bo povrgla, pravočasno zapremo v hlev. Če jo pustimo zunaj, se v trenutku prikažejo krokarji, ki napadejo, ubijejo in pojedo nebogljene mladiče. Skoraj ni za verjeti, toda nastopajo kot najbolj uigrana ekipa: eni zamotijo tako kozo kot psa čuvaja, drugi opravijo pokol. Čreda v hlevu pa prenoči zato, ker govorice o medvedih, volkovih in šakalih, ki kolovratijo po kraški gmajni, niso zgolj govorice,” pripoveduje.