Med ljubitelji sadja na Tajskem
Če želite dopust preživeti nekoliko drugače, tako kot sem ga letos maja sama, potem si lahko privoščite umik ali retreat, kot se temu reče v današnjem globaliziranem svetu, in dva tedna preživite samo ob sadju in zelenjavi. To vam omogoča avstralski športnik Grant Campbell, tesen sodelavec dr. Douglasa Grahama, avtorja knjige Prehrana 80/10/10, ki vsako leto na Tajskem organizira seminar, na katerem se zberejo ljubitelji sadja z vsega sveta. Podobni seminarji potekajo tudi drugod po svetu; enega takih bodo letos v začetku avgusta že drugič organizirali tudi v Sloveniji.
Campellov seminar poteka v Chanthaburiju, mestu na vzhodu Tajske, ki slovi kot prestolnica sadja. In res se človek ne more načuditi količini raznega tropskega sadja, pod katerim se šibijo stojnice na mnogih tržnicah v mestu in okolici.
Maja je podnebje na Tajskem že zelo vlažno, tik pred monsunom, s temperaturami okrog 40 stopinj Celzija, tako da je turistična sezona takrat že pri koncu, saj zahodnjaki v takšnih razmerah le težko vzdržijo. Ampak sezona sadja je na vrhuncu: mango je božansko sladek, začenja se sezona mangosteena, ki ga Tajci imenujejo kraljica sadja. Zrelo je tudi drugo eksotično sadje, katerega imena si je težko zapomniti, in tu je tudi kralj med vsemi sadeži - durian.
Ko si na Tajskem, jej durian!
Obsesijo z durianom je tistemu, ki prvič pride na Tajsko, težko razumeti. Campbell ta sadež udeležencem svojega seminarja ponudi že prvi večer. Večina je navdušenih, le nekateri so malce bolj zadržani, saj se morajo na specifičen vonj duriana, ki diši po žveplu, šele navaditi. Večino tega sadja na Tajskem pridelajo prav v okolici Chantaburija, v mestu pa v začetku junija organizirajo tudi festival duriana, s katerim se radi sladkajo tako domačini kot nekoliko bolj izkušeni turisti, medtem ko si novinci zatiskajo nosove.
Zato je prvo vprašanje mojemu gostitelju povezano prav s tem fenomenom. “Durian vsebuje nekatere snovi, zaradi katerih se človek počuti zelo dobro, skoraj kot bi bil malce pijan. No, ne v resnici pijan, ampak po durianu si res dobro razpoložen. Podobno kot med tekom, ko se v telesu izločajo t. i. hormoni sreče,” pojasni.
Ker durian vsebuje veliko maščob, nekateri pazijo, da ga ne pojedo preveč, ampak udeleženci seminarja Granta Campbella niso med njimi, čeprav je majhna količina maščob ena ključnih predpostavk diete 80/10/10, ki se jo tu vsi držijo. Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan, pravi pregovor. In ko si na Tajskem, jej durian! Sploh pa durian ne redi, je prepričan Campbell, čeprav vsebuje med 20 in 30 odstotki maščob. Vseeno pa ga ni dobro pojesti preveč, ker ga telo teže prebavi kot ostalo sadje. V zvezi s posebnim vonjem duriana pa mi Campbell zaupa zanimivo anekdoto. “Nekoč so v Avstraliji, v podjetju, v katerem sem delal, evakuirali celo zgradbo, ko sem svojim sodelavcem prinesel durian. Veselo smo se pripravljali, da si za kosilo privoščimo durian, ko smo opazili, da so začeli ljudje teči mimo kuhinje in zapuščati zgradbo. Nato sem opazil nekega delavca, ki je bil ves prekrit s pajčevinami, ker se je plazil skozi ventilacijske cevi, da bi odkril, kje pušča plin. Ampak v stavbi sploh ni bilo plinske napeljave, zato je bil videti zelo zmeden. Ker diši po plinu, je durian prepovedan na letališčih, in tudi v večini hotelov ga gostje ne smejo prinašati v sobo.”
Durian je na Tajskem najdražje sadje. Kilogram stane 70 bahtov, kar je nekaj manj kot dva evra. Nekaj bahtov manj boste odšteli za mangosteen, medtem ko je ostalo sadje precej bolj poceni; kilogram banan dobite že za 30 centov.
Športnik, ki ga poganja samo sadje
Tudi zaradi privlačnih cen je Tajska priljubljena destinacija zahodnih turistov, da o ljubiteljih sadja niti ne govorimo. Ti tam res pridejo na svoj račun. Tudi masaže, oblačila in hoteli so poceni, Tajci pa prijazni, saj kot budističen narod verjamejo v karmo in da je dobro biti prijazen že v tem življenju.
Campbell na Tajskem preživi približno tri mesece na leto, preostali čas pa potuje po svetu in se preživlja v glavnem kot predavatelj na podobnih seminarjih, kot ga na Tajskem organizira sam. V Avstraliji preživi le dva meseca na leto. Nekoč je bil tudi v redni službi; delal je kot programer v IBM-u. Čeprav je dobro zaslužil, je dal odpoved, ko mu nekoč niso odobrili dopusta, da bi se udeležil seminarja dr. Douglasa Grahama. Nova pot na začetku ni bila lahka, kar pojasnjuje tudi v svojih videih na youtubu. Ima tudi svojo spletno stran Raw Aussie Athlete, in prav to ime - torej avstralski športnik, ki uživa samo surovo hrano - je postalo njegova blagovna znamka.
Že leta 1998 je postal vegetarijanec, dobro leto zatem pa je opustil še mleko, mlečne proizvode in jajca ter postal vegan. Takrat je jedel še veliko kuhane hrane, leta 2005 pa se je navdušil nad surovo, t. i. presno hrano. “Še vedno sem občasno jedel kuhano hrano, v glavnem takrat, ko sem bil čustveno razrvan,” priznava. Po nekaj postih samo na vodi je opravil tudi s temi zadevami, in danes ljubi svoje življenje. Star je 41 let in je videti zelo mladostno. “Iz sence sem stopil na sonce in si dovolil biti tak, kakršen sem v resnici,” pripomni.
Nov način prehrane mu je prinesel tudi vse boljše športne rezultate. Njegova posebnost so ultramaratoni. Nazadnje se je decembra lani udeležil 222-kilometrskega ultramaratona Coast to Kosci, katerega del je tudi vzpon na najvišjo goro Avstralije, 2228 metrov visoko Mount Kosciuszko. Progo je pretekel v dobrih 41 urah in med 49 udeleženci zasedel 45. mesto. “Ostali udeleženci so jemali vsa mogoča poživila, nekateri so imeli ob sebi celo medicinsko osebje, ki jih je oskrbovalo z infuzijami. Jaz pa sem tekel samo ob vodi in sadju,” se pohvali.
Ultramaratoni so mu zelo pomagali pri osebnostni rasti. “To je oblika meditacije,” pravi. “Med tekom večkrat zaideš tudi v krizo, mišice so utrujene, zmanjkuje ti energije. Tudi prebavni sistem je obremenjen, saj moraš zaužiti vsaj dvakrat toliko kalorij kot običajno. Postaneš zaspan in razmišljaš le o tem, kako bi legel. Ampak nekako zbereš energijo in nadaljuješ. V takem stanju si zelo ranljiv, in menim, da ne moreš v resnici zrasti, če si ne dovoliš biti ranljiv.”
Teče predvsem zase, pa tudi za vse tiste, ki potrebujejo motivacijo, da ostanejo na presni hrani. “Pomemben del zdravja in dobrega počutja je, da si odprt in z ljudmi deliš svoje izkušnje. Da nisi skrivnosten. In ko mi kdo pove, da sem ga navdušil za tek in presno hrano, se počutim res čudovito. Lepo je biti v pomoč ljudem,” pravi.
Katapult v nov življenjski slog
Dva tedna, kolikor traja njegov seminar, je dovolj dolga doba, da udeleženci začutijo, kaj pomeni živeti in prehranjevati se tako kot Grant Campbell. Dan se začne z jutranjim tekom in telovadbo, sledita sadni zajtrk ter pohajkovanje po mestu in okolici. Ti izleti so res zanimivi, saj Campbell najame lokalnega vodnika in ima človek možnost videti, kako Tajci v resnici živijo, za razliko od izumetničenih turističnih centrov. “Ljudem želim omogočiti nepozabno izkušnjo, potem pa gredo lahko vsak po svoje in si še naprej uničujejo zdravje, če tako želijo. Ampak zdaj vsaj vedo, kaj je mogoče. Veliko se jih odloči in ostane na presni hrani, čeprav morda ne zmorejo vse te fizične aktivnosti, kot jo prakticiramo tukaj. Lahko pa se odločijo, da bodo jedli sadje ves dan do večerje, potem pa si privoščijo kuhan obrok, ker se pač nočejo povsem odtujiti od svoje družine in prijateljev. Moj namen je, da ljudi katapultiram v nov, bolj zdrav življenjski slog in jih povežem z ljudmi, ki poskušajo storiti enako,” pojasni Avstralec.
Za večerjo je na mizi obvezno zelenjava: solata in druga listnata zelenjava, pa rezanci iz bučk, kumaric ali korenja. Prelivi so na bazi sadja in začimb z nekaj maščobe; po navadi je to kokosovo mleko ali sezamovo maslo. Za prelive ne uporabljajo olja in soli. Po večerji pa sledi - kaj drugega kot zabava z durianom.
Taka prehrana v telesu osvobodi ogromno energije, ki je ne porabimo za prebavo, razlaga Campbell. In prav to energijo potem porabimo za povečano fizično aktivnost. Poleg tega je potrebno v ta življenjski slog vključiti tudi zadostno količino spanca in izpostavljenosti sončnim žarkom.
Na Campbellovem seminarjih srečaš predvsem mlade ljudi, kar je presenetljivo; človek bi pričakoval, da o spremembi življenjskega sloga razmišljajo predvsem tisti, ki so v življenju že naredili nekaj napak in si ogrozili zdravje. “Tudi mladi ljudje se želijo dobro počutiti,” pravi Campbell. “Predvsem pa lahko hitro spremenijo svoje navade. Starejšim ljudem je to težje. Desetletja raznih zasvojenosti naredijo svoje. Dokler seveda ne zbolijo. Takrat so se prisiljeni spremeniti, ker se borijo za svoje življenje.”
Treba je vedeti, da presna prehrana ni vsa enaka. Campbell sledi načelom dr. Douglasa Grahama in njegovi formuli 80/10/10, kar pomeni, da 80 odstotkov energije dobimo iz ogljikovih hidratov, pretežno iz surovega sadja in zelenjave, po deset odstotkov pa iz maščob in beljakovin. Medtem ko v t. i. gurmanski presni prehrani imitirajo običajno hrano - pripravljajo na primer presne tortice ali pice, ki temeljijo na oreških in torej vsebujejo ogromno maščob.
“Kje dobiš beljakovine?”
Sprememba diete ni lahka stvar, priznava Campbell, predvsem zaradi tega, ker s presno hrano ne moreš več potlačiti prej zatiranih čustev in nerazrešenih problemov. Pikniki in podobna družabna srečanja so lahko za nekoga na presni hrani poseben izziv, ampak obstajajo načini, kako jesti svojo hrano in s tem ne povzročati nelagodja pri ostalih. Vsega se naučiš, meni Campbell, tudi tega, kako odgovoriti na enega najbolj pogostih vprašanj: “Kje dobiš dovolj beljakovin?”
“Če ne veš odgovora, se lahko le nasmehneš in rečeš, pojma nimam, ampak počutim se odlično,” se pošali Campbell. “Če ljudje vidijo, da si sproščen in dobre volje, so pomirjeni. V resnici jih ne zanima, kje dobiš beljakovine, le skrbi jih, če je s tabo vse v redu. Lahko tudi poveš, da poznaš nekoga, ki je športnik in se tako prehranjuje že 20 let, da se tako prehranjujejo tudi dvigovalci uteži in rokoborci, ali pa igralka Demi Moore, ki ji je do mladostnega videza s svojimi nasveti pomagal tudi dr. Graham.”
Prehrana 80/10/10 je edina oblika presne prehrane, pri kateri ljudje dejansko zdržijo dlje časa, opaža Campbell. “Presna prehrana z visoko vsebnostjo maščob dolgoročno preprosto ne deluje. Poleg maščob je v tej prehrani tudi veliko preveč soli in drugih poživil, ki dražijo živčni sistem. Preveč maščobe v krvi pa povišuje krvni sladkor. Zato ti ljudje zbolijo za sladkorno boleznijo, rakom ali imajo težave s srcem, tako kot tisti na običajni prehrani. Bolje je zato vztrajati pri enem kuhanem obroku na dan in se sicer truditi čim bolj približati načelom življenjskega sloga 80/10/10, če se ga že ne zmoremo držati v celoti,” je prepričan.
Seminarjev, kakršen je njegov na Tajskem, je po svetu več in tudi število udeležencev stalno narašča. Lani je tudi v Sloveniji prvič potekal Festival sadja in zdravja, ki ga bodo letos ponovili v začetku avgusta. “Ljudje s tem življenjskim slogom nimajo nikakršnih težav, vsaj ne v skupini podobno mislečih. Edino, kar se jim lahko zgodi na mojem seminarju, je, da se preveč najedo sadja in jih malce črviči v želodcu,” se nasmehne Campbell. “Ampak po desetih minutah so že spet nared za tek.”
ALJA TASI
