Med mu nosijo že celih 75 let
Komaj je dopolnil 17 let, ko je na poti s polja proti domu na majhni češplji zagledal roj čebel. Stekel je domov, vzel očetov stari panj in vanj naselil svojo prvo čebeljo družino. Bilo je leta 1940. Od takrat pa do danes 92-letni Stanko Renko iz Malih Loč ni bil brez čebel niti eno leto, prav žlici medu in kozarčku žganja vsako jutro pa pripisuje zasluge, da še vedno skrbi za svoje čebele.
MALE LOČE > Stanko Renko je bil rojen daljnega leta 1923 v Malih Ločah, pri Firmovih. Čebele je imel že njegov oče Ivan, vendar ljubezni do čebelarstva ni utegnil prenesti na svojega sina, ker je umrl, ko je imel Stanko komaj deset let. “In njegove čebele so se uničile, ker jih ni imel kdo rihtati. Takrat sem bil še mulc. Spominjam se čebelnjaka, spominjam se, da je tisto zadnje leto imel štiri panje. Danes imam še enega,” pripoveduje danes 92-letni Stanko Renko.
Ko je leta 1940 dopolnil 17 let in se je po kolovozni poti vračal z dela na njivi, je kilometer pred vasjo pri Puolnem in Jakopičevem mlinu, ki sta danes ruševini, na majhni češplji opazil roj čebel. “Bil je visok več kot pol metra, še danes ga vidim pred očmi. Označil sem ga z vejicami, da je moj, da mi ga ne bi kdo vzel, stekel domov, vzel star očetov panj in še isti dan sem imel svojo prvo čebeljo družino,” se dogodka izpred 75 let spominja Stanko.
Predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč nam je povedal, da so se člani vodstva zveze prav zaradi dragocenih izkušenj odločili, da bodo vsako leto obiskali deset najstarejših čebelarjev. “Do danes smo jih obiskali štiri in skoraj ne morem verjeti, da so vsi tako zdravi in bistrega uma. Takega zdravja se ne bi branil noben 50-letnik,” nam je povedal. Po njihovem seznamu sta najstarejša še živeča čebelarja 95-letna gospa iz Kranjske Gore in 95-letni gospod iz Gorič pri Golniku, sledijo pa jim letniki 1921, 1922 in 1923. “Večina, za katere vemo, ima še vedno čebele,” pravi sekretarka čebelarske zveze Barbara Dimc. Po njihovih podatkih je na Primorskem najstarejši čebelar 93-letni Viktor Saksida iz Sežane.
Čebele so ga čakale
Tako mlad fant s čebelami seveda ni znal delati. Pa mu je priskočil na pomoč sosed, Tone Kuret, po domače Puolin. “On je bil najboljši čebelar v vasi. Pokazal mi je, kako treba delati, in jaz sem se pridno učil,” pravi Stanko. Iz enega panja je naslednje leto svoj čebelji rod povečal še za dve družini in pridno skrbel za tri panje.
Tri leta kasneje, leta 1943, so ga kot mladega nabornika sredi vojne vihre vpoklicali v italijansko vojsko. Sredi zime je zapustil svoje Loče in kot pripadnik zadnje generacije redne italijanske vojske odšel od doma. Nekaj mesecev je bil na severu Italije, nato so ga premestili na Sardinijo. K sreči je Italija kapitulirala, preden so ga poslali na fronto. “Deset dni smo bili pod nemško komando, potem so nas zajeli Američani in odpeljali na Korziko.” Tam je preživel preostanek vojne in se novembra 1945 živ in zdrav vrnil domov v Male Loče.
Stankova mama in Tone Puolin sta tačas skrbela za njegove čebele in izgubila le en panj. Preživeli sta dve čebelji družini. Od Firmovih se je Stanko leta 1946 nato priženil na drugi konec vasi, k Jučanovim, kjer sta si z ženo Marijo ustvarila dom in družino. In tam naletel na drugega čebelarja, ženinega strica.
“On je imel ta manjše panje, žnidaršičeve, ki imajo sedem satnic. To so bili starejši panji. Od tistih jim imam doma še pet, enega sem dal v čebelarski muzej v Ilirsko Bistrico. V njim sem vozil v Ilirsko Bistrico prodajat čebele Milanu Ličanu , velikemu bistriškemu čebelarju,” pripoveduje Stanko. Majhne panje je počasi zamenjal z velikimi, desetsatnimi, in začel intenzivno čebelariti.
Največ 650 kilogramov
“Do danes. Ni bilo leta, da jih ne bi imel, ni bilo leta, da bi mi čez zimo poginile. Imel sem največ 30 družin, pred nekaj leti pa mi jih je precej poginilo zaradi neke viroze,” pravi Stanko ob svojem čebelnjaku s 30 panji, ki na začetku Malih Loč stoji še danes. Priznava, da je začel na stara leta tudi načrtno zmanjševati število panjev. “Pa tudi zbežale so mi. Te, ki jih imam zdaj, sploh niso bile moje, kar prišle so od nekod,” pravi.
S 26 delujočimi panji in štirimi za rezervo so njegove čebele Stanko prinesle največ 650 kilogramov meda v enem letu. “Največ cvetličnega, od sadnega drevja, nekaj lipe, nekaj akacije in če medi, tudi kaj smreke,” odgovarja na vprašanje, kakšen med nosijo njegove čebele. “Največji pridelek pa je od akacije in lipe, ampak oboje paše pri nas ni veliko.”
Stanko pravi, da so Male Loče za čebelarjenje idealen kraj. “Smo v dolini, kar pomeni, da gredo čebele prazne navzgor na pašo in se polne, težke vračajo nazaj v dolino. Če bi imel čebelnjak na hribu, bi težje nosile, tako pa se le spustijo domov,” pojasnjuje. “Pravijo, da letijo do štiri kilometre stran od čebelnjaka. Jaz ne vem, če je to res ali ne.”
Ne bo jih zapustil
Čeprav ni imel nikoli veliko čebel, je bil vedno včlanjen v čebelarsko društvo. Najprej v hrpeljskega, potem ko so hrpeljsko občino ukinili in Male Loče priključili bistriški, pa v bistriškega. “Vedno sem bil naročen na Čebelarja in vedno sem redno plačeval članarino. Plačal sem vsako položnico za čebelarski dom v Ilirski Bistrici, na društvenem praporu imam tudi svojo značko. Danes sem najstarejši član društva. Po mojem ga ni in ga ne bo čebelarja daneč naokoli, da bi imel toliko let čebele, kot jih imam jaz,” se smeje Stanko. Za 90. rojstni dan so mu bistriški čebelarji podelili posebno priznanje, za kar jim je neizmerno hvaležen.
In zakaj ga delo s čebelami tako veseli? “Ne vem, do čebel sem imel vedno veliko veselje, od mladih nog, in ga bom imel do smrti. Prepričan sem, da jih ne bom zapustil do zadnjega,” sam sebi obljublja Stanko, ki kljub svojim 92 križem za čebele še vedno sam skrbi, edino med mu pride pomagat trkat sin Drago.
Stanko ima danes šest družin kranjske sivke, v preteklosti pa je imel tudi italijanske čebele. “Tiste so bile bolj rumene in malo večje. Jaz sem zadovoljen z obema, so pa italijanske nosile več. Spomladi so napredovale kasneje kot naše sivke, ko pa so se prebudile, so bile boljše od sivk. In tudi napadalne so bile manj.”
Stanko je prepričan, da brez medu ne bi bil tako čil in zdrav, kot je. “Že najmanj 35 let vsako jutro spijem kavo, pojem dva piškota, potem pa poližem žlico meda in poplaknem z glažičem domačega žganja. Med in žganje, to je moja dnevna tableta. Tudi danes sem jo,” pravi Stanko, ki po svojem zdravju domneva, da mora biti med res zdravilen. Do danes še ni resno zbolel, pije pa samo tablete za spodbujanje krvnega obtoka.
DANIJEL CEK
