Mesti s hišami, kot jih drugje ni
Vzhodni del italijanskega juga še zdaleč ni zgolj poletni počitniški raj ob dveh morjih, Jadranskem in Jonskem. V notranjosti na vzpetinah k nebu kipijo mesteca in vasi, med katerimi sta Matera v Basilicati in Alberobello v Apuliji, ki sta vpisana v katalog Unescove svetovne dediščine, upravičeno deležna prav posebne pozornosti obiskovalcev z vsega sveta.
Matera je živahno mestece na jugu Italije. Obdajajo jo jo kmetijska zemljišča, proti vzhodu se v neskončnost kot valovita odeja razprostirajo polja trdozrnate pšenice, iz katere nastanejo sloveče italijanske testenine in tamkajšnji kruh z dvojno skorjo, ki je nepojmljivo okusen. Prihod v mesto je podoben kot kjerkoli na tistem koncu. Gost promet, veliko trobljenja in izsiljevanja prednosti. Središče mesta je brez prometa, v pritličjih hiš so trgovine, kavarne in gostilne. Slutnjo, da je mesto nekaj posebnega, najprej utrdi veliko turistov z vsega sveta. In ko obiskovalec stopi na katerega od razgledišč ob robu zgornjega dela mesta, mu zastane dih. Pred njim se odpre pogled na mesto povsem drugih dimenzij. Na pobočju nad globoko sotesko reke Gravina so v nepravilnih nizih druga nad drugo nagnetene kamnite hiške. Le nekaj stopnic, in veliko naselje, naslonjeno na strmo pobočje, popotnika vsrka in potegne v raziskovanje.
Kamniti labirint
Matera je mesto v italijanski deželi Basilicata, ki leži na jugu Italije. V večini je gorata, a z izhodom na obrežja Jonskega morja na jugu in s približno toliko obale, kot je ima Slovenija, tudi ob Tirenskem morju na zahodu. Basilicata ima nekaj več kot pol milijona prebivalcev, v Italiji jih imata manj le deželi Molise in Valle d'Aosta. Matera je za Potenzo, ki je prestolnica dežele, drugo največje mesto, ima približno 60.000 prebivalcev.
Zgodovina mesta je izjemno dolga, z blizu 9000-letno neprekinjeno naseljenostjo velja Matera za eno najstarejših mest Evrope. Mesto je bilo leta 1993 kot prva atrakcija na italijanskem jugu vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine.
Že zelo zgodaj so si ljudje domovanja uredili na strmem pobočju, kjer so jih izkopali v mehko kamnino in od tam odhajali kmetovati na polja nad mestom. Številne hiške, pravijo jim sassi, so spredaj pozidane, za vrati pa se odpre sprva prvi prostor, za njim še eden, dva ali trije, izkopani v pobočje. V teh prostorih so skupaj živeli ljudje in njihove živali, osli, krave in kokoši. Na strehah hiš so zrasli majhni vrtički ali nove hiše, po njih potekajo uličice, a življenje je bilo skrito v svojevrsten podzemni svet. Po nekaj domovanj se je združevalo v soseske, ki so imele urejeno skupno vodooskrbo s sistemom zajemanja deževnice v posebne zbiralnike. Tovrstno življenje je trajalo dolga stoletja, pravzaprav vse do sredine prejšnjega stoletja, ko je država zaradi nečloveških bivalnih razmer in porazne epidemiološke slike blizu 20.000 prebivalcev razselila v nove mestne četrti.
Simbol revščine
Sassi v Materi so bili v prejšnjem stoletju simbol izjemno hude revščine na italijanskem jugu. V hiškah so se gnetle velike družine, kanalizacijski sistem je bil na prosti pad, veliko otrok ni odraslo. Prebivalstvo v sassijih je zgostil pojav trsne uši konec 19. stoletja, ki je ljudi primorala v životarjenje. V času Mussolinijeve Italije so sicer poskušali nekoliko urediti mestno infrastrukturo, a so po drugi svetovni vojni bivanje v sassijih prepovedali z dekretom. Magična, staroveška struktura naselja je začela privabljati filmarje, saj je ponujalo kuliso, kakršne ni na svetu. V Materi so tako posneli več deset filmov, med njimi sta najbolj znana Evangelij po Mateju Pier Paola Pasolinija iz leta 1965 in kontroverzni Kristusov pasijon Mela Gibsona iz leta 2004. Nekaj domačinov se je zganilo in sassije so začeli urejati za turistično rabo. Po vpisu na Unescov seznam je obisk Matere poskočil, in danes je prvovrstna turistična atrakcija. Številne hiške so postale sobe za goste, v njih je nameščenih nekaj hotelov in restavracij, nekaj so jih uredili za oglede, da prikažejo, kakšno je bilo skromno življenje v njih. Številni sassiji še čakajo na obnovo, ki pa je precej intenzivna, tudi zaradi nove pomembne spodbude, saj je bila Matera izbrana za evropsko prestolnico kulture za leto 2019.
Dežela Smrkcev
Nedaleč od Matere, na kraški planoti Itria v Apuliji, leži podobno svojevrstno mesto Alberobello, kjer se je prav tako razvila prav posebna bivanjska kultura. Trulliji, suhozidane hiške in hiše so značilnost celotne doline Itria, daleč največ pa jih je v Alberobellu, kjer jih v dveh naseljih stoji več kot 1600, leta 1996 so tudi zanje dosegli Unescovo zaščito.
Prvi trulliji so bili, podobno kot pri nas na Krasu in v Istri, zavetni prostori na poljih, kasneje so veščino gradnje uveljavili tudi za gradnjo bivanjskih objektov. Hiške so manjše in večje, nekatere so povezane, posebna atrakcija je hiška z dvojno streho, na takšen način je zgrajena tudi cerkev.
Seveda so tudi trulliji danes turistična domovanja, obisk velikega naselja pa navdušuje otroke, ki v trullijih vidijo deželo Smrkcev.
Ob Materi in Alberobellu je na peti italijanskega škornja še veliko slikovitih mest in mestec, ki zapustijo neizbrisljiv spomin na obisk. SAŠO DRAVINEC
