Minilo je sto let od zadnjega poleta bratov Rusjan
“Zapuščina bratov Rusjan? Pravzaprav vse, kar leti,” malo za šalo, malo zares pravi Vili Prinčič, poznavalec goriških pionirjev letalstva in član Združenja slovenskih športnih društev v Gorici, ki je zaslužno za ohranjanje spomina na delo Rusjanovih. Prejšnji teden je minilo sto let od tragičnega konca kratke, a izjemno razgibane zgodbe bratov konstruktorjev.
“Edvard in Jožef Rusjan sta bila kamenček v mozaiku dobe, ko se je tehnološki razvoj razbohotil,” pravi Vili Prinčič.
Za delo bratov Rusjan se je začel zanimati že v mladosti, posebej pa potem, ko se je pridružil Združenju slovenskih športnih društev v Gorici. Brata konstruktorja sta se po Prinčičevih besedah vključila v skokovito razvijajoče se letalstvo in s prvim poletom z eno od svojih Ed v letu 1909 (šest let po bratih Wright) postala prva konstruktorja v tem delu Evrope. In to izjemno uspešna konstruktorja.
Burni dve leti
“Rusjanova nista imela posebnega tehničnega znanja, razen iz revij,” poudarja Prinčič. “Pa vendar sta ta sinova preprostega obrtnika v vsega poldrugem letu izdelala sedem zelo različnih letal. Kolikor vemo, so letela tri - Eda V, VI in VII.”
Nato so sanje trčile ob trda tla. Edvardovih in Jožefovih poskusov njun oče ni zmogel več plačevati. A je Edvardova kolesarska žilica poskrbela za srečanje s pokroviteljem. “Na kolesarski dirki je srečal Mihajla Merćepa, zagrebškega trgovca in fotografa srbskega rodu,” pojasnjuje Prinčič. V Zagrebu je decembra 1910 nastalo in tudi uspešno prestalo krst pred množico ljudi osmo letalo izpod rok Rusjanovih, “lep enokrilec z odličnim motorjem.”
Na tej točki se postavi vprašanje, kaj bi Rusjanova morda prinesla Goriški, če bi nadaljevala začeto pot in se vrnila v rojstno mesto. Kaj še bi zapustila drugim, če ne bi 9. januarja 1911 Edvard strmoglavil pod beograjskim Kalemegdanom. To je bil namreč promocijski polet novega letala in naveza Rusjan-Merćep je nameravala podobno reklamo delati še v Sofiji, Bukarešti in Carigradu.
A se je zgodila tragedija. Merćep naj bi izdelal le še eno letalo skupaj z Jožefom. Ta pa je leta 1912 odšel v Argentino. “Za njim se je izgubila sled,” so pisali nekateri zgodovinarji. “Seveda se ni,” ironizira Prinčič.
Rojce spet preizkusna steza?
Letos, ob stoti obletnici Edvardove smrti, se je slovensko veleposlaništvo v Beogradu le obvezalo skrbeti za njegov grob (doslej so to počeli zanesenjaki). Hkrati naj bi izšla knjiga o delu Goričanov, ki so zbirali material o bratih Rusjan in ohranjali spomin nanju.
Veliko vlogo pri tem ima njuna nečakinja Grazia Rusjan, pravi Prinčič, saj je našla Jožefove potomce v Argentini. V Gorici so izvedeli, da je Jožef ostal izumitelj, a ne na področju zrakoplovstva.
Hkrati so odkrili nekaj pozabljenih fotografij bratov konstruktorjev. Nekaj jih je že prej priskrbel nekdanji vodja letalskega muzeja v Beogradu Čedomir Janjić. Prinčič je prepričan, da bi lahko še kakšno gradivo o Rusjanovih našli na Dunaju. “O njiju so poročale avstrijske revije, in prepričan sem, da je njuno delo spremljala tudi vojska. Ta je namreč leta 1912 na Rojcah imela poletno letalsko šolo.” Tam, kjer sta Rusjana preizkušala Ede, na Rojcah pri Mirnu, je torej nastalo eno najstarejših letališč v Evropi. Kasneje je na njem domovala IV. eskadrilja italijanskega vojnega letalstva. Po drugi svetovni vojni je tam obratovala redna linija v Milan in Rim. Ostalo je športno letališče, ki pa vse bolj sameva.
Toda sto let pa Rusjanovi smrti utegnejo Rojce spet postati preizkusno letališče za nova letala. Tja se vrača letalski konstruktor, le da gre tokrat za ajdovski Pipistrel.
AMBROŽ SARDOČ
