Mirno jezero, kapitan Dean!
Jezero na Mostu na Soči zagotovo opazi vsak, ki se pelje tam mimo. Manj znano pa je, da je večji in še lepši del jezera skrit v soteski med hribi in se s ceste ne vidi. Prav ta, skriti del jezera je s svojo ladjo Lucija popolnoma osvojil kapitan Dean Fon Mervič. Odločil se je, da bo nedotaknjeno naravo z bistro vodo in številnimi jezerskimi pticami približal vsem, ki tega prelepega dela Primorske še ne poznajo.
“Bo kar držalo,” se z našim uvodom strinja Dean Fon Mervič, jezerski kapitan, ki se nikakor ne želi primerjati s kapitani ladij, ki plujejo po morju. “Kapitani dolge plovbe so resni možje. Prepluli so oceane in premagali mnoge viharje. Če bi se primerjal z njimi, bi se mi smejali. Ko imamo pri nas vihar, so valovi visoki pol metra. Sem samo poveljnik 30 metrov dolge rečne ladje za sto potnikov.”
Kje se skrivajo postrvi?
Turiste, ki pridejo občudovat lepote Mosta na Soči, z ladjo prevaža že 23 let. “V tem času sem si nabral veliko izkušenj, da mi je brada posivela in trebuh zrasel,” se smeji Dean Fon Mervič.
Med sotočjem Soče in Tolminke in jezom v Podselu pozna vsak meter obale in jezerskega dna. “Ribiči me sprašujejo, če na sonarju vidim, kje se skrivajo postrvi velikanke. No, včasih kateremu tudi kaj namignem,” nam zaupa.
Reka Soča, o kateri je prekrasne verze napisal pesnik Simon Gregorčič, svoje edinstvene barve ne izgubi niti v umetnem jezeru. Dean Fon Mervič po tem smaragdnem biseru popelje povprečno 20.000 potnikov na leto. “Največji obisk smo zabeležili leta 1997, v sezoni pred velikonočnim potresom, ko smo prepeljali 23.394 potnikov,” pripoveduje. Leto kasneje je bilo potnikov le 14.989.
Kot na Mississippiju
Ladja Lucija je podobna tistim, ki so včasih plule po ameriški reki Mississippi. Barke z Mississippija so bile izjemno lepe in velike, nekatere so imele sedem nadstropij in velikanska pogonska kolesa, pa orgle na paro ... Lucija jim je podobna zaradi kolesa, ki jo poganja namesto ladijskega vijaka.
Približno dve uri traja plovba po jezeru. Naš sogovornik pa ni le izvrsten kapitan, ampak tudi izreden vodnik in animator, skratka, promotor tega dela Primorske. “Čeprav nekateri trdijo, da tako dobrih postrvi niso jedli še nikjer, sem prepričan, da hrana in pijača nista dovolj za dobro počutje. Topla dobrodošlica, prijetno vzdušje in smeh, ki prežene vsakodnevne skrbi, so recept, da se gosti vračajo,” meni kapitan. Do turistične ponudbe v svojem kraju je kritičen. “Država in občine za razvoj turizma namenijo veliko denarja, vendar ga večino dobijo razne agencije in lokalne turistične organizacije. Z ukinitvijo tega nepotrebnega birokratskega aparata bi lahko veliko več denarja namenili trženju. Prepričan sem, da bi bil rezultat kmalu viden. Vendar ukinitev določenih institucij v trenutnih razmerah meji bolj ko ne na znanstveno fantastiko.”
Turisti in turistke
Ko mu omenimo njegovo znanje jezikov, nas popravi. “Raje kot da govorim nekaj jezikov, bi rekel, da se s potniki trudim sporazumevati v več jezikih. Moja nekdanja profesorica italijanščine mi je pred nekaj dnevi naredila lepo pridigo o mojem znanju.”
Od vseh turistov so mu najbolj všeč turistke, se pošali. “Obišče nas veliko Slovencev, pa seveda naših zahodnih sosedov. Veliko je angleških hotelskih gostov z Bleda in iz Bohinja, ki se pripeljejo z vlakom v dolino Soče na enodnevni izlet, Nemci prihajajo organizirano, z avtobusi, Španci se ustavijo na poti z beneškega letališča na Bled.”
Veliko turistov, ki so se sprva hoteli samo peljati skozi dolino Soče, po plovbi po jezeru kapitana povpraša o možnostih prenočevanja v dolini Soče. “Lepote narave, mir in dober sprejem so jim všeč in bi na Tolminskem želeli ostati nekaj dni,” pripomni Dean Fon Mervič.
Na ladji in jezeru je vsak dan, od jutra do večera. Razen od oktobra do marca, ko je ladja na privezu. A tudi takrat ne pozna brezdelja. “Mesec dni dela je po končani sezoni potrebno, da ladja brez velike škode prezimi. Mesec ali dva je potrebno na pomlad, da ladjo spet polepšam in lahko sprejme potnike. V decembru, januarju in februarju pa se z družino potepamo z avtodomom. V preteklih petnajstih letih smo prevozili Balkan, južno Evropo, Turčijo, Sirijo, pa severno Afriko z izjemo Libije. Letos pozimi pa smo bili v Kurdistanu in Iranu. Res nam ni dolgčas.”
Je vedno nasmejan in dobre volje? Sploh pozna drugačno razpoloženje, še povprašamo kapitana. “Moja posadka vam bo zatrdila, da ves čas gledam izpod obrvi in da nikoli ne vedo, kdaj bo zagrmelo. Vendar to ni res. So dnevi, ko me kdo spravi 'na obrate'. Vendar slaba volja hitro mine.”
Ker mu ne moremo zaželeti mirnega morja, ga povprašamo, kašen je na soškem jezeru primeren pozdrav: “Mirno jezero bo kar v redu,” pripomni kapitan Dean.
MAJDA SANTIN
