Miti in resnica o prvi srbski piramidi
Če boste domačine iz Sokobanje pobarali, kaj menijo o vesoljcih, ki naj bi se sprehajali po pobočju Rtnja, najvišje planine v tem delu južne Srbije, bodo le zamahnili z roko in se posmejali. To pa še ne pomeni, da svoje planine ne bi častili na prav poseben način.
Z Rtnjem je namreč povezanih vse polno zgodovinskih, a tudi mitskih zgodb. Njegov največji čudež pa so zagotovo zdravilne rastline.
Po eni od zgodb je Rtanj kozmična planina. Naprave na letalih naj bi med letom nad to planino ponorele ali celo povsem odpovedale. Ampak Golub Radovanović, upokojeni bibliotekar, sicer pa vsestranska kulturna avtoriteta v Sokobanji, ob tem previdno doda, da ne gre jemati vsega za suho zlato. Sicer pa dopušča možnost, da gre pri Rtnju za močno magnetno sevanje, ki bi morebiti lahko vznemirilo občutljive letalske aparature.
Najbolj skrivnosten del rtanjske planine pa je izrazito piramidalna oblika njenega najvišjega vrha, Šiljaka (1560 m), in njegov trikotni tloris. Od tod tudi zgodbe o vesoljcih, ki da se sprehajajo po njegovih pobočjih. A to, se zasmeje Radovanović, so triki, s katerimi neki iznajdljivi gostilničar pod Rtnjem privablja goste v te, za posel nekoliko odmaknjene kraje.
Sicer pa je Rtanj do druge svetovne vojne dajal kruh okoliškim rudarjem v premogovniku avstrijskega Juda Juliusa Mincha. Z njim pa je povezana zgodba o domnevnem skritem zakladu, predvsem pa človeškem pohlepu in pogoltnosti.
Po sledeh skritega zaklada
Legenda pripoveduje, da je pred davnimi časi v bližini Rtnja stal ogromen čarovnikov dvorec, visok kot planina. V njem naj bi bil skrit pravljični zaklad, ki naj bi samo čakal, da ga ljudje odkrijejo. Pa ga seveda nikoli niso, čeprav je planina v vseh časih vabila k sebi vse mogoče avanturiste in lovce na zaklade. Govorice o skritem zakladu so z vso silo ponovno oživele, ko je vdova po Juliusu Minchu Greta Minch na vrhu Rtnja zgradila kapelico v spomin svojemu soprogu in njegovim dobrim delom.
Kot pove Golub Radovanović, sta bila zakonca Minch, lastnika rudnika pod Rtnjem, izredno priljubljena med rudarji in njihovimi družinami. Ker nista imela potomcev, sta toliko bolj skrbno bdela nad razmerami, v katerih so živeli rudarji in njihove družine. Leta 1936 je v deželi zavladala velika lakota. Minch se je odločil, da na svoj račun uvozi večjo količino žita in ga razdeli med svoje ljudi, vendar so mu oblasti v Beogradu to preprečile. Za Mincha je bilo to tako veliko razočaranje, da si je vzel življenje.
Njegova vdova Greta mu je v spomin postavila kapelico na vrhu Rtnja, pravoslavno, poudari Radovanović, čeprav sta bila sama judovske vere, ki pa je postala kmalu žrtev ljudskega pohlepa. Po deželi se je namreč razširil glas, da je Minchova v zidove kapele skrila veliko družinsko bogastvo, zato so se je iskalci zaklada lotili kar z miniranjem. Zaklada seveda nihče nikoli ni našel, od kapele pa je ostala le še vzhodna stena.
“Za časa predvojnega finančnega ministra Milana Stojadinovića je bil bančni sistem močan in zanesljiv. Tudi Greta Minch je svoj denar zagotovo naložila v banko, kjer so tekle obresti. A budale se še danes najdejo prav povsod,” ne skriva svojega nezadovoljstva Radovanović.
Iz Grčije v Srbijo na ovčjem runu
Magični pridih dajejo Rtnju tudi povsem naravni, a zelo redki pojavi, kot so kroglaste strele. Gre za pojav sproščanja elektrike v obliki žarečih krogel, ki so mu ljudstva v preteklosti pripisovala vse mogoče skrivnostne in nadnaravne pomene. V nevihtnih nočeh naj bi ljudje videvali ognjene žareče krogle, kako se kotalijo po pobočju planine, in jih povezovali z obiski nezemljanov.
V resnici je Rtanj veliko manj skrivnostna in človeku prijazna planina. V sebi res hrani magijo, a je ta povezana z zdravilnimi učinki premnogih zelišč, ki rastejo na njegovih obsijanih pobočjih. Po nekaterih ocenah na Rtnju raste več kot 200 različnih vrst zdravilnih rastlin. Najdragocenejša je endemska Nepeta rtanjensis ali rtanjska meta.
“Ta endemska rastlina je tako redka, da jo je treba zaščititi tudi pred botaniki. Prav vsak si jo namreč želi v svojem herbariju,” se pošali starosta srbskih botanikov Vlastimir Stamenković, sicer strokovnjak za farmakognozijo, znanost o zdravilnih rastlinah. V južno Srbijo oziroma na Rtanj naj bi jo iz Grčije na svojem runu zanesle ovce sarakačanskih in vlaških pastirjev. Tu je rtanjska meta našla ugodne razmere za rast in se hitro udomačila, brez pravočasne zaščite pa zagotovo ne bi preživela.
Za več mleka in boljši sir
7. julija je v Sokobanji in vaseh v okolici Rtnja praznik sv. Jovana Biljobera, torej sv. Janeza Krstnika, zaščitnika zdravilnih rastlin. Na ta dan se staro in mlado zbere v podnožju planine in se odpravi nabirat zdravilna zelišča. Skupine nabiralcev se razkropijo po njenem južnem pobočju, tisti, ki z zelišči še niso tako domači, pa ob njenem vznožju pletejo venčke, dopolnjujejo svoje herbarije, se seznanjajo z zdravilnimi rastlinami in spoznavajo načine njihove uporabe.
Tradicija in obredje ob nabiranju zdravilnih rastlin izhajata še iz poganskih časov, o čemer priča tudi običaj, povezan s sicer strupenim mlečkom. Ko so zeliščarji našli mleček, so odkopali zemljo okoli njega, na korenine položili kose kruha in jih potrosili s ščepcem soli. Najstarejša žena se je ob tem zaklinjala: “Jaz dajem tebi kruh in sol, ti daj meni mleko in sir.” Po končanem obredu so rastlino osuli z zemljo in obrali njene nadzemne dele. Te so doma sesekljali in jih dodali živinski krmi. Živina naj bi potem dala več mleka, iz mleka pa naj bi se delal boljši sir.
Sicer pa je zakladnico zdravilnega rastlinja na Rtnju poznal že Vuk Karadžić, ki je v ta del Srbije poslal kasnejšega utemeljitelja srbske botanike Josipa Pančića. O slovesu rtanjskih zdravilnih zelišč in čajev govori tudi dejstvo, da so bili za časa skupne države v tem delu južne Srbije močno dejavni vsi pomembni slovenski predelovalci zdravilnih rastlin in čajev, od Krke do Droge. Njihovi strokovnjaki imajo tudi veliko zaslug za izobraževanje domačinov, pove Satamenković.
Zgodba o uspehu
Sicer pa je Stamenković prepričan, da je prihodnost zdravilnih zelišč v plantažnih nasadih. “Ni boljše zaščite zdravilnih rastlin, kot so plantaže,” je prepričan. Ob tem, računa, da se bo tega prej ali slej oprijel tudi domačin Nebojša Stanojević, lastnik in direktor podjetja za zbiranje in predelavo zdravilnih rastlin Adonis. Ne le zato, da bi dokončno zaščitil slovito rtanjsko meto, temveč tudi zato, da bi nadaljeval svojo podjetniško zgodbo o uspehu.
Stanojević je namreč prvi preboj napravil že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar takrat še v okviru enega od državnih podjetij za predelavo čajev, ki so sodelovala med drugim tudi s Krko in Drogo. Po razpadu skupne države je zeliščni posel zasnoval kot zasebnik. Začel je “dobesedno pod orehom”, se spominja in ponosno pokaže na drevo pred prenovljenimi halami svojega družinskega podjetja Adonis. Po dvajsetih letih se lahko pohvali z zaključeno predelovalno verigo čajev, ISO standardom, mrežo veletrgovin, ki jih zalaga, in z začetki plantažnega gojenja zdravilnih zelišč. Najbolj pa je ponosen na svojo inovacijo, čajne žličke, s katerimi mu sicer še ni uspelo prodreti na slovenski trg, so se pa posamezniki do njih dokopali prek prijateljev, ne skriva zadovoljstva.
Ob koncu našega obiska v Adonisu, na dan po Jovanu Biljoberu, ko so bila sveže nabrana zelišča varno pod streho, Stanojević ne pozabi poudariti, da je Adonis lahko v današnji Srbiji zgodba o uspehu samo zato, ker gradi na tradiciji, izhaja iz lokalnega okolja in ne zanemarja svojih ljudi.
VIDA G. POSINKOVIĆ
