Morja bogati zakladi: jasnovidne hobotnice
Se še spomnite jasnovidca Paula? Tistega, ki je pravilno napovedoval izide nogometnih tekem na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki?
Paul je bil hobotnica in je kljub grožnjam navijačev doživel naravno smrt pri starosti treh let v akvariju v Oberhausnu. Postavljali so ga v akvarij, kjer so mu ponudili kosilo pod zastavama obeh tekmecev. Očitno se je Paul vedno odločil za zmagovalno zastavo.
Aristotel je hobotnice opisoval kot neumna bitja. Danes vemo, da se je motil, saj so hobotnice, skupaj s svojimi sorodniki sipami, lignji in brodniki, v živalskem svetu nekaj posebnega. So glavonožci in spadajo med mehkužce, skupaj s polži, školjkami, hitoni in še nekaterimi drugimi nevretenčarji. Glavonožci med mehkužci zelo izstopajo, saj so prav vsi plenilci. Tudi njihova obramba izstopa, saj lahko posnemajo okolico ali kakšno strupeno žival, lahko brizgnejo “dimno” zaveso iz črnilne žleze ali pa enostavno zbežijo s pomočjo reaktivnega pogona. Imajo dobro razvite mišice, ki so že prečno progaste, zaprt krvožilni sistem, močne čeljusti oziroma “papagajev kljun”, črnilne žleze in še marsikaj. Posebni pa so tudi po tem, da imajo med vsemi nevretenčarji najboljše razvita čutila in živčevje ter največje možgane. So eden glavnih virov hrane za mnoge vrste morskih plenilcev, še posebej za zobate kite in delfine. Ne nazadnje so glavonožci ena od živalskih skupin, ki so svoj vrhunec že doživele v srednjem zemeljskem veku, saj je veliko skupin že izumrlo.
Glavonožci so bili navdih tudi za nekatere slavne pisce pustolovskih knjig. Jules Verne je zelo prepričljivo opisal boj med podmornico Nautilus pod poveljstvom slovitega kapitana Nema in orjaškim velelignjem v svojem znanstvenofantastičnem romanu Dvajset tisoč milj pod morjem (1870). Tako vizionarski, kot je Verne v svojih knjigah npr. napovedal potovanje na Luno, je bil tudi opis velelignja zelo jasnoviden za tiste čase. O velelignju so namreč v času nastajanja knjige vedeli bore malo.
Najstarejši vir omenja francoski parnik Alecton, čigar posadka je novembra 1861 opazila morsko “pošast” in jo harpunirala. Del telesa velelignja jim je uspelo zvleči na palubo in ga prepeljati na francoski konzulat v Tenerife. Velelignja so nato povezali z norveškim bajeslovnim bitjem kraken, tako da se je ta izraz za orjaškega glavonožca marsikje udomačil. Danes vemo, da je največji veleligenj meril več kot 16 metrov v dolžino.
Hobotnice imajo torej izjemno dobro razvita čutila in živčevje. Znano je tudi, da se hitro učijo. O “inteligenci” hobotnic se med raziskovalci še vedno krešejo mnenja, a dejstvo je, da posedujejo tako kratkoročni kot tudi dolgoročni spomin. Imajo kar 130 milijard živčnic celic (za primerjavo jih ima človek okoli 100 milijard), vendar je večina teh skoncentrirana v krakih. Lahko bi rekli, da ima vsaka lovka svoj spomin. Znani so npr. poskusi, ko so v steklenico z navojnim zamaškom dali rakovico in je hobotnica znala odpreti steklenico in zagrabiti ponujeni plen. Še bolj presenetljivi so poskusi, ko so skupino hobotnic privajali na opravilo določene naloge, druga skupina hobotnic, ki je prve opazovala, pa jo je znala opraviti tudi brez privajanja.
Hobotnica je tudi edini nevretenčar, za katerega je znano, da zna uporabljati orodje. Tako je za tropsko vrsto, ki ji pravijo kokosova hobotnica, znano, da si poišče dve zavrženi polovici kokosovega oreha, ki ju sklene skupaj in ju uporablja za svoje skrivališče oz. hišico. Tako se hobotnica, ki sicer prebiva v muljastem okolju, kjer primanjkuje primernih skrivališč, počuti varna v lastnem skrivališču - kokosovem orehu.
Hobotnice torej niso samo delikatesa v solati ali kako drugače, ampak so najverjetneje najpametnejši nevretenčarji, ki jih odlikuje izjemen vid, dober spomin in tudi sposobnost učenja. Ali so tudi jasnovidne kot Paul, pa naj vsak presodi sam.
Prof. dr. Lovrenc Lipej je strokovnjak za biodiverziteto severnega Jadrana
