“Morje nas je zmočilo. Sonce nas je posušilo.”

Bile so takšne čudne in, pomislite, volnene! Imeli so jih vsi. Črne in bel pas. Ni bil izjema. Če si v eni klapi, ne moreš biti izjema, kot drugi moraš biti. Tako se kopalk iz svoje mladosti spominja zdaj 83-letni Aleksander. 81-letna Marija pa: “Bile so plave, volnene, debele, enodelne in krojene na hlačke. Ko je prihajala iz vode, so bile vse mokre in so stalno lezle dol, da si jih je morala vedno popravljati.”

Z njima in še z enajstimi drugimi Barkovljani sta se pogovarjali avtorici razstave Neža Lipanje in Katja Huš. “Zanimivo je bilo izvedeti posamezne utrinke, ki so se ljudem ohranili v spominu po toliko desetletjih. Zelo natančno so opisovali svoje priljubljene ali pa tudi nepriljubljene kopalke. Prek pogovorov so se tako izrisali trendi kopalk, ki so jih nosili na tržaških plažah v desetletjih po vojni,” pravita. Prve kopalke so bile volnene. Ženske so imele enodelne s širokimi naramnicami, ki so jih pomikale navzdol, da so ramena lahko nastavljale soncu in bolj enakomerno zagorele. Za Trst in okolico so bile značilne še tako imenovane “olimpioniči” kopalke, to so plavalne kopalke, ki so se razširile z močno tržaško plavalno tradicijo. Kasneje so se pojavile bikinke ...