Na Barkolani v Tržaškem zalivu je najlepše, ko zapiha burja

“Na Barkolano sem se takrat prijavil bolj za šalo kot zares,” pove Piero Napp iz Trsta. Sediva v eni lepših palač v ulici Lazzaretto Vecchio, deset minut hoda od osrednjega trga. “Barkolana sama po sebi nikoli ni imela ambicij postati ena največjih regat na svetu. Bratje Zini so bili veliki ljubitelji morja, imeli pa so tudi podjetje za gradbeni material. Ustanovili so jadralno društvo. Regato so se odločili organizirati zato, da bi se prebili v ospredje,” prične pripovedovati zgodbo o dogodku, ki se je nepričakovano zapisal v zgodovino.

Sprva je bila regata mišljena kot druženje med člani društva ob zaključku jadralne sezone. Zadnji trenutek pa so prijave odprli tudi za ostale jadralce. Ker ni hotel zamuditi tekme na svojem dvorišču, se je prijavil. “Tako sem nekaterim organizatorjem močno prekrižal načrte, saj vem, da so imeli novo jadrnico in zato so po tihem pričakovali, da bo zmagal nekdo od njih,” se posmeje Napp.

Regate pred 45 leti se je udeležilo 51 jadrnic in le ena je bila lahko zmagovalka. Alpa 9 z nenavadnim imenom Betelgeuse in z vodjo kapitanom, kot mu vsi pravijo, Pierom Nappom. “Mogoče se zdi številka 51 majhna, vendar je bila za to okolje dokaj velika, predvsem če pomislimo na število jadrnic v tistem času,” meni Napp.

Od takrat se je podoba te svetovno znane regate popolnoma spremenila, duša Barkolane pa je v vseh letih ostala ista: druženje, sodelovanje in ljubezen do morja. Regata, ki poteka od širokega starta pri Trstu do cilja pri sedežu jadralskega društva v vasici Barkovlje, je dolga 16 navtičnih milj, sodelujejo pa lahko vse jadrnice, večje od šestih metrov.

Poleg skoraj dva tisoč jadrnic, - magične meje Barkolana ni nikoli presegla - si regato ogleda še več kot dvesto tisoč ljudi. Med njimi tudi številni Slovenci. Dogodek se je tako močno zapisal v slovensko zavest, da se zanj velikokrat uporablja slovensko ime - Barkovljanka.

S sodobno jadrnico do prve zmage

Vrnimo se v leto 1969. Kapitan Napp, letnik 1938, je bil takrat star dobrih trideset let. Za seboj je imel že odmevne nastope na številnih regatah po Jadranu. Z naslovi in udeležbami na najprestižnejših tekmovanjih se ne hvali rad, bolj mu je pri srcu regata v osrčju njegovega mesta.

Ni imel prednosti le zaradi izkušenosti, ampak tudi zaradi sodobnejše jadrnice od ostalih petdesetih posadk. “Alpa 9 je bila zelo moderna, saj gre za eno prvih jadrnic v Italiji, ki je bila izdelana iz fiberglasa (op.a. lahek in močan kompozitni plastični material, ki je ojačan s steklenimi vlakni),” prične naštevati prednosti jadrnice , ki je pripomogla k zmagi.

Takšna tehnologija je predstavljala v tržaškem okolju novost. Jadralci so se čudili njenemu videzu in govorili: “Piero je kupil ladjo iz celuloida.” Odlikovale so jo še druge prednosti: “Poleg tega je imela ogromen dizelski motor. Prav posebej za regato smo odstranili propeler, ker v morju povzroča velik upor. Hitrost je bila tako izboljšana.”

Tretji ključni dejavnik za zmago pa je bilo ogromno jadro, ki si ga je sposodil pri svojem prijatelju.

Za jadrnico z imenom Betelgeuse se skriva posebna zgodba. “Ko sem se sprehajal po pristaniščih, sem vedno opazoval imena ostalih jadrnic. Zdela so se mi nekako logična in pomen vsake je bilo mogoče takoj razbrati. Zato sem svojo jadrnico poimenoval s takim imenom, da bo vse zanimalo, kaj pomeni.” se posmeje kapitan.

Kot vsak pravi morjeplovec je tudi on dober poznavalec zvezd, zato je svojo jadrnico poimenoval po eni od zvezd - Betelgeuse. Betelgeuse je deveta najsvetlejša zvezda v vesolju, druga v Orionu, znana pa je po svoji rdeče oranžni barvi, zaradi katere jo je lahko prepoznati. Od takrat so bile vse nove jadrnice vedno poimenovane z istim imenom. “Če pa smo kupili kakšno iz druge roke, je nismo preimenovali, saj to prinaša nesrečo,” poduči Napp in se posmeje: “Mornarji so zelo vraževerni.”

Ali je potrebno imeti srečo na morju in predvsem na regatah? “V življenju je vedno potrebno imeti srečo, ne le na morju. Vendar pa sem prepričan, da je zmaga na regati bolj povezana z znanjem in izkušnjami, kot pa z golo srečo. Seveda pa malo sreče nikoli ne škodi,” odgovori kapitan.

Na stotine regat znotraj ene regate

Resnih izzivalcev med ostalimi petdesetimi jadrnicami tako ni imel. “Zmaga takrat ni bila na prvem mestu, čeprav smo se zanjo vsi na krovu zelo trudili. Med nami tekmovalci je takrat vladalo prijateljsko vzdušje in najlepše je, da je Barkolana taka tudi ostala vse do današnjih dni,” meni Napp in nadaljuje: “Bolj kot sama zmaga so duša Barkolane individualne, osebne, zgodbe. Na enem čolnu imamo tako Pepija, na drugem Tonija, na tretjem Carlota, ki jih ne zanima, kdo bo končni zmagovalec, zanju je pomembno, kdo od njih bo najboljši. Ni važno niti priti do konca regate na cilj.”

Na Betelgeuse so bili leta 1969 z njim še žena Marisa in trije prijatelji, s katerimi je sodeloval že prej na drugih regatah.

”Vam je povedal, da sem bila tudi jaz takrat na Barkolani?” v pisarno prispe poskočna gospa Marisa. V zborniku o zgodovini Barkolane pokaže s prstom: “Vidite, kako veliko jadro smo imeli. To sem jaz.” Skoraj petdeset let stara fotografija prikazuje jadrnico z ogromnim jadrom, prav tistim, ki si ga je kapitan izposodil od prijatelja. Tudi Marisa se tistega dne odlično spomni: “Jadro je bilo tako ogromno, da smo ga nekaj časa morali držati v rokah. Veter je v nekem trenutku prenehal pihati in jadrnica se nikakor ni hotela premakniti naprej.”

Regata kljub pomanjkanju burje, pogosto značilne za Barkolano, ni trajala dolgo časa, spomin nanjo pa je ostal za vedno. “Gre za zelo lep dogodek, ki je združil in še vedno združuje veliko število ljudi,” meni gospa. Prav ima. Barkolana je največji športni dogodek v Trstu, poleg 25.000 članov skoraj dva tisočih posadk, si regato med Trstom in gradom Miramar ogleduje od četrt milijona do štiristo tisoč ljudi - natančnega števila nihče ne ve.

Piero Napp je pred 45 leti za nagrado prejel tudi gromozanski pokal, ki mu ga je podelil takratni župan. Trsta. “Ne, nimam ga, ker je krožil med zmagovalci,” se spomni in nadaljuje: “Poudariti moram, da takrat to še ni bil velik dogodek. Šlo je za lep dan in meni ljubo izkušnjo. Vsekakor pa se nihče od nas ni zavedal, da bo Barkolana postala tako pomembna.”

Vse bolj priljubljen dogodek

Barkolana je v sedemdesetih in osemdesetih pridobivala na priljubljenosti med številnimi jadralci. Deset let se Barkolane udeležujejo večinoma jadralci iz bližnjih društev. Leta 1980 je prelomno leto za regato, saj prvič zmaga neitalijanska jadrnica Rupe iz Münchna.

Če je bila Barkolana v svojih prvih letih lahkoten zaključek sezone, kjer si je bilo mogoče, v bolj šibki konkurenci, zmago prijadrati z sodobnejšo jadrnico in več izkušnjami, se je to v prihodnjih letih spremenilo.

Na eni strani je danes tako na stotine nekaj metrskih jadrnic, na katerih posadke bolj proslavljajo in se družijo, na drugi strani pa je peščica velikih (in dragih) nekaj deset metrskih jadrnic, ki se besno borijo za zmago. Že štiri leta je zmaga močno v rokah Esmit Europa 2, ki ji finančno močno pomaga Gazprom. Zmaga najboljši, največji in najbogatejši.

Barkolana je tako postala ena največjih regat na svetu. Za svojo priljubljenost se mora po mnenju Piera Nappa zahvaliti prav svoji dostopnosti za vse skupine jadralcev, ne le za jadrnice s točno določenimi merami. “V preteklih letih sem velikokrat slišal predloge, da bi se jadrnice postavilo v različne tekmovalne kategorije. Vendar pa je zame bistvo Barkolane prav to, da je regata brez pravil. Vsi se predstavijo in prav vsi, čeprav le teoretično, imajo možnost zmage,” meni in nadaljuje: “Kljub temu pa se lahko vsak od udeležencev pohvali, da je tekmoval na regati z najboljšimi jadralci na svetu.”

Med najbolj znanimi imeni so petkratni zmagovalec Barkolane Neville Crichton, slovenski heroj Barkolane Mitja Kosmina in italijanski prvak Lorenzo Bressani.

Uspehi slovenskih jadralcev

Slovenski jadralci so se Barkolane pričeli udeleževati že v njenih najstniških letih, vendar se pravi pohod na Tržaški zaliv v drugem vikendu oktobra prične v devetdesetih letih. “Premilo bi bilo reči, da so se Slovenci regat le udeleževali, v nekem trenutku so postali njeni glavni protagonisti. To so zelo sposobni jadralci z dobro finančno podporo podjetij. Slovenci so imeli gotovo največ uspeha na Barkolani, poleg Italijanov, seveda,” pojasni Napp.

Eden prvih, ki je dosegel vidnejše uspehe je bil tako Ivan Štravs, ki je med drugim leta 1980 zmagal v dolžinskem razredu, osem let kasneje pa se je zavihtel na peto meso v absolutni razvrstitvi.

V začetku devetdesetih let so organizatorji nekoliko spremenili pot in eno bojo premaknili v slovenski morski teritorij. Mešanica različnih dejavnikov pa je verjetno pripomogla, da so slovenski jadralci pričeli posegati pa samem vrhu Barkolane. Leta 1994 je Dušan Puh z italijansko posadko na jadrnici Fanatic zmagal, na drugem mestu pristane Razposajena kocka Mitje Kosmine. Že naslednje leto sledi prva slovenska zmaga, prijadra jo Mitja Kosmina z legendarno jadrnico Gaia Legend. In uspeh dvakrat ponovi.

Kasneje je skušal zmago ponoviti leta 2002 z jadrnico Maxi Jena, pa mu ni uspelo in je pristal na drugem mestu. To se je ponovilo še sedemkrat. Leta 2009 pa se znova zavihti na prvo mesto. Tudi zadnja leta so v znamenju slovenskih barv, na jadrnici Esmit Europa 2, ki je plod slovenskih jadralskih idej - član mednarodne posadke je med drugim tudi Vasilij Žbogar.

Konkurenca je lahko le dobra stvar

Če so Slovenci zmage bučno proslavljali, so bili nekateri Tržačani, tako pravi večina poznavalcev jadranja, nad njimi nekoliko manj navdušeni, zato so se podali v boj za pridobitev prvega mesta.

Piero Napp, starosta Barkolane, pravi, da je slovenska prisotnost pomembno pripomogla k razvoju samega dogodka: “To konkurenco sem vedno gledal iz pozitivnega vidika. Sam osebno nisem nikoli doživel sovražnosti do slovenskih udeležencev. Na morju konec koncev vlada prijateljstvo.”

Po njegovem je zelo velika razlika med zmagovalci, ki so na stopničke stopali pred desetletji ali tistimi, ki so na vrhu danes. “Gotovo so ti v zadnjih letih še posebej vredni pohvale, saj regato zaključijo v manj kot eni uri. To je spoštovanja vreden uspeh,” izkušeni jadralec odgovori na vprašanje, katerega zmagovalca najbolj ceni in spoštuje kot športnika. Za samega Piera Nappa pa jadranje danes ostaja predvsem sprostitev, družinsko podjetje mu namreč vzame še vedno večino časa.

V krvi ljubezen do morja

Ljubezen do morja mu je bila položena prav v zibelko. Njegov oče je bil znameniti kapitan Bruno Napp, ki je z legendarno podmornico La Perla med drugo svetovno vojno preplul od italijanske baze v Somaliji do naslednje baze na francoski obali.

“Ker so Angleži napredovali, je postajala baza v Somaliji vse bolj nevarna, zato so se odločili, da premaknejo podmornico v Francijo,” pojasni kapitan. La Perla je za to pot potrebovala dva meseca in pol, preplula pa je skorajda neverjetnih 8100 kilometrov. O nevarnostih, ki so jih doživeli po poti, priča vojaška zgodovina, oče pa o dogodkih med drugo svetovno vojno ni rad govoril. Verjetno je bilo v njegovih spominih preveč grenkobe in le malo lepega, danes razmišlja njegov sin.

“Gotovo pa je, da sem ljubezen do morja prevzel prav od njega,” pove kapitan. Z očetom je povezana tudi njegova jadralna kariera in prva jadrnica. “Od nekdaj sem oboževal morje, zato ni čudno, da sem se izobraževal in opravljal izpite v tej smeri. Ravno, ko sem pričel s kariero na morju, se je očetu zdravje na žalost poslabšalo. Moral sem se odpovedati morju in ladjam ter se vrniti domov in prevzeti družinsko podjetje,” se spomni.

Oče mu je v zameno za njegovo odpoved kupil jadrnico. V Benetkah je videl jadrnico, v katero se je zaljubil na prvi pogled. Ni bila nova in bila je izdelana iz lesa. Ker je bila nekoliko težka za uporabo in stara, se je odločil in kupil novo. Prej omenjeno Alpa 9 z imenom Betelgeuse, ki pa se je tako ali tako že zapisala v zgodovino.

Družina Napp se še danes ukvarja z ladjami in pristaniškimi storitvami.

Rep regate je lahko zanimiv

Poleg jadralskih asov se na Barkolano vpiše tudi na desetine, na stotine, jadralcev, ki se na tekmo podajo ne le brez upanja, da bi regato zaključili, ampak le zato, da dobijo tekmovalni paket. Napp tega ne more razumeti, sam je sodeloval na približno desetih regatah, potem pa je krmilo predal sinu. “Sin se skorajda nikoli ne odpravi na morje, vendar ne zamudi nobene Barkolane,” pove tudi žena Marisa.

Sama pa skupaj z možem in ocenjevalci spremlja Barkolano. “Naše podjetje se ukvarja s pristaniškimi storitvami, med drugim imamo tudi ladijske vlačilce. Tega posodimo žiriji na Barkolani in spremljam jih tudi jaz,” pojasni Piero Napp. Njihova naloga ni lahka, saj morajo biti pozorni na desetine ladij v točno določenem trenutku.

Prvi v cilj seveda prispejo profesionalni jadralci in gotovo je njih užitek gledati, ampak poznavalec Napp pravi, da se še bolj nenavadne prigode dogajajo na repu regate. “Bolj kot nekdo zaostaja za prvimi, bolj je jasno, da je tudi manj pripravljen in ima manj izkušenj,” meni. Pomanjkanje pripravljenosti in neizkušenost pa lahko hitro privedeta do nesreč.

V 45 letih je tako videl marsikateri zanimiv in smešen dogodek. “Spomnim se, da so nekoč na regati sodelovali neki fantje z ladjo, ki še ni bila izdelana do konca. Manjkalo je cel kup stvari,” se spominja Napp in nadaljuje z zgodbo: “Vseeno so se udeležili regate, tisto leto je pihala zares močna burja. Nekje na sredini so se prevrnili in skorajda potopili, mi pa smo jih poskušali rešiti. Ti ljudje so nas, namesto da bi bili hvaležni, še nahrulili in nam grozili, češ kaj se gremo, da jim bomo morali plačati škodo in tako dalje.”

Najlepša je Barkolana z burjo

Star rek pravi, da v Tržaškem zalivu piha burja trideset dni v oktobru, zato si je skorajda nemogoče zamisliti Barkolano brez burje. Ni res. “Bile so Barkolane, na katerih ni niti zapihalo. Niti sapica, kaj šele burja. Resda jih ni bilo veliko,” pravi Piero Napp in doda: “Je pa bilo res najlepše takrat, ko je pihala burja. Če je ni, se jadrnice ustavijo in se sploh ne premikajo.”

Kdaj je bila najlepša Barkolana, je težko povedati. Vsaka po svoje ima svoj čar in vsaka je po svoje nepredvidljiva. Tudi letošnja. Leta 1969 si Piero Napp ni mislil, da bo ta Barkolana tako močno vplivala na razvoj njegovega rojstnega mesta.

O podobnem uspehu si niso upali sanjati niti organizatorji regate. Barkolana pa je pomembno prispevala tudi k razvoju jadralstva v Tržaškem zalivu, pove Napp: “Barkolana je uspela spremeniti in izboljšati položaj jadralcev. Če se na prvi regati ni prav veliko ljudi ukvarjalo z videzom jadrnice, se je to že drugo leto spremenilo. Barkolana je dala jadralcem spodbudo, da so se tehnično prilagodili razmeram v Trstu. Zavest jadralcev se je prav zaradi regate izboljšala.”

Zabava za vse

Trst se danes z Barkolano kiti in jo postavlja na najvišjo stopničko pri promociji mesta. Že jutri bodo v Trstu nastopile nekatere največje zvezde italijanske pop glasbe, na jadrnice se bodo vkrcali številni politiki, vse dni v letu pa ob vhodu v Trst stoji zgovoren naslov: “Trst - mesto Barkolane.”

Barkolana pa v svojem bistvu ostaja predvsem zabava.

Zabava za vse tiste prijatelje, ki si mahajo iz enega krova na drugi že od malih nog. Zabava za tiste, ki se je prvič udeležijo, in so navdušeni nad množičnostjo in številom jadrnic. Zabava je za tistega Pepija, ki bo letos, tokrat pa res čisto zares, premagal Tonija. Je zabava za tiste, ki se bodo jutri, v nedeljo, ali pa kateri koli drugi vikend v oktobru podali na sprehod po Trstu. In je zabava za tiste, ki bodo z Napoleonove pešpoti, na svojo dlan ujeli na stotine jadrnic.

PETRA MEZINEC