(NA ŽLICO) Okusi Soluna – vsega po malo in šilce ouza

Le redki, ki obiščejo Grčijo, se vrnejo domov, ne da bi bili navdušeni nad tamkajšnjo hrano. Nič nenavadnega, saj tako na grških otokih kot na kopnem vsak najde nekaj zase. Iz Grčije se ne mesojedci ne vegetarijanci ne vrnejo lačni, nekateri pa se iz Grčije vrnemo tudi s kakšno kuharsko knjigo v torbi (čeprav so na policah že tri ali štiri), olivnim oljem in še čim. Tokrat je bil na vrsti Solun, drugo največje grško mesto. Polno zgodovine in ogleda vrednih znamenitosti, ne le zaradi Aleksandra velikega, Aristotela in dejstva, da je bil v Solunu rojen oče moderne turške države Atatürtk, pa seveda dobrih lokalov in odlične hrane.

Ne sodim med tiste, ki se ravnajo po nasvetih "to gostilno moraš obvezno obiskati", razen v res izjemnih primerih, zato tudi sama zelo reko komu priporočam kak lokal. Okusi so različni, kar je meni dobro nekomu drugemu ni in v tem ne vidim nobenega problema. Res, da se pred odhodom nekam pozanimam o lokalni kulinariki, preberem mnenja o lokalih, če morda po naključju naletim na katerega in bi se želela sama prepričati, kakšna je hrana, a večinoma se za hrano odločim po trenutnem navdihu. Ko se začne oglašati želodec in je čas za nekaj za pod zob, se moja pozornost usmeri na ponudbo, ki je je v Solunu dovolj na vsakem koraku, odločitev pa sprejeta v trenutku. "A greva sem?" se spogledava s prijateljico, še enkrat prebereva, kaj lokal ponuja, pokimava in sedeva. Na ta način sva v Solunu jedli ene najboljših testenin doslej, kar sva jih na poteh sploh kdaj okusili, in to ob mizicah na pločniku, pripravljene pa so bile v majhnem uličnem lokalu. Že res, da se človek lahko tudi razočara, ko tako na slepo sede za mizo na pločniku ali zaide v kakšen lokal, a ne pomnim, da bi se bila kdaj tako zelo razočarala, da bi mi bilo žal vsakega evra, ki sem ga plačala.