Naj ne ostane vse za štirimi stenami

“Zdaj se zavedam, da je bilo nasilje v najinem razmerju prisotno že od vsega začetka. Vedno huje je bilo in spoznala sem, da se ne bo nikoli spremenil,” pove zgovorna Martina - ime je seveda izmišljeno - ki se je zatekla v varno hišo na Krasu pred nekaj meseci. Odločitev je bila težka, vendar žrtvam polaga na srce, da rešitev obstaja. Le pomoč je treba poiskati.

“Toliko časa sem se tolažila, da bo boljše. Prepričana sem bila, da je to del običajnega zakonskega odnosa. Za spremembo sem se odločila zaradi otroka, ker sem videla, da se nasilje odraža tudi na njem,” nam zaupa Mojca; tudi njeno ime je izmišljeno. V varno hišo se je tako kot Martina zatekla skupaj z otrokom. “Seveda se mora vsaka ženska sama odločiti za spremembo, vendar mi ne bi uspelo, če me k temu ne bi spodbudile socialne delavke. Lahko rečem le kapo dol za njihovo delo,” pove Mojca. Tudi pri njej se je nasilje, zdaj ko pogleda na celoten odnos, začelo že na začetku. “Potem si očitaš, zakaj si nisi že na začetku rekla, dovolj je,” se vpraša Mojca. Martina jo ustavi: “Ker je obljubil, da tega nikoli več ne bo ponovil ...” Obljube dobro pozna večina žrtev nasilja. Desetkrat, stokrat, tisočkrat sta jim verjeli tudi Martina in Mojca, potem pa jima je bilo dovolj.