Najboljša rokometna sodnika na svetu

Finale olimpijskih iger v Londonu in finale nedavnega svetovnega prvenstva sta tekmi, ki sta Petra Ljubiča in Nenada Krstića povzdignili na rokometni sodniški piedestal. Preden sta prišla v položaj, ko so uradne osebe sploh razmišljale o njunem delegiranju na največje rokometne tekme, pa sta morala prehoditi dolgo pot.

Pogovor s kozinskima sodnikoma, ki je nastal pred njunim odhodom v Katar, kjer sta v četrtek sodila finale tamkajšnjega pokala, smo tako začeli na začetku.

> Od kod ideja, da se bosta ukvarjala s sojenjem rokometa? Je bila to zavestna odločitev ali je do tega prišlo spontano?

Krstić: “Ni bilo spontano. Soditi sva začela že v četrtem razredu osnovne šole. Igrala sva rokomet na Kozini, tedanji ravnatelj ter alfa in omega rokometnega kluba Miha Jezeršek pa je pristopil k nama in naju vprašal, če bi sodila. Poskusila sva, bilo nama je všeč in nato sva sodila šolsko ligo. V bistvu sva trenirala rokomet, sojenje pa je bilo za zraven. Počasi sva začela soditi prijateljske tekme, nato so naju klicali iz Divače, Sežane ...”