Najboljša učiteljica je težava: če moraš misliti, se razvijaš
“Križanke so umetnost,” je prepričan Stefano Bartezzaghi, verjetno najbolj znan ugankar v Italiji. Kdor prebere ali sliši pogovor z njim, za vedno spremeni pogled na tisto stran v časopisu, ki je namenjena križankam in rebusom.
Ali veste, da je letos križanka na svoji torti upihnila že sto in eno svečko? Da imajo križanke vsakega jezika in celo naroda svoje posebnosti?
Stefano Bartezzaghi se je rodil v Milanu na začetku šest-desetih let 20. stoletja. Diplomiral je pod mentorstvom Umberta Eca na bolonjski fakulteti za književnost in filozofijo. Trenutno poučuje teorijo kreativnosti v Milanu, zanimajo pa ga nove tehnologije, jezik in seveda uganke. Vse te teme obravnava v približno dvajsetih knjigah. Italijanski javnosti je najbolj znan po svojih rubrikah v časopisu La Repubblica in tedniku L'Espresso, ugankam pa posveča tudi svoj kotiček v oddaji Stile libero.
Ugankarstvo mu je bilo položeno tako rekoč v zibelko. Njegov oče je bil pomembno ime italijanskih križank, brat Alessandro je sledil očetovim stopinjam in je urednik najbolj razširjenega ugankarskega tednika. Prav tu se tudi začne pogovor ob njegovem obisku Trsta, natančneje Mednarodne šole za napredne študije (SISSA), kjer je predeval študentom in obiskovalcem.
> Ugankarstvo imate nekako v krvi ...
“Predvsem moj oče je močno vplival name. Kako tudi ne, saj je bil gotovo eden najbolj znanih italijanskih avtorjev križank. Naš priimek Bartezzaghi v Italiji ni zelo pogost in ga ljudje povezujejo z ugankarstvom in križankami.”
Najlepše pri ugankah je težavnost
> Se spominjate prve rešene križanke in občutka ob tej zmagi?
“Če povem iskreno, se tega ne spomnim. Pri nas doma smo bili vsi trije bratje obkroženi z ugankami in seveda križankami. Imam tri leta starejšega brata, s katerim sem neprestano tekmoval. Se pa spomnim trenutka, ko sem prvič rešil križanko svojega očeta. To je bil neverjetno lep občutek; imel sem dvanajst let.”
> Ali se še vedno znajdete pred zagato pri reševanju križank?
“Z najbolj težavnimi se mi to še vedno dogaja, in še dobro, da je tako. Ena bolj zanimivih ugank zame je gotovo rebus. Včasih je treba močno misliti, pregledovati različne slovarje, in to je tisto najlepše pri ugankah. Težavnost.”
> Običajno ugankarji niso najbolj prepoznavne osebnosti. Kako je vam uspelo preskočiti skorajda med zvezde? Leta 2013 ste bili celo član strokovne žirije na sanremskem festivalu ...
“Običajno sestavljalci križank objavljajo svoja dela v posebej za to namenjenih revijah in se ne izpostavljajo, vsekakor pa se ne pojavljajo v drugih medijih. Križankarji so tako bolj priimki, ki nimajo osebnosti, obraza. Z mano je nekoliko drugače, saj se ukvarjam z veliko stvarmi: nastopam na televiziji, kjer imam v oddaji Stile libero svoj kotiček z naslovom Parole, parole, izdal sem kar nekaj knjig itd. Zaradi vsega tega si me ljudje zapomnijo.”
Na največjem italijanskem odru
> Vseeno je sodelovati v žiriji največjega italijanskega spektakla velika reč ...
“Domnevam, da so me povabili zaradi ocenjevanja tekstov. Moram pa reči, da je bila to lepa izkušnja, saj gre za veliko prireditev. Tam sem, na primer, spoznal pisatelja Paola Giordana, s katerim sem navezal res prijetne stike. Tako da sem vesel za te izkušnje.”
> V žiriji je bila tudi Nicoletta Mantovani, bolj znana kot Pavarottijeva sopotnica. Kako sta se razumela?
“Tudi njo sem spoznal šele v Sanremu, in moram reči, da me je presenetila s svojo prijaznostjo.”
> Pravite, da se križanke razlikujejo od naroda do naroda. Kaj je značilno za italijanske križanke?
“Preučeval sem križanke različnih narodov: angleške, ameriške, italijanske in francoske. V Italiji se veliko ukvarjajo z izbiro besed. Za sestavljalce križank sta pomembni eleganca in lepa podoba križank. Same definicije v Italiji niso zelo pomembne, vsaj ne tako zelo kot v Franciji ali v Angliji. Besede v Italiji morajo biti lepe, zanimive in nenavadne.”
> Kaj je za vas lepa beseda?
“Rekel bi, da gre za dva tipa besed. Najprej so za ugankarje lepe besede tiste, ki jih najdemo v slovarju. Gre torej za samostalnike, običajno v moškem spolu v ednini in za glagole v nedoločniku. Potem pa so tu še besede, ki so lepe zaradi svoje nenavadnosti. Moj oče je bil prvi, ki je v križanke vnesel tuje besede in imena, kot je recimo Stravinsky. To so vznemirljive besede, zaradi katerih križanka postane zanimiva.”
> Jezik se neprestano spreminja. Slovenci se teh sprememb in predvsem tujk bojimo. Kakšen je vaš odnos?
“Ne, ni me strah. Bolj me prestraši, ko slišim, da večina predavanj na politehnični fakulteti v Milanu poteka le v angleščini. To ni dobro, saj je bila italijanščina vedno močno prisotna na tehnološkem področju. Z vstopom angleščine pa se seveda njen pomen izgublja. Z vidika ugankarja pa me veseli: več kot je besed, bolje je.”
> Ali po vaše narod ustvari jezik ali je ravno obratno?
“To je zelo kompleksno vprašanje. Gotovo obstaja razmerje med jezikom in narodom. Tu bi poudaril še pomen kulture. Če ponazorim s področjem, s katerim se ukvarjam, križanko: ameriška križanka in angleška križanka se zelo razlikujeta, čeprav sta si jezika precej podobna. Križanko je prvič objavila neka ameriška revija leta 1913. Angleži so jo takoj zavrnili. Deset, dvajset let so govorili, da je to ameriška neumnost. Vse dokler niso izumili svoje križanke, pisane njim na kožo. Torej je križanka povezana tudi s kulturo, ne le z jezikom.”
> Pravite, da je križanka umetnost. Zakaj?
“Križanka je vedno edinstvena. Naj jo primerjam s sudokujem, ki je sestavljen iz številk. Zanimiva igra, vendar številke ne povedo ničesar. Križanko pa po drugi strani prav besede delajo tako posebno. Nekdo lahko dvajset let vsak dan rešuje križanke, pa se besede ne bodo nikdar ponovile v enaki kombinaciji. Če se navežem na prejšnje vprašanje, besede se neprestano spreminjajo. Pojavljajo se novi pomeni starih besed in še bi lahko naštevali. Recimo beseda “sito” je bila pred leti arhaični izraz za lokacijo, kraj, s pojavom interneta pa je postala del vsakdanjega besednjaka, saj pomeni spletno stran.”
Otroci morajo biti radovedni
> Zadnja leta se veliko ukvarjate tudi z vprašanjem kreativnosti. Kaj svetujete staršem, ki vas vprašajo, kako razvijati ustvarjalnost pri svojih otrocih?
“Čeprav preučujem in poučujem teorijo kreativnosti, sem hkrati njen kritik. Prepričan sem, da gre pri kreativnosti bolj za neke vrste mit. Mislim, da si lahko starši za svoje otroke želijo le, da razvijejo inteligenco in radovednost. Zato mislim, da jih je treba spodbujati. Kako, je odvisno od vsakega starša posebej. V Italiji so pred mnogimi leti delali raziskavo in ugotovili, da je kulturna raven posameznika odvisna od družinskega dohodka. Danes ni več tako. Številne raziskave so pokazale, da je danes kulturna raven odvisna od števila knjig, ki so prisotne doma. Če bereta mati in oče, je velika verjetnost, da bo bral tudi otrok. Če se starša zanimata za novosti in raziskujeta nove stvari, potem se bo verjetno to odražalo tudi pri otroku.”
> Še eno polje vaših zanimanj so nove tehnologije, ki jih povezujete tako z jezikom kot s kreativnostjo. Odraščali ste v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko vseh teh tehnologij še ni bilo. Je zaradi tega pojava teže vzpodbuditi radovednost pri današnji mladini?
“Nekaj se ne spreminja kljub vsem novostim. Najboljša učiteljica je težava, prepreka, ki jo mora nekdo premagati, da pride do spoznanja. Če moraš misliti, se razvijaš. Zdaj je vse to veliko laže, ker je laže dobiti informacije. Opažam, da študentje mislijo, da so se nekaj naučili, ker so prebrali določeno zadevo na Wikipediji. Seveda je človeško, da si poenostavljamo zadeve in iščemo bližnjice, vendar se moramo zavedati, da brskanje po internetu še ne pomeni raziskovanja. Dobro je, ker se tako lahko naučiš veliko stvari, ki pa so že znane. Cilj mora biti, da spoznamo, naredimo ali napišemo nekaj, kar bi lahko objavili na internetu. Poudarjam pa, da novih tehnologij ne razumem le negativno. Ne nazadnje so mlajše generacije bolj v stiku s svetom. Moje hčerke obvladajo že dva ali tri jezike; sam se komaj znajdem z dvema.”
Presenetljiva vrnitev ljubezenskih pisem
> Kako se je spremenila komunikacija v zadnjih petih, desetih letih?
“Zelo se je razširila, predvsem če opazujemo posameznikovo komunikacijo navzven. Velik fenomen je tudi vrnitev pisanja. Pred nekaj leti so ljudje s pisanjem prenehali, ko so zaključili šolo, z izjemo tistih, ki so se s pisanjem ukvarjali tudi poklicno. Vsake toliko so poslali kako razglednico, le s težavo so napisali pismo. Spominjam se knjige Cathleen Schine Ljubezensko pismo in kako nenavadna se nam je zdela ideja pisanja ljubezenskih pisem, saj so za nekaj časa skoraj izumrla. Danes še kako obstajajo, ne le ljubezenski sms-i in elektronska pošta, celo bolj žgečkljiva sporočila, tako imenovani seksting, so se pojavila. Veliko se piše. Res je, da je pisanje drugačno, vendar to še vedno dojemam kot vrnitev in celo zmago pisanja. Pojav, ki se mi zdi bolj problematičen, je, da sodoben posameznik ne ceni dolgčasa. Dolgčas res ni všeč nikomur, vendar se je po mojem koristno naučiti dolgočasiti se in ne panično bežati od tega. Konec koncev lahko rečem, da je bilo zame ključno, da sem se naučil biti sam.”
> Ključen za vaše življenje je bil gotovo tudi profesor Umberto Eco, ki je bil celo mentor vaše diplomske naloge. Verjetno bi lahko o njem govorila veliko časa, pa vendar, kaj je vaša prva asociacija nanj?
“Umberto Eco je seveda eden najpomembnejših ljudi, ki sem jih spoznal. Spoznal sem ga, ko sem imel devetnajst let. Od izdaje romana Ime rože je takrat minevalo dobro leto in je že postal zvezda v svetovnem merilu. Njegova predavanja sem obiskoval trikrat tedensko; predaval je tudi, ko je imel visoko vročino. Bil je moj profesor, ki ga spoštujem najprej kot akademika in intelektualca - je zelo discipliniran in toleranten do drugih - pa tudi kot osebo, saj je zelo zabaven in hudomušen.”
PETRA MEZINEC
