Najpomembneje je poskusiti

Letos je Bibian Mentel v ruskem Sočiju osvojila zlato paraolimpijsko medaljo.

Zakaj te medalje ni osvojila že prej, jo najprej vprašam, ko se srečava v portoroškem hotelu, kjer je bila ena glavnih govornic na poslovni konferenci podjetja IBM. Zato, ker je bilo deskanje na snegu potrebno najprej uvrstiti v program zimskih paraolimpijskih iger, in to se je prvič zgodilo prav v Sočiju. Za to si je najbolj vneto prizadevala prav Bibian Mentel, ki si je medtem ustvarila tudi družino in postala aktivistka, ki s svojim dobrodelnim skladom Mentelity Foundation mladim invalidom pomaga, da postanejo aktivni športniki. Vse je odvisno od prave mentalitete ali “mentelitete”, kot se je z igro besed v imenu svoje fundacije poigrala Mentelova.

> Kako je bilo, ko ste sedem mesecev po amputaciji noge zmagali na običajnem državnem prvenstvu?

“Zelo zabavno. V trenutku, ko sem ponovno stopila na desko, se nisem več počutila kot invalid. Spoznala sem, da se zame v resnici ni nič bistvenega spremenilo, čeprav sem bila brez noge. Še vedno sem lahko deskala s prijatelji in celo zmagovala. Krog se je sklenil. Najprej sem bila dobra deskarka na snegu, nato sem zbolela in se spet vrnila. Lahko sem začela razmišljati o prihodnosti.”

> Kako ste se sploh odločili, da začnete deskati na snegu? Na Nizozemskem to verjetno ni tako običajen šport kot na primer v Sloveniji ...

“Starši so me prvič postavili na smuči pri treh letih, ko smo bili na zimskih počitnicah. Zgodba, kako sem smuči zamenjala za desko, pa je prav zabavna. Ko mi je bilo 16 let, sem hodila s fantom, ki še nikoli ni smučal. Nato pa je s prijatelji le enkrat odšel na zimske počitnice, kjer se je prvič preizkusil v deskanju na snegu. Ko se je vrnil, me je začel prepričevati, da je deskanje veliko bolj zabavno od smučanja. Popoln začetnik je solil pamet meni, ki sem smučala že praktično vse življenje. Dogovorila sva se, da bo najprej on mene odpeljal za teden dni na deskanje, potem pa še jaz njega za teden dni na smučanje, in bova primerjala vtise. No, odpeljal me je na deskanje, in nikoli več nisem stopila na smuči.”

> Bila je torej ljubezen na prvi pogled ...

“Res je. Vso svojo energijo sem usmerila v ta šport in celo opustila študij prava, nad čimer moji starši niso bili ravno navdušeni.”

> In ravno ko ste se poskušali uvrstiti na olimpijske igre, ste izvedeli, da imate raka?

“Da. To je bil velik šok. Nisem bila ne vem kako prestrašena; na začetku sem želela le, da zdravniki hitro opravijo svoje delo, da se bom lahko čim prej vrnila na tekmovanja.”

> Se kdaj vprašate, zakaj se je to zgodilo ravno vam?

“Včasih me res obidejo takšne misli, ampak se jim ne prepustim, ker bi sicer postala žalostna. Tega pa nočem. Imela sem pač to smolo, da se je v mojem telesu razvil rak.”

> Ste po okrevanju v svojem življenju kaj spremenili?

“Niti ne. Mama me je naučila, da življenje vedno gledam s pozitivne plati. Še vedno včasih žalujem za svojo nogo, kar je popolnoma človeško. Ampak preveč ljubim življenje in preveč uživam v njem, da bi sedela doma in objokovala svojo usodo. Raje razmišljam o tem, kaj lahko storim, kot o tem, česa ne morem.”

> Kako vam je uspelo, da ste se tako hitro pobrali?

“Res je bilo relativno hitro. Ko sem bila v rehabilitacijskem centru, sem se pogovarjala s psihologinjo, ki mi je dejala, da sem po amputaciji v podobni situaciji, kot če bi bila poražena na tekmovanju. Športnik se v takem primeru vpraša, kaj je bilo narobe in kaj bi ob naslednji priložnosti lahko storil bolje. Spoznala sem, da lahko še naprej uživam življenje. Svojo invalidnost sem vzela kot izziv.”

> Ste kdaj pomislili, da bi se prenehali ukvarjati s športom in nadaljevali študij prava?

“Seveda bi bila to logična izbira. Ampak še vedno sem imela sponzorski avto, na katerem je pisalo, da sem vrhunska športnica. In potem sem se s tem avtom vozila v rehabilitacijski center, kar je v meni vzbujalo čudne občutke. Kljub vsemu sem se še vedno imela za športnico. Res pa sem nato končala študij, le da sem pravo zamenjala za ekonomijo.”

> Ste bili v Sočiju favoritka za zlato medaljo?

“Da. Tja sem prišla kot zmagovalka svetovnega pokala in prva na svetovni rang lestvici. Ampak vseeno je bilo potrebno kar veliko truda in zbranosti, da mi je uspelo osvojiti zlato medaljo. Po navadi sem na startu čisto mirna, ko pa sem v Sočiju zaslišala množico navijačev … Ko pridem v cilj na kaki manjši tekmi, me tam pozdravi le nekaj najzvestejših navijačev. V Sočiju pa sem stala na vrhu proge, spodaj pa je bil poln stadion ljudi, ki so navijali zame ... Kolena so se mi zašibila. Pomislila sem: tole moram dobro odpeljati in priti cela v cilj, ampak bila sem res živčna.”

> Kaj vam pomeni ta zmaga?

“Gotovo več kot le športni dosežek. Več kot pet let sem morala lobirati na mednarodnem paraolimpijskem komiteju, da so deskanje na snegu sploh uvrstili v program zimskih iger. V Sočiju so nastopili še trije nizozemski deskarji, ki sva jim z možem, ki je tudi trener, pomagala, da so prišli na to raven. Zmaga je bila le češnja na torti.”

> Kako dolgo že pomagate mladim invalidnim športnikom?

“Že vse odkar sem brez ene noge postala državna prvakinja, mi ljudje pišejo in me sprašujejo, kako mi je uspelo kaj takega. Hitro sem ugotovila, da so lahko moje izkušnje v pomoč drugim ljudem. Najprej sem poleg deskanja hodila še v službo, leta 2012 pa sem ustanovila fundacijo. Moje sporočilo je preprosto: doslej še nisem našla stvari, ki je zaradi svoje invalidnosti ne bi mogla početi. V tem želim biti vzor mladim.”

> Koliko mladim pomagate v vaši fundaciji?

“Približno stotim na leto. Želela bi si, da bi bila ta številka še veliko večja. Imamo klinike, kjer mladi lahko preizkusijo različne športe in ugotovijo, kateri jim najbolj ustreza. Ko postaneš invalid, je zadnje, kar pomisliš, s katerim športom bi se lahko ukvarjal. Zato mladim pomagamo, da izkusijo, kaj vse lahko počnejo. Večina jih potrebuje le varno okolje, v katerem lahko poskusijo, česa so zmožni. Po pol ure, ko naredijo prvi zavoj na deski, njihov nasmeh pove vse.”

> Pomembno je torej poskusiti?

“Absolutno. In ker so ti mladi v skupini prijateljev s podobnimi izkušnjami, jim ni treba biti nerodno, če jim v prvem poskusu ne uspe. Ko pa ugotovijo, da lahko deskajo na snegu in tudi na vodi, se zavedo, da tudi doma lahko naredijo veliko več, kot po navadi počnejo.

Moja dobra prijateljica je stara 24 let, nogo pa so ji amputirali pri sedmih letih. Njeni najbližji so jo vedno prepričevali, česa ne sme početi, češ da je to zanjo nevarno. Pojdi sedet v invalidski voziček, bom jaz storil to namesto tebe ... Popolnoma jasno mi je, da želijo družinski člani na ta način obvarovati invalida, ampak ... Ko sem trenirala za paraolimpijske igre, sem tej prijateljici pokazala nekaj vaj, ki sem jih takrat delala, in čisto za vsako mi je rekla: 'Jaz pa tega ne zmorem.' Če lahko jaz, boš tudi ti, sem ji prigovarjala. Poskusila je, in že po petih minutah ji je uspelo narediti prvo vajo. Prej pa je bila prepričana, da ne zmore praktično ničesar.”

> Kako torej motivirati in ne zatreti človeka?

“Najpomembneje je, da sploh poskusiš. In da si dovoliš tudi napake in poraze. Ko človek postane invalid, je to tako zanj kot za njegovo družino nova situacija. Zato je treba poskusiti nove stvari. Sama sem tako začela deskati na vodi. Bila sem s prijatelji, ki so se ukvarjali s tem športom. Na začetku sem dvomila, če bom zmogla, a že samo to, da sem poskusila, je bilo strašno zabavno. Sčasoma sem tudi v tem športu postala kar dobra. Ljudem pa se invalidi po navadi smilijo, kar lahko razumem, ampak kaj takega res ni potrebno.”

> Vaša življenjska zgodba je navdih mnogim. Kateri športnik pa je v času okrevanja navdihoval vas?

“Veliko športnikov me navdihuje. Ko pa sem zbolela za rakom, mi je bil najbliže Lance Armstrong, ki je takrat ravno prebolel raka in začel spet zmagovati na velikih kolesarskih dirkah. Seveda danes ljudje zaradi razkritja, da je jemal poživila, drugače gledajo nanj. Ampak takrat mi je podaril rumeno majico in nanjo napisal, naj nikoli ne obupam. Za rakave bolnike je naredil res veliko, pa recite kar hočete glede dopinga, s katerim se tudi sama ne strinjam.”

> Pred leti sem srečala manekenko Heather Mills, ki so ji tako kot vam amputirali nogo. Tudi ona je bila neverjetno navdihujoča oseba, polna energije. Takrat je v Ljubljani promovirala vegansko hrano …

“Heather Mills, seveda! Nekajkrat sem jo srečala, ko se je tudi ona poskušala uvrstiti na paraolimpijske igre v Sočiju. Malo ji je zmanjkalo. Tudi ona je navdih mnogim. Najina zgodba je podobna, obe imava tudi otroke, in sva občasno malce poklepetali.”

> Lahko poveste kaj o svoji družini?

“Seveda. Poročena sem z najbolj čudovitim moškim na svetu, ki ni oče mojega enajstletnega sina, ima pa dve hčerki. Velika in srečna družina smo. Moj sin je tudi deskar na snegu in je praktično del naše ekipe, čeprav ni invalid.”

> Boste nadaljevali športno kariero?

“Do naslednjih paraolimpijskih iger gotovo. Vsaj upam tako, kajti konkurenca je vse močnejša, jaz pa želim še naprej zmagovati. Želim tudi, da ta šport napreduje in da se v njem poskusi čim več mladih invalidov.”

> Kako drugačno bi bilo vaše življenje, če ne bi zboleli?

“Popolnoma. In ravno v tem je ironija. Če bi me vprašali, če si želim imeti obe nogi, bi vam seveda odgovorila pritrdilno, ampak moja invalidnost mi je v življenje prinesla veliko lepega. Če ne bi zbolela, danes ne bi imela fundacije in ne bi mogla pomagati mladim športnikom. Na določeni točki bi morala končati športno kariero in si poiskati službo. Zdaj pa je zame vsak dan darilo. Ne bi mogla biti bolj srečna in zaljubljena v življenje.”

ALJA TASI