Najprej šok, potem pa Amerika
Svetovno prvenstvo v košarki smo pospravili v predal spominov. Dogodki pač prehitevajo eden drugega in skrbijo, da nič ne ostane predolgo v spominu. Pri družini Nikolić oziroma pri Čukih, kot jim že nekaj generacij pravijo v Postojni, se bodo poletja z letnico 2014 še kar nekaj časa spominjali, saj sta reprezentančni dres nekaj tednov nosila brata, eden pa je zares odpotoval v Španijo.
Dobili smo se - kje drugje - kot v znani gostilni Čuk v postojnskem športnem parku. David Nikolić se je v zadnjih letih v celoti posvetil gostinskemu poslu, košarko pa spremlja le še kot gledalec in navijač. Ljubezen do tega športa je nekdanji igralec in trener Postojne ter med leti 2004/06 pomočnik selektorja Aleša Pipana, vnesel tudi sinovoma Mitji in Alekseju (v družini imata vzdevek Mito in Ali), ki sta bila poleti del reprezentančne zgodbe. 23-letni Mitja je deset dni pred SP odpadel s seznama, 19-letni Aleksej pa je 24 ur pred odhodom na Kanarske otoke postal 12. član ekipe Jureta Zdovca.
Medtem, ko smo čakali, da se nam pridruži Aleksej (mama Jana ni želela pred fotoaparat, saj se raje drži v ozadju), ki je ravno tisto popoldne že moral na pot v Sarajevo, smo Davida pobarali, če ga še kaj mika delo v košarki. “Ne, s tem sem verjetno opravil. Ponosen sem, da sem kot pomočnik bil del reprezentančne zgodbe, ki je postavila temelje tega, kar smo lahko gledali v zadnjih letih, dosegla prvi nastop na svetovnem prvenstvu in reprezentanco približala navijačem. To, da pride 2500 navijačev na tekme v Barcelono, pač ni naključje. To pomeni, da košarka pri nas nekaj velja. Žal ne zaradi klubov. Vrhunskih igralcev ne bomo več imeli, kljub temu pa bomo še vedno lahko imeli dober kolektiv,” poudarja David Nikolić.
Vmes je k omizju pristopil tudi najmlajši član moštva, ki se je na nedavnem svetovnem prvenstvu prebil do četrtfinala. Dvakrat je stopil na igrišče proti svetovnim prvakom (na prijateljski tekmi in v četrtfinalu), minute na SP si je prislužil tudi proti Južni Koreji. Zanimalo nas je, če ve, kdo je bil v njegovi vlogi novinca na prvem SP za slovensko košarko na Japonskem leta 2006. “Vem, Goran Dragić,” je takoj odgovoril, potem pa skozi smeh dodal: “Tega sicer prej nisem vedel, David mi je to povedal.” In česa je postojnskega organizatorja igre naučil prvi slovenski organizator igre? “Vsega po malem. Dovolj mi je bilo, da sem ga le gledal in se že s tem veliko naučil. Vseskozi mi je govoril, da sem preveč pasiven in da naj bom bolj aktiven v napadu. V bistvu se mi je on nudil, da me kaj nauči.”
Za začetek eno uro pred poukom
Ko smo že pri učenju - se Aleksej in starejši Mitja še kaj zatekata k očetu po nasvet? “Še vedno kaj vprašata. Pobudnika sta vedno onadva. Aleksej vedno kaj vpraša, ko je v neki dilemi, tako košarkarski ali v vsakdanjem življenju. Dejansko že šest let živi sam in je popolnoma samostojen. Pogovarjamo se o otipljivih stvareh, dnevnih, tedenskih, ne pa o tem, kaj bo čez dve leti. Ne sprašuje veliko, ampak, ko že, so vprašanja na mestu. Jaz mu odgovarjam na košarkarskem, mama pa na drugih področjih. Sam sem prepričan, da je gledanje naprej po etapah pri razvoju športnika ključnega pomena,” pravi David.
Košarka je bila v družini očitno glavni šport, v dvorano je zvabila oba, Mitjo in Alekseja. “Kaj pa vem ... Verjetno sem jo začel igrati zaradi očeta. Tudi on je igral za Postojno in tudi on je bil organizator igre, pa tudi brat je pred mano že začel s tem športom, tako da mi kaj drugega skoraj ni preostalo. Ta šport me veseli, čeprav bi kaj lahko končal v tenisu. Sploh nisem bil slab, toda termini s košarko so se pokrivali in David mi je rekel, da se moram odločiti za en šport.”
David je v mlajših letih igral za Postojno, potem pa nekaj časa bil trener. Kaj je Aleksej prevzel po njem? “Mislim, da je v vseh košarkarskih elementih boljši od mene. On je vrhunski košarkar, jaz sem bil bolj druga liga. S tem nikoli nisem imel težav, ker sebe realno ocenjujem. Verjetno je prevzel nekaj moje trme in volje do športa. Ima talent, pripadnost delu in košarki. Že v osnovni šoli je vsako jutro vstal ob šestih, pred poukom je eno uro sam treniral, kar mi je dalo znak, da je ambiciozen. Doma smo obema dajali podporo in jih ob primernem času dali v močnejša okolja. Mitja je šel v Ljubljano in Aleksej v Laško. Oba sta šla od doma pri 14 letih.”
In kako Aleksej gleda na odločitev, da se je tako zgodaj odpravil od doma? “Bolj sta bila v skrbeh starša, jaz s tem nisem imel težav. Sam sem jima govoril, da hočem iti. Vedel sem, kaj si želim in da želim napredovati. Prvi mesec smo bili stalno v stiku, njima je bilo manj prijetno.”
Aleksej se je spomladi leta 2011 odločil, da bo plaval proti toku. Približno pol leta je trajala napetost z njegovim nekdanjim klubom iz Laškega, ki je oporekal njegovemu odhodu brez odškodnine. KZS si je umila roke in na koncu je o njegovi izpisnici presojala krovna organizacija Fiba. In dala prav Nikolićem. “Z argumenti smo dokazali, da imamo prav. Zaradi tega nismo obujali zamer in Aleksej nikoli ni imel težav v reprezentanci. Doma pravimo, da je reprezentanca na prvem mestu,” pravi oče David.
Namesto na zahod - v Sarajevo!
Aleksej je od novembra 2011 v Sarajevu pri ambicioznem moštvu Spars, ki se veliko ukvarja z vzgojo mladih košarkarjev, obenem pa njihova mladinska ekipa igra v elitni evroligi. Vsi mladi sanjajo o bogatih klubih in ligi NBA, mlajši Nikolić pa se je odločil za drugo pot. Zakaj? “Tistega pol leta, ko sem bil brez kluba, sta mi Grosuplje in trener Tone Krump nudila možnost treniranja. Poleti sem s kadeti igral na evropskem prvenstvu v Strumici, kjer smo se vrnili v A divizijo. Najtežje mi je bilo potem, ko tri mesece nisem imel niti kluba in niti pravih možnosti za treniranje. Agent mi je priporočil Sarajevo. Bilo mi je zanimivo, ker se ukvarjajo z mladimi, pritegnilo me je tudi, da bom lahko z mladinci igral v evroligi. Odšel sem na preizkušnjo, z videnim sem bil zadovoljen, oni pa tudi z mano. Klub se iz dneva v dan razvija in postaja vplivnejši.”
Igraj in uživaj
Vrnimo se še k reprezentančnemu poletju. Za Alekseja je minilo praktično brez premora. Najprej je nastopil za mlajše člane na evropskem prvenstvu na Kreti, potem pa se takoj pridružil članom, v katerem se je bil postojnski troboj za 12. potnika na SP, med Mitjo in Aleksejem ter Maticem Rebcem, ki je neuradno ves čas veljal za favorita. “Ko sem se pridružil ekipi je bil za mano to neke vrste šok. Sprva se nisem najboljše vključil, vse je bilo tako novo in drugačno ... Sčasoma in na turnirju na Kitajskem sem se nekoliko sprostil in se zbral ter se zavedal, kaj in kako moram delati. Pomembno je bilo, da sem užival, želel sem si biti del tega in se učiti. Bil sem vedno boljši na treningih in tekmah. V članski vrsti selektor pričakuje, da ti že vse znaš in realiziraš na igrišču.”
Zagotovo pa je redkim izbrancem dana možnost, da se v enem mesecu dvakrat pomerijo proti selekciji ZDA. “Oni so drugi svet,” pravi, in dodaja: “Že samo to, da za ekipo skrbi 97 ljudi, pove vse. Težko bodo premagljivi tudi na naslednjih tekmovanjih. Čeprav upam, da se bo kdo našel, ki jim bo kos. Mogoče kdaj tudi mi.”
ROK MAVER
