“Naloga poustvarjalca je, da se poroči z vsako partituro”

> Prav Kogojeve klavirske miniature, bagatele, ki jih lahko v vaši izvedbi slišimo tudi na youtubu, so bile “krive” za turnejo v Južni Ameriki, kjer ste v začetku septembra imeli tri koncerte. Kako se je zgodila ta vaša prva predstavitev čez lužo? Ugodne zvezde, naključje, usoda?

“Glasba je v svojem bistvu podobno čudovito neopredeljiva, kot je voda, a je hkrati v vseh mogočih oblikah in stanjih. Njeno tiho in inteligentno bistvo obstaja tudi takrat, ko se glasbenik ne dotika svojega instrumenta. Ker pa smo ljudje, žal, od celote oddeljena misleča bitja, živeča v minevanju časa, smo obsojeni, da ta vseobsegajoči muzikalni obstoj odkrivamo postopoma. Tako se nam harmonični svet in njegov absolutni glasbeni izraz, podobno kot voda, kaže le po ozkih delih: enkrat v energiji žuborečega potoka, drugič v vlogi hrupno besneče reke ali tihega oceana. Podobno je tudi glasbena reka, ki jo je Marij Kogoj obudil v oprijemljivi svet, iz svojega globokega izvira potrebovala prave okoliščine in obilo časovnega pretakanja, da se je izlila tudi v duše na drugi strani Atlantika. Ambasada republike Slovenije si je leto pred mojim prihodom želela, da na eni izmed svojih kulturnih prireditev predstavi slovensko klavirsko glasbo. Na koncert so povabili znano argentinsko pianistko Martho Noguero. Ker pa ni imela primernih partitur, jim je na pomoč priskočil v Argentini živeči Slovenec. Ta prijazni gospod, ki nam je kasneje omogočil tudi nekaj nepozabnih vtisov iz ulic Buenos Airesa, je doma hranil partiture Marija Kogoja. In to so bile ravno njegove miniature za klavir, ki sem jih pred leti igral v Gorici v okvirju festivala Kogojevi dnevi. Martha Noguera mi je priznala, da so jo kompozicije ob prvem stiku odbijale, zato je za dodatni poustvarjalni navdih pobrskala po spletu. Našla je moj posnetek osmih klavirskih bagatel iz omenjenega koncerta in - kot mi je kasneje povedala - presenečeno spoznala, koliko izjemne glasbe se lahko razvije tudi iz na prvi pogled neprivlačnih not. S pomočjo slovenske ambasade v Argentini je vzpostavila stik z mano in tako se je ves proces turneje tudi sprožil.”

> Kako je številno občinstvo v dvoranah Palacio Paz v Buenos Airesu, Teatro Solis v Montevideu v Urugvaju in Teatra Argentino v La Plati sprejelo Kogojeve skladbe?

“Marij Kogoj, ta skrivnostni svetilnik, ki osvetljuje tudi najtemnejše, je v medijih, med ljudmi in glasbenimi kritiki pritegnil veliko pozornosti. Na začetku najverjetneje zaradi eksotične neprepoznavnosti, kasneje je vzbudila zanimanje njegova bridka življenjska zgodba, ki sem jo rad izpostavil v tamkajšnjih intervjujih pred koncerti. Najbolj pa se jih je zagotovo dotaknila ravno njegova glasba. Kritik urugvajskega tednika je v njej zaznal 'mešanico agresivnosti, bolečine in skrivnostnosti'. Ravno to bruhajočo energijo iz neznane tihe globine sem tudi sam podoživel ob svojem prvem pogledu na njegov črno-beli portret in ta podoba je bila tudi glavni zgled, da sem za južnoameriško publiko izbral tiste tri klavirske miniature, ki s svojo raznolikostjo ponujajo tej - podobi enakovreden - glasbeni portret Kogoja.”

Ivan Skrt (1981), doma s Kanala ob Soči, je diplomiral na slovitem glasbenem konservatoriju P. I. Čajkovski v Moskvi. Po opravljeni diplomi v razredu profesorja Nauma Starkmana in Michaila Lidskyja se je izpopolnjeval v Parizu na Ecole Normale Nationale pri profesorju Hanriju Bardi. V mladostnem obdobju učenja pod mentorstvom profesorja Sijavuša Gadžijeva na Glasbeni šoli Nova Gorica je prejel številne prve nagrade in večkrat dosegel vse točke na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Uspehom navkljub se zadnja leta tekmovanj ne udeležuje več, saj meni, da so semena glasbe namenjena drugačni zemlji, njeni cvetovi in sadovi, ki naj jih glasbenik s skrbnostjo, čuječnostjo in globokim spoštovanjem goji, pa ponujajo možnost za opazovanje ter okušanje življenja v svojem najbolj skritem bistvu. Njegovi koncerti so poleg intenzivnega glasbenega potovanja tudi dobronamerno vabilo k raziskovanju samega sebe in s tem odkrivanju vseh plati življenja. S premišljeno izbranimi programi in s smiselnim zaporedjem glasbenih del vse od leta 2009 oblikuje izvirne projekte, ki želijo s prečiščeno zunanjo formo in z bogatim notranjim muzikalnim gibanjem pričarati življenje v malem, z namenom, da v njem mogoče zacveti zavest o odrešujoči enosti, ki je v razdvojenem znanem svetu, polnem konfliktov, težko predstavljiva redkost. Svoj poustvarjalni kredo je doslej izrazil v projektih: Sonate na Soči (recital na gladini Soče, 2009), Krog življenja (koncertna turneja po Sloveniji, 2010), Hommage a Liszt (recital v okviru Festivala Ljubljana), Igra svetlobe in senc (recital v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, 2011), Črno-Belo (recital v dvorani Salle Gaverau Pariz, 2014), Trio (turneja v Južni Ameriki, 2015). Poleti 2015 je izdal svojo prvo dvojno zgoščenko s priloženo knjigo fotografij brata Jerneja Skrta pod naslovom Črno-Belo.

Poslušali so ga kot pri maši

> Prejeli ste lepo število odličnih ocen. V urugvajskem tedniku Busqueda so med drugim zapisali, da je “za takšen užitek potrebna publika odprte glave, dovolj fleksibilna za sprejem drugačnega diskurza. In tako je tudi bilo, celotne parter ga je poslušal kot pri maši”. Kako pa ste sami doživeli občinstvo?

“Naloga poustvarjalca je, da se poroči z vsako partituro, ki si jo izbere ali je bil od nje izbran, ter da dovoli in si želi, da mu ta črno-bela nevesta razkrije vse svoje skrivnosti do zadnje najmanjše podrobnosti. Na ta način se med njima zabrišejo meje. Red, ki se med tem procesom samodejno vzpostavlja, pa razkriva temeljno spoznanje, da sta si bogato vsebino življenja, ki se končno postavlja na svoja prava mesta - ne glede na nova znanja in spoznanja -, od nekdaj delila. Naloga glasbenika torej je, da potem ko se je združil s svojo glasbeno polovico, preko svojega inštrumenta spregovori o vsemu, in da v podobno muzikalno-združevalno poroko povabi tudi poslušalce. To resno in temeljito delo prej ali slej pripelje do popolnoma nekonfliktnega odnosa. Tovrstno enost je v praksi vsekakor laže vzpostaviti z mrtvim instrumentom kot s človekom. Orodje se namreč nikoli ne upira. Je neke vrste popolni poslušalec, brez lastne zavesti in želja, zato brez izjeme in izkrivljanja odda točno tisto, kar prejme. Če torej s pomočjo tipk, kladivc in strun z lahkoto izbruhne čudovito cvetočo svobodo, ki pa je plod trdega dela, vsakodnevnega opazovanja sebe in partiture, tistega, ki se ga dotika, potem je to nekaj, kar ljudje zaznajo povsod in ni pogojeno z državo, v kateri bivajo. Konec koncev smo si vsi, razen na površini, popolnoma enaki in na intenzivno raznolikem koncertu si brez težav delimo vse glasbene lastnosti. Je pa res, da je potrebno - kot je izpostavil omenjeni glasbeni kritik - najprej pozorno prisluhniti, kar pomeni brez predhodnih predsodkov in želja. Za bujno rast glasbe na koncertih je odgovoren vsak posameznik: tisti, ki je ponudil seme, tisti, ki ga sadi, in tisti, ki mu odkritosrčno odpre svoj notranji dom. V tem primeru si delimo isti cvet, ki je v svoji lepoti neprecenljiv.”

> V mladosti ste pogosto tekmovali, prejemali tudi najvišje nagrade. Že vsaj desetletje vas tekmovanja ne zanimajo več. Zakaj?

“Žal je na glasbenih tekmovanjih preveč visoko ograjenih duš, ki ponudijo svojo nevidno notranjo zemljo muzikalnemu semenu le v primeru, če se ta popolnoma sklada z njihovo predstavo o njegovi obliki. V nasprotnem primeru se človeka, skupaj s semenom, ki ne ustreza njihovi vnaprejšnji predstavi, zavrže. Fizični in duhovni prostor, v katerem poteka kakršnokoli tekmovanje, po moji izkušnji nikakor ni primeren za plemeniti cvet z nezgrešljivim naravnim vonjem. V tem prostoru se največkrat nakopiči le gnojna zemlja, ki sicer obljublja bujno rast, a iz nje povečini zrase le prazen uspeh z umetno svetlobo, ki se navznoter ovija v strupeno primerjavo, uničevalnim strahom in ne nazadnje s častihlepjem, ki ima najtrdovratnejše korenine. Vso to škodljivo rastje žal duši tudi omenjeni notranji cvet, ki kipi v zdravju in svežini. In bolj, ko se izgublja njegov vonj, bolj nevarno zaudarja naš svet. Ne le starši z majhnimi otroki, ki bodo zrasli v mladostnike, temveč mi vsi moramo enkrat za vselej temeljito raziskati naravo tekmovanja na kakršnem koli polju in spoznati vse pasti in nevarnosti, ki jih skriva.”

Poklon Mariju Kogoju

> Pomeni morebiti ta vaša prva, zelo uspešna turneja v Južni Ameriki, odskočno desko za koncerte v tujini?

“Naj se zopet vrnem k trnjevi življenjski zgodbi mojega sokrajana Marija Kogoja. Od matere zapuščeni otrok je kasneje kot odrasel moški doživel marsikatero grenko izkušnjo najverjetneje le zato, ker si je upal nekoliko širše in globlje zazreti v svoje včasih tudi grozljivo notranje življenje. Neke druge oči, ki so bile mogoče nekoliko bolj prestrašene od njegovih, so mu pripisale vlogo nekakšnega čudnega samotnega samodržca - takšna vloga pa običajno kar kliče po podtalnemu nagajanju in škodoželjnemu podtikanju. Le iz prebranih zapisov o Kogoju seveda ne zmorem prepoznati, koliko se je sam upiral svojim notranjim in zunanjim težavam ali v kolikšni meri jih je prekrival, toliko bolj ob dejstvu, da je svoje življenje zaključil v psihiatrični bolnišnici. Ko sem se sam globlje dotaknil njegove glasbe, pa sem začutil, da se je s svojo zapleteno notranjostjo, ki si jo lahko v vsakem trenutku z njim delimo, z velikim pogumom soočil. Verjamem, da bi lahko, če bi to želel, komponiral na način, ki bi bolj ustrezal tedanjemu okusu, in si s tem omogočil tudi več odobravanja in aplavzov. A prav to, da je ostal s tem, kar je v resnici šepetalo ali vzklikalo v njem, je spoštovanja vredna smelost, ki je našemu muzikalnemu svetu ponudila živo in bogato muzikalno vodo, in ta je spremenljiva vsebina vseh glasbenih oceanov. Žal je prepogosto zgolj čas tisti, ki pokaže, kam se tihi, a vztrajen gozdni potok ali bruhajoč podtalni hudournik lahko na koncu izlije. Tokratna turneja po Južni Ameriki, kjer se je z velikim zanimanjem predstavila tudi glasba Marija Kogoja, je torej na nek način priznanje njegovemu pogumu, da je vztrajal na odprti poti popolnega soočanja. Le-to največkrat ne ponuja oprijemljivega uspeha. A neustrašnemu raziskovalcu, ki po njej stopa, vendar ponuja slutnjo, da je ravno ta neskončna cesta, zaradi njene vseobjemajoče vsemogočnosti, dom, ki ga je iskal celo življenje. Kogojeva zgodba, ki še zdaleč ni zaključena, nam lahko pove, da je dom človeku cel svet. A le takrat, ko mu uspe uničiti vse umetne okove in ga zmagoslavno najde v sebi. Žal smo to resničnost življenja - le zato, da bi ublažili bolečino - obdali, jo ogradili in prepletli z mrežo površinskih medsebojnih odnosov. Tako pa smo prekrili in prebodli tudi naravno svežost in radost, ki je bolečini nasprotna.”

“Glasba je v svojem bistvu podobno čudovito neopredeljiva, kot je voda, a je hkrati v vseh mogočih oblikah in stanjih. Njeno tiho in inteligentno bistvo obstaja tudi takrat, ko se glasbenik ne dotika svojega instrumenta.”

> Kakšna pa je bila izkušnja s samimi organizatorji, medijskimi hišami, kritiki?

“Na srečo na svetu še vedno kraljujejo narava in njeni zakoni. In tako še obstajajo ljudje, ki delujejo po njihovem zgledu. Želel bi si, da bi bilo več takih ljudi, partnerjev, staršev, sestra in bratov, ki bi tvorili zdrave družine. Te bi potem sestavljale državo. Več takih držav pa seveda svet, ki bi spoznal, da mejà - teh štartnih črt za vojne - ne potrebuje. Do tedaj pa so naravni sadovi, ki so plod nekega posameznika, velikokrat obsojeni, da jih v polnosti okusi le še nek drugi posameznik, znotraj malih skupnosti, države in sveta. Najrazličnejše organizacije - tudi kulturne - okorno in s preveliko težavo prepoznavajo in objemajo zdrava semena. Če jih določen ustvarjalec ima nekaj v žepu, pa mu domače inštitucije ne ponudijo zemlje za rast kulture, jih mora pač posaditi daleč proč od doma. Znotraj teh skupnosti ljudi pa se vedno najdejo svetle izjeme. Ena takih je že omenjena argentinska pianistka Noguera. Druga pa je mlada Petra Kežman iz slovenskega veleposlaništva v Buenos Airesu, ki je po odhodu veleposlanika začasno prevzela njegove dolžnosti. Ker jo delo na področju kulture iskreno veseli, ga opravlja več kot odlično, in otipljivi rezultati so na dlani. Povezala je slovenski ministrstvi za zunanje zadeve in kulturo, katera so omogočila nujna sredstva za tokratno turnejo. Vedno se seveda najdejo tudi ljudje, ki iz najrazličnejših razlogov ne prisluhnejo ali celo zavestno nagajajo. A to so motnje, ki življenja ne ustavijo. V pravem trenutku ista življenjska sila, ki včasih jemlje, poveže ravno tiste ljudi, ki so si pripravljeni pomagati in dajati drug drugemu. Takrat so kot nevihta, ki omogoči, da - ko je potrebno - ta naša skupna reka vsaj na videz prej doseže oceane. V sušnih obdobjih pa vedno in povsod ostaja potrpežljivost tista, ki skriva v sebi najglobljo morsko modrost.”

Značaj, naš večno prikladni izgovor

> Vsi vaši dosedanji projekti so zelo premišljeno tematsko zasnovani, imajo koncept, zgodbo, sporočilo. Ste tudi za turnejo v Južni Ameriki pripravili posebne program?

“Skrbno zasnovan koncert lahko človeku na popolnoma neboleč način predstavi veliko ravni njegovega notranjega življenja. Zavedanje, da so vse lastnosti najrazličnejših življenjskih plasti last vsakega posameznika je - kot lahko iz dneva v dan spoznavamo - ključno za razrešitev naših vse bolj zapletenih medčloveških odnosov. Trajno se zapletejo tam, kjer je ta vonj o celovitosti človeške narave še globoko pokopan pod trdim in nepropustnim površjem. To, v veliko primerih nepropustno opno, radi imenujemo značaj, ki se od človeka do človeka zagotovo spreminja kot posledica okolja, v katerem živi. Vendar pa vseeno ne toliko, da bi, ko so pred nami realni problemi, lahko služil kot večno prikladni izgovor za nesoočanje. Ko se ljudje srečamo in se pogovarjamo o splošnem, je največkrat vse v najlepšem redu. Ko se pogovor spusti na osebno raven, pa naredimo vse, da bi to ograjeno polje ohranili nedotaknjeno. Svojo navidezno varnost nespreminjanja ohranjamo z različnimi izgovori: 'Sem, kakršen sem ... Želim si, da bi bilo bolje, a ne znam, ne zmorem, ne razumem ... Je, kot je ... Bilo je, kakor je bilo ...' Reke ne moreš obrnit nazaj k izviru. Dokler bomo ljudje mislili, da je najhujša sovražnica čisto vsaka beseda, ki zaide izven domače osebne struge, ki oblikuje naše osebnosti, potem je zdrav dialog med nami onemogočen. Mogoče je ravno glasba tista, ki na svojevrsten, za človeka neogrožujoč način, s svojim bogatim in raznolikim nebesednim jezikom pokaže, da nismo zgolj trdi, čokati in nespremenljivi hlodi na površini življenjske reke, temveč da smo reka sama z vsemi njenimi lastnostmi in procesi. Ko glasba izreče skoraj vse, kar je sposobna dojeti, je tišina, ki nastopi po njej, nevidna struga za vse njene zvoke in odzvene. Mogoče nas lahko ravno glasba po stoletjih varnega in prestrašenega izmikanja končno spodbudi, da se bridko in radostno soočimo s svojo resnično naravo in z vsemi njenimi lastnostmi, ki jih - posebej tiste neprijetne - tako radi pripisujemo drugim.”

“Kogojeva zgodba, ki še zdaleč ni zaključena, nam lahko pove, da je dom človeku cel svet. A le takrat, ko mu uspe uničiti vse umetne okove in ga zmagoslavno najde v sebi.”

Čudovita mešanica dneva in noči

> Spomladi ste v samozaložbi izdali svojo prvo dvojno zgoščenko, ki prinaša skoraj 96 minut glasbe in skladbe Modesta Musorgskega (Slike z razstave), Bele Bartoka (Suita Na prostem), Aleksandra Skrjabina (Sonata št. 5), Mauricea Ravela (La valse, Pavana za umrlo infantinjo), Clauda Debussyja (Arabeska št. 1) in Enriqueja Granadosa (Španski ples št. 5). Zakaj ste jih povezali pod skupni naslov Črno-Belo?

“Ker nam kronično primanjkuje poguma za soočanje s tistimi bolj temnimi pobočji znotraj sebe, sem svojo pozornost pri oblikovanju programa za dvojno zgoščenko odprl tudi za glasbo s temnejšim značajem. Tako sem našel - ali pa so me našle - nekatere skladbe, ki lahko prebudijo temne in skrivnostne plati bivanja. Ob bok sem jim, v popolno enakovrednost, postavil tiste, ki obratno kalijo najsvetlejše cvetove. Vse sem pripravljal z željo, da ustvarim polje, kjer je vsega v izobilju in ravno v pravi meri. Konec koncev, naš svet je - kot lahko skozi čas spoznavamo - čudovita mešanica dneva in noči, v kateri lahko s čutili, ki so nam na voljo, spoznavamo čudovito prazničnost njune popolne harmonije. Izdelek Črno-Belo želi ustvariti popolno točko ravnovesja, ki je začetek in konec vsega znanega in neznanega. Če bi bili tudi ljudje ta ravnovesna, brezokusna praznina, in ne le motorji za proizvodnjo pisanih osebnih želja, bi bil naš notranji svet v trenutku rešen kaotične zablode. Tako pa jo z našo najljubšo možgansko dejavnostjo, ki prekriva živa harmonična dejstva, še dodatno poglabljamo.”

> Dvojna zgoščenka je v bistvu tudi čudovito oblikovalna knjižica, v kateri so črnobele fotografije vašega brata Jerneja Skrta in vaše risbe, na straneh pa lahko prebiramo tudi vaše misli. Kako se poslušanje skladb prepleta, dopolnjuje z risbami, fotografijami, besedami?

“Gre za najbolj popoln preplet in razplet, kot smo ga v tem trenutku sposobni vsi, ki smo pri tem izdelku sodelovali. Jernejeve fotografije so posnete na izlivu reke Soče, kjer ta plemenita reka navidezno predaja vse svoje izkušnje, ki si jih je vse od izvira nabirala v strugi in ob njenih bregovih. Vsak, ki se bo z vsemi čutili pripravljen posvetiti Črno-Belemu od njegovega začetka in do samega konca, ga na tej poti čakajo podobne izkušnje, kot so tiste, ki jih doživlja Soča od svojega bistrega in skromnega rojstva do tihega izliva v prostrano smrt. Vmes lahko prisluhne bogatemu zvoku, ki melodiozno vijuga, pošastno poplavlja, nežno žubori, mistično izhlapeva, zastaja po skrivnostnih globelih in se iz niča zmagoslavno izliva. Priložena knjižica in zgoščenki pa radovednemu duhu nastavljata uganki, ki ju razrešijo široko odprte oči in potrpežljiva ušesa.”

> Posebnost projekta Črno-Belo je tudi način snemanja. Posnetki so zajeti z unikatno, posebej skonstruirano tehniko. S kakšnim ciljem, namero?

“Glasbo pojé duh skozi ušesa, zato nosijo največjo odgovornost za zdravje duha tisti, ki to hrano proizvajajo ali podajajo. Če bi puhla glasba, tista, ki nas velikokrat proti naši volji obdaja, dobila oprijemljivejšo obliko, bi verjetno marsikdo večkrat premislil, preden bi jo še stotič pojedel. Tudi sam imam rad kremšnite in ostale svinjarije, pojedel bi tudi roza sladkorno peno. Nikakor pa tovrstna hrana ne najde mesta na mojem vsakdanjem jedilniku, ker se ji želodec prej ali slej upre, če le ima na drugi stran zdrav zgled. Le globoko občuteno telesno in duhovno zdravje je tisto, ki naravno, brez pridige in učenih besed, odžene vse, kar je nevarno. Izdelek Črno-Belo ponuja glasbo, zajeto s skrbno izdelano snemalno tehniko, ki je plod vseživljenjskega ukvarjanja z naravo zvoka. Posnetki ohranjajo vse nujno potrebne odzvene in frekvence, ki jih uho zazna ob poslušanju odličnega inštrumenta v živo. Tako zvok koncertnega klavirja Fazioli kot tudi vizualni in pismeni elementi v tem izdelku so ustvarjeni in podani z veliko skrbnostjo. Za tiste, ki se mu bodo pripravljeni posvetiti, je zagotovo svojevrstna polnovredna hrana za vse življenje. Ko je organizem čist, kar je posledica zdravega telesnega in dušnega prehranjevanja, brez težav zazna še tako blag strup in ravno ta jasna zaznava je tista, ki ohranja popolno ravnovesje med navideznima črnim in belim.”

TATJANA GREGORIČ

(Radio Koper)