Napišite spisek, pomaga!

Zadnjič enkrat, verjetno je bila sobota, ko si vzamemo pri nas nekaj časa za pospravljanje, sem sredi hitenja med kuhinjo, kjer je brbotalo kosilo, ter kopalnico, kjer sem z lijaka odstranjevala umazanijo, za hip zastala in si rekla: “Saša, zdaj si pa ti ne samo skuhana, ampak tudi pečena žaba!” Namreč, doumela sem, da so kar naenkrat vsa gospodinjska dela spet moja. Starejša otroka študirata, potrebujeta čas za študij. Srednji je tudi ob koncu osnovne šole, pa še bolan je bil. Četrta je imela domače branje in je morala dokončati knjigo, mlajša pa ... Eh, ta pa še ne zna vsega. Najprej odženem to nadležno misel, da pač spet delam vse sama, ker je tako najhitreje opravljeno, in grem v kuhinjo. Sredi lupljenja krompirja me spet nagovori glas: “Saša, Saša, toliko imaš vsega dela, a ne bi morda vsaj krompirja za skupno kosilo nalupil kdo drugi? In zakaj se ti zdi, da nihče ne posesa hiše tako temeljito, kakor ti? Pa tisto orodje, ki že en teden čaka, da ga nekdo odnese v klet, kaj bo z njim? Ga boš ti odnesla? In skuhala? Pripravila? Pospravila? ...” NE! STOP!