Narava nas uči ravnovesja

Oddahnila sem si, legla v travo na jasi in poslušala kar glasno šumenje dreves, ki jih je priganjala rahla burja. Njihova pripoved je kakor glasen šepet poezije lepote in skladja. Tu, na Križni gori nad Colom, na vzhodnem obrobju Trnovskega gozda, okrog tisoč metrov nad morjem, so drevesa, cvetje in sploh vse rastline zelo močne, odporne, saj jih v življenju bičajo burja, dež in sneg, vročina in suša. Tu se mešata primorska sredozemska in celinska klima ...

Pa mi je oko zastalo na velikih smrekah in bukvah, gabrih, javorih in brestih ... Spodaj je hlastalo kvišku nešteto mladja in nakazovalo nov rod dreves, ki bodo še desetletja prepevala v vetru. Na obrobju gozda je prostor iskalo zeleno grmičevje in cvetovje; od malin in robidnic do zdravilnih repincev, trpotcev, kopriv, brinja in škrlatnih osatov ... Živobarvni metulji so brezglavo frfotali sem in tja, divje čebele in čmrlji so neutrudno nabirali med, velike gozdne mravlje so vneto hitele po svoji poti ... Kako čudovito sožitje in ravnovesje!

Rastline podpirajo druga drugo

Prešinilo me je, da nas narava pravzaprav uči ravnovesja. Kako je mogoče, da vse tako kipi od življenja, čeprav gozda in trat ne zalivamo in ne pulimo osatov, češ da so plevel. Vse živi drug ob drugem, ena rastlina podpira drugo ...

Ste vedeli, da je v gozdu veliko več zdravja na enem kvadratnem metru kot morda na celi njivi? Trditev je točna, še toliko bolj, če vemo, da smo marsikje po ravnini s pretirano uporabo umetnih gnojil in močnih sintetičnih zaščitnih sredstev zemljo uničili. V gozdu pa je zemlja - živa. Pomnimo: narava nam daje le, če ima tudi sama, če je torej - živa.

Pojem “živa zemlja” je mlajši od intenzivnega gnojenja njiv in travnikov z umetnimi gnojili, ki sčasoma uničijo drobnoživke v zemlji. Rodovitnost zemlje je namreč veliko več od količine rudnin v njej. Je živost zemlje, ki se kaže v obilnosti in raznovrstnosti življenja v njej, poudarja prof. dr. Anton Vidrih z Biotehniške fakultete v Ljubljani: “Je življenjska moč zemlje in drobnoživke v njej so njen najpomembnejši del. Zemlja mora kipeti od življenja, da bo hrana pridelana na njej v korist našega zdravja in dobrega počutja.”

Na živi zemlji, na planinah in v gozdovih, ki jih človek še ni skazil s svojimi posegi, je sestava ruše zelo bogata. Iz raznovrstnih rastlin, ki živijo v sožitju, divjad, pa tudi ovce in tudi druge pašne živali na pašnikih, uživajo rastline, ki najbolj koristijo njihovim potrebam po hranilnih snoveh in dobrem zdravju.

Bukev je zelo razširjena v naših gozdovih. Je tudi bolj hranilna in zdravilna, kot si mislimo. Toda o njej bom pisala, ko bo jeseni dozorel bukov žir.

Repinec je bil navdih za tekstilne “ježke”

Kot otroci smo pogosto tekali po gozdu za hišo in se radi obmetavali z glavicami navadnega velikega gozdnega repinca, ki so se s svojimi zavitimi kaveljci prijemali na obleko in lase. Ti kaveljci so bili navdih, da je industrija izdelala velcro ali znamenite ježke, ki jih množično uporabljajo v tekstilni in obutveni industriji in drobni usnjeni galanteriji. Gozdni repinec sodi med najvišje osate in najvišje plevele na naših tleh.

Danes me zanimajo predvsem koristne lastnosti navadnega repinca (lat.: Arctium lappa), ki je dvoletnica in mu ponekod ljudsko pravijo tudi jež, kencelj, kloš, lepenj, lepir, ovčji prijatelj, podbel, reginec, starec, repil, torica, repivec, repje, veliki osat (osatov je seveda več vrst!) in pomislite - indijski koren. Repinec ima namreč dolgo ter mesnato in zelo uporabno vretenasto korenino. Uporabni so vsi deli rastline: korenine, listi in semena. Sveža rastlina je ostrega duha, ki pa se izgubi s sušenjem. Korenine so posebej bogate z inulinom, saj ga imajo kar 40 do 70 odstotkov. Nabiramo jih aprila in v začetku maja ter oktobra in novembra. V koreninah je tudi lapin, grenčina lapatin, maščobno in eterično olje, fosforne in druge kislina, tanine in sluzi.

Inulin je dobrodošel za sladkorne bolnike, ker ne obremenjuje presnove sladkorjev. Sladkorni bolniki korenine lahko uporabijo kor nadomestek za krompir, lahko jih dodajo v juhe in prikuhe. Surove korenine lahko nastrgamo v solato, lahko jih skuhamo ali pečemo, pražimo kot zelenjavo. Zmlete korenine je mogoče uporabiti kot moko za dodatek pšenični moki pri pripravi kruha, pečena in zmleta korenina je lahko nadomestek za kavo.

Repinec je dober za sladkorne bolnike

Izvlečki iz repinčeve korenine delujejo blago antibiotično, znižujejo krvni sladkor. V ljudskem zdravilstvu korenine navadnega repinca čistijo kri, odpravljajo sečne in žolčne kamne, blažijo protin in revmo. Svež sok iz korenin pokapajo na odprte rane in ture, na opekline in ekceme. Svež sok naredimo tako, da sveže izkopano korenino operemo, zdrobimo, jo prelijemo z vodo in dobro iztisnemo, ožmemo. Olje iz repinčeve korenine pomaga pri prhljaju in zoper izpadanje las, koristi tudi pri vrsti kožnih boleznih, izpuščajih in ekcemih, podobno kot svež sok. Repinčev čaj iz korenin je dober za zdravljenje jetrnih in žolčnih motenj, čisti tudi kri. Iz repinčevih korenin so mnogi homeopatski pripravki.

Korenine in listi repinca vsebujejo večje število aktivnih snovi: glikozide, flavonoide, tanine, eterična olja, poliacetilene, smole, sluzi, in alkaloide. Semena repinca vsebuje esencialne maščobne kisline ter vitamina A in B2.

Iz repinčevih semen pa lahko po hladnem postopku iztiskajo zdravo rastlinsko olje, ki je blagega, skoraj nevtralnega okusa.

Repinčevi listi imajo zanje posebno značilna snov arkciopikrin. To je fitoncid, rastlinska antibiotična snov, ki - podobno kot propolis - ubija gram pozitivne bakterije (Bacillus, Listeria, Stafilococcus, Streptococcus, Enterococcus in Clostridium). Poleg tega imajo listi zelo veliko količino vitamina C ter precej pro-vitamina A. Imajo diuretični učinek, spodbujajo potenje, krepijo imunski sistem, zdravijo vnetja in razkužujejo. Prav zaradi teh lastnosti je repinec za zunanjo in notranjo uporabo, kot obloge in čaj oziroma sok. Peclje, olupljena stebla in liste lahko uporabimo kot solato, kot dodatek juham, ali jih pripravimo kot beluše.

Vprašanja strokovnjakinji za zdravo prehrano lahko zastavite po elektronski pošti sobota@primorske.si ali na telefonski številki 01/518-53-45 in 041/647-645. Marija Merljak je skupaj s hčerko Mojco Koman tudi avtorica knjižnih uspešnic Zdravje je naša odločitev, Zdrava prehrana je prava odločitev in Knjiga za zdravo življenje, ne davno pa je izšla še knjiga Olja za prehrano, zdravje in nego te lesa, ki jo je napisala skupaj s snaho Petro Jakob Merljak.

In če se vrnem k ravnovesju iz začetka pripovedi: repinec in vse druge zdrave in zdravilne rastline, od bukve naprej in nazaj po travniku in gozdu, so zdrave in koristne samo zato, ker uspevajo na živih tleh iz katerih počrpajo prav vse minerale, ki jih potrebujejo. Če manjka en sam mineral, rastlina ne uspeva. Na primer: cvetača ne bo naredila rože, če nima vseh mineralov. Po drugi strani pa, čeprav bomo njivo izdatno gnojili z umetnimi gnojili, da bo nekaterih v izobilju, a vendar ne bo vseh na voljo, bo pridelek koruze zelo skromen.

Bujna rast vseh rastlin v gozdu in na travnikih, kipenje življenja, ki ga občutimo na vsakem koraku, je dokaz, da je zemlja živa in je v njej vse v ravnovesju.