Nasveti Marije Merljak: Moje granatno jabolko – nepotešen spomin

Pred 31 leti sva z možem dopustovala v Tuniziji. Sredozemskih sadežev je bilo na pretek, ogromne košare na vsaki tržnici. Polna usta sem imela fig, pomaranč, banan, datljev, tudi granatnih jabolk. Lepih, okroglih, rdečih in zapeljivih. Še zlasti teh se nikakor nisem mogla nasititi.

Pa je prišel dan pospravljanja kovčkov. Pred odhodom avtobusa na letališče nas je oblegal kuštrav črnolas fant otožnih temnih oči in silil, naj kupimo njegova granatna jabolka. Nikoli v življenju si nisem česa bolj želela kot tedaj, da bi še zadnjič razdrla granatni olupek in se dokopala do sladkih zrn v notranjosti. Pa mi jih moj gospod ni hotel kupiti. Ni hotel! Rekel je, da vseh ne morem pojesti, na letalo pa jih ne smeva nesti. Moška racionalnost, ki mu je še nisem povsem odpustila, pa tudi ne vem, če mu jo sploh kdaj bom. Potem je rekel "oprosti" in mi v življenju kupil že res veliko granatnih jabolk, a če zaprem oči, me prevzamejo nepotešena čustva. V ustih začutim spomin na sladko-kisel okus prav tistih sadežev pred letališčem, ki jih nisem zaužila. Oh, moški! Ne razumejo, da že eno granatno jabolko lahko bolj razvname čustva kot brušen diamant.