Ne bojmo se svinjine!

V moji mladosti smo se pri nas doma trudili, da bi pridelali in zredili vse, kar smo potrebovali za življenje. Redili smo po dva prašiča, redko tri, saj več kmetija ni zmogla. Reja je bila mamina pristojnost, predelava očetova. In koline so bele praznik. Takrat so bili v modi prašiči z debelim belim špehom, s slanino. In marsikdo se je pred sosedi pohvalil, kako je imel ''njihov'' za štiri prste slanine, bele kot sneg.

Ko smo pred leti preučevali na simpoziju BTF dolgoživost prek sto let, sem presenetljivo naletela na podatek, da je na Okinavi, ki sodi med pet modrih con z najvišjo dolgoživostjo na svetu, poglavitni vir beljakovin - prašič. Pričakovati bi bilo, da bodo v ospredju ribe, ker je Okinava otok, a tudi na drugih tihomorskih otokih je prašič, ki prosto teka po prostranstvu, poglavitna beljakovinska hrana, prej kot ribe. In medicinske raziskave so postregle s podatkom, da imajo okinavski stoletniki manj kroničnih srčnih bolezni, raka in vnetij, so vitalni, gibčni in zdravi, hodijo, kolesarijo, plešejo... imajo visoko raven spolnih hormonov do pozne starosti.