“Nekoč so ljudje dali kaj nase, danes jedo kar sredi ulice”
Etruščanska obala se je med pristaniškima mestoma Livorno in Piombino ob Tirenskem morju globalnemu turizmu odprla šele v zadnjem desetletju. “Pred tem so tam počitnikovali pretežno domači gostje,” pove 77-letni Bruno Sileoni, ki iz rokava natrese številne značilnosti novodobnega turizma.
Skupaj s soprogo Franco ter sinom Massimilianom Sileonijem od leta 1974 vodijo družinski hotel, le korak od vzorno urejenih plaž Tirenskega morja z drobnim temnim peskom, kjer v zadnjih letih beležijo rast tujih turistov. “Med obema vojnama tu ni bilo ničesar. Moj oče je sem prišel iz pokrajine Marche v notranji Italiji, kjer ni bilo dela. Zemlja je bila na tem koncu zelo poceni, a težka za obdelavo. V priobalnem delu mesteca Cecina je v 50. letih prejšnjega stoletja postavil trgovino z živili, kupil konja in pozneje še kamion. Ukvarjali smo se s prevozništvom in sredi 70. let zaslužili dovolj, da smo začeli graditi hotel. Naš je drugi najstarejši v kraju. Tedaj se je začela naša zgodba,” uvodoma pove Bruno Sileoni in pojasni, da je bil turizem v tistem času bistveno enostavnejši kot danes.
Gostje včasih niso bili tako zahtevni
Vsakemu gostu je bil oseben stik z gostiteljem izjemno pomemben. Ljudje niso bili zahtevni, iskali so prijaznost in dobro počutje. “Imeli smo eno kopalnico na vsake štiri sobe, obroki so bili precej bolj enostavni, vezani smo bili na domači trg. K nam so prihajali gostje iz Firenc, Siene, Milana,” se spominja. Razlika s sodobnim turistom je očitna. Brez oglaševanja na svetovnem spletu ni moč shajati. “Prisotni smo tudi na največjih svetovnih spletnih portalih, kot sta Booking in Expedia. Le krajši čas smo sodelovali s turističnimi agencijami, kjer pa smo se srečali tudi z neplačevanjem. Zato smo tovrstni način prekinili. Današnji gost zahteva vse - od izjemne čistoče, okusne hrane, ki naj bo kar se le da poceni, do brezhibne brezžične internetne povezave. Vselej je potrebno biti v koraku s konkurenco, tako da smo hotel skozi leta večkrat povsem prenovili.” Danes ljudje pridejo, prespijo, kaj pojedo in gredo naprej. Zanima jih raziskovanje in - kar je najpomembnejše - vedno vprašajo za popust, pojasni Sileoni in doda: “Toda ne znese nam, da imamo vsak dan popust na popust. Nekdaj tega ni bilo.”
V poletni sezoni imajo na voljo polpenzion, včasih so stregli tudi kosila. “Nekoč je drugačna, domača in kakovostna hrana pomenila bistvo dopusta. Danes je mogoče vse vrste jedi dobiti kar sredi ulice, poješ in greš naprej. Še nedolgo tega je bilo to nepredstavljivo. Takrat so ljudje dali kaj nase.” Še vedno prevladujejo domači gostje, veliko pa je tudi Nemcev, Avstrijcev, Švicarjev. “Ti so zelo dobri gostje, veliko porabijo,” se nasmehne. V začetku so bile pri njih skoraj same družine, danes je tudi precej mladih.
Strateška točka za izlete
Turistični ponudniki v kraju z okrog 30.000 prebivalci najraje poudarjajo ugodno lokacijo. Zavoljo tega imajo tudi v nižji sezoni precej ekskurzijsko naravnanih gostov. Cecina leži na ravninskem območju, tik ob hitri cesti Livorno-Grosseto in ima dober položaj za temeljito raziskovanje izjemno raznovrstne in zgodovinsko bogate toskanske pokrajine. Le dobre pol ure vožnje v severni smeri sta oddaljeni Pisa in Lucca, pristaniški Livorno z zanimivim akvarijem leži 40 kilometrov stran. Proti jugu je prav toliko vožnje do Piombina, od koder so redne celodnevne trajektne povezave s slovitim Napoleonovim otokom Elbo. Vzhodna cesta vodi v notranjost dežele, med toskansko gričevje. Volterra, znana po alabastru, je oddaljena 40 minut, nekaj več vsem poznani San Gimignano, kjer se tudi v vročih poletnih dneh gnetejo trume turistov z vsega sveta. Niti do Siene in Firenc ni daleč. Razvpite bele plaže pri Rosignanu Solvayu so pri roki. Tam je zaradi bližine kemične tovarne mivka povsem bela. Kopanje je prepovedano, a se številni za to ne zmenijo. Med drugo svetovno vojno je imel kraj, ki se mu v poletnih mesecih prebivalstvo podvoji, pomembno vlogo. Po kapitulaciji Italije so polotok zasedle nemške čete. Prav pri Cecini pa so zahodni zavezniki izvedli pomemben letalski napad na okupatorje.
11. september je veliko spremenil
Turistično in gospodarsko situacijo omočja je osvetlil Brunov naslednik Massimiliano, ki je, ne glede na izjemen razvoj svetovnega turizma v zadnjih letih, predstavil nekoliko nenavaden pogled: “Zadnje zlato leto za naš turizem je bilo leto 2001. V poletnem času smo imeli skoraj tri mesece zasedene vse kapacitete. Nato se je zgodil 11. september in napad v ZDA. To je bistveno spremenilo tudi stanje na trgu. V ljudeh se je naselil strah, ni več nekdanje sproščenosti. Italija je bila neposredno vpletena v kasnejši vojni v Iraku in Afganistanu. Sledili so nemiri na Bližnjem vzhodu, izjemna borzna nihanja, ki so pripeljala do gospodarske krize. Še vedno jo občutimo.” Preživetje na trgu je neposredno odvisno od prejemkov nižjega srednjega sloja, delavskega razreda, dodaja. “Če oče in mati ne zaslužita dovolj, da si z družino privoščita teden dni počitnic, smo tudi mi ob svoj zaslužek. Kot rečeno, današnjega je nemogoče primerjati s tistim v 80. in 90. letih. Tedaj smo za bistveno manjše udobje in bistveno manj storitev zaslužili veliko več.”
Kot pravijo, se ekonomska situacija tudi v Italiji počasi popravlja. Mlajši Sileoni pojasnjuje: “Velika težava so zelo visoki davki. Vlada sicer pravi, da je obremenitev gospodarstva okrog 47-odstotna, toda to nikakor ne drži. Po naših izračunih seže tudi do 65 ali 70 odstotkov. To je enostavno preveč in nas zavira pri razvoju. Potrebno je vedeti, da imajo nekateri v državi še vedno izjemne privilegije in v državnih službah vrtoglave prihodke. Na drugi strani tudi tu mladi ne dobijo zaposlitev. V predalu imamo ogromno življenjepisov, a iskalcem zaposlitve niti sezonskega dela ne moremo ponuditi.”
Pove, da jim gre na roko izgradnja povsem nove marine za več kot tisoč privezov. Ta je temelj prihodnjega razvoja kraja, kjer so plaže, tako kot povsod v Italiji, sicer javno dobro, a ob pogledu na lično zložene senčnike in ležalnike številnih ponudnikov, kjer te kmalu preženejo, če ne plačaš najema, temu ne gre prav verjeti. Pretežni del plaže ima več desetletne najemnike, nad katerimi bdi regijska obalna agencija. “V pripravi je sprememba evropske zakonodaje. V naslednjih desetih letih lahko pričakujemo, da bo vsakdo, ki bo želel, dejansko najel določen del plaže. Sedaj to ni mogoče.”
Vino, oljčno olje, sončnice
Toskana še vedno velja za zelo priznano destinacijo. Toda vse bolj se zdi, da je zaspala na slavni preteklosti. Čistoča je marsikje ne skromni ravni, cene so zaradi renomeja višje od običajnih, ceste pa pod nivojem razvitega zahoda. Zdi se, da v infrastrukturo niso kaj prida vlagali. Gričevnata pokrajina se v tem letnem času bohoti v zlatorumenih barvah pravkar požetih žitnih polj. Bale sena so tipična toskanska razglednica. Nasadi sončnic poudarijo slikovitost, kjer ne manjkajo niti obsežni oljčniki niti vinogradi. “Oljčno olje in rdeče vino sta zaščitna znaka priobalne Toskane. V notranjosti je zelo znana omaka iz divjega prašiča, chingiale, saj jih je na pretek. Naša kuhinja sicer temelji na ribah. Najbolj razširjenja jed je še vedno cacciucco, neke vrste ribja juha. Cantuccini, piškoti z mandlji, so tipična sladica,” kulinariko predstavi Massimiliano.
Le nekaj minut iz Cecine leži privlačno mestece Bolgheri, kjer so doma najbolj prestižne vinske kleti. V turističnih vodnikih ga ne boste našli, čeprav bi si to nedvomno zaslužil. Iz priobalne ceste do vasice vodi petkilometrski drevored visokih cipres, srce kraja so enoteke. Za steklenico vina najbolj znanih kleti Sassicaia ali Cornellaia je potrebno odšteti med 100 in 150 evri, najdražje vino pa je na voljo za 3000 evrov. Tudi za lokalne poznavalce so vina precenjena, a ob vsem tem znova privre na plan njihova zgodovinska trgovska žilica. Kakovost je samo prvi element, da lahko proizvod dobro, zelo dobro prodajo.
PETER MARAŽ
