Nič ne diši lepše od domačega kruha
Iz lično urejene vogalne hiše ob vaškem trgu na Planini te dni diši po sveže pečenem kruhu, pincah, poticah in drugih dobrotah iz krušne peči, saj je čas porok, birm, obhajil in različnih prireditev. Na kmetiji Pipan ob sveže pečenem kruhu tečejo vino iz domače kleti in sokovi. Grozdnemu so pred dnevi na razstavi Dobrote slovenskih kmetij pripeli tretjo zlato medaljo in znak kakovosti. Zlato medaljo si je prislužil tudi hlebec iz bele moke.
Nič ne diši lepše od pravkar pečenega kruha, ki ga gospodinja vzame iz krušne peči. Da je to res, smo se lahko prepričali na kmetiji Pipan na Planini pri Ajdovščini. Gospodinja Marta in gospodar Jože Pipan sta vabila na dan odprtih vrat kmetije, kjer se ukvarjajo s tradicionalno peko kruha in predelavo sokov.
Kruh, narejen z ljubeznijo
Marta, vajena polne hiše ljudi, je obiskovalcem hitela razlagati, koliko soli in kvasa da v 15 kilogramov moke, koliko časa pusti testo vzhajati in kdaj je krušna peč ravno prav vroča za novo peko. Še posebej pozorno pa so ji prisluhnili, ko je prvič vzhajano testo položila na pomokano mizo, ga ob pomoči hčerke Mete razrezala na do dekagrama enako težke kose in vsak kupček previdno vzela v roke. “Testa ne smemo matrati. Samo z blazinicami ga gnetemo v krogu, dokler ne začutimo, da je gladko, da se ne sprijemlje več. Če ga predolgo in preveč stiskamo, se bo hlebec razlezel,” je delila nasvete gospodinjam, ki so tudi same poskusile zamesiti hlebčke. “Če sem zelo natančna, jih v peč lahko zložim 24. Še najraje naredim štručke, ne klasičnih hlebcev. Pečem jih 45 minut,” je med nasveti povedala gostiteljica, ki je med mesenjem in vzhajanjem hlebčkov budno pazila na ogenj v peči in vsake toliko razgrebla žerjavico po celotni peči. “Če je oglje spodaj črno, peč še ni dovolj segreta. Je treba še malo razplamteti žerjavico,” je dodala.
Do kmetije z dopolnilno dejavnostjo
Gospodinja je ob veliki podpori moža Jožeta in štirih otrok uredila pekarno, nad njo pa še degustacijski prostor, ki ga je domači župnik prav na dan odprtih vrat blagoslovil in tako dal še zadnji žegenj v popotnico. Marta, ki se je na Pipanovo kmetijo primožila iz Višenj, je službo v colski Alpini kmalu zamenjala z delom na kmetiji. Jožetovi starši so se ukvarjali z vsem po malo. V hlevu je bilo vedno dovolj govedi in prašičev, zraven so obdelovali polja, kot večina domačij na Planini so se tudi Pipanovi ukvarjali z vinogradništvom in ob martinovem z veseljem vabili v hram.
Nove kmetijske politike, uredbe, pogoji, standardi kakovosti in vse težje razmere na tradicionalni mešani kmetiji so Jožeta in Marto postavili pred težko odločitev - pustiti kmetijo in se zaposliti ali poiskati nove izzive. Jože se je zaposlil, Marta, ki si je vedno znala poiskati delo na kmetiji, poleg tega pa je bila tudi med ustanovnimi članicami Društva gospodinj s Planine, finalistka izbora za kmetico leta ter skrbna mama sinu Jakobu in hčerkam Petri, Meti in Teji, pa se je lotila novega izziva. “Kruh sem vedno rada pekla, zato mi ni bilo problema speči še nekaj hlebcev več.” A na poti do registracije dopolnilne dejavnosti na kmetiji - tradicionalna peka kruha - jo je čakalo precej ovir. Preden je dokončno zbrala pogum in se podala “na svoje”, je minilo kar nekaj let. Po vseh težavah z birokracijo, ji je jasno, zakaj se več ljudi ne odloči za registracijo dopolnilne dejavnosti. “Kmetje smo pri vsem sami, sami smo odgovorni za vsak korak, prebijati se moramo skozi vedno nove uredbe, zahteve, samo za davke smo pa dobri,” pravi.
Tako so kruh pekle stare mame
Ker je domača kuhinja kmalu postala pretesna za vse večja naročila, Marta pa ima pri delu rada svoj mir, sta z možem v pekarno preuredila staro lopo na vogalu gase, ki vodi do kmetije. Jožetov bratranec Silvester Pipan je postavil peč iz opeke, Pipanova sta v prostor postavila še večji štedilnik na drva in plin. “Pri delu si pomagam z mešalnikoma, drugo pa je še vse na roke. Tako, kot je to počela že moja stara mama,” se zasmeje gospodinja.
Na kmetiji sami pridelajo pšenico. Zrna za belo moko vozijo mlet v mlin v Dolenji vasi. Ostalo moko Marta kupi v ajdovskem Mlinotestu. Ob belem kruhu in žemljicah peče tudi rženega, črnega, mešanega - iz koruze in ajde, ajdov kruh z orehi, ržen kruh s sončničnimi semeni, vinski kruh, po novem pa tudi kruh iz konopljine moke. Po naročilu peče tudi potice, pince, pite, menihe, pogače, različne grisine in najrazličnejše druge pekovske izdelke, ki so na mizi že prava umetnina. Ponudbo dopolnjuje tudi drobno pecivo. Nekaj posebnega so tudi njeni pustni krofi, pravijo “ta mladi”. Študenta Petra in Jakob brez njih ne gresta v Ljubljano. Meta in Teja imata najraje bel kruh in žemljice, vsi v družini pa radi preizkušajo nove okuse in različice. Marta se namreč ne ustraši novih izzivov, preden pa nov izdelek ponudi strankam, ga vedno sama preizkusi in vedno išče kakovost. Še zdaj ji ni vseeno, če iz peči vzame preveč zapečen hlebec, a strankam ta še bolj diši.
Marta rada peče planinskim gospodinjam, redne kupce ima na mesečnih tržnicah v Ajdovščini, Novi Gorici in v Ljubljani. A kot pravi Jože, še posebej radi vidijo, da pridejo stranke k njim, da se na lastne oči prepričajo, da je vse, kar ponuja kmetija res doma pridelano.
Za delo poprimejo vsi v družini
V Pipanovi pekarni je najbolj pestro za praznike, okrog božiča, novega leta, velike noči, ob martinovem, svetih obhajilih, birmah, porokah. Tedaj se urnik pomakne pozno v noč, nov delovni dan pa začne zgodaj zjutraj. A Marta ima močno oporo v družini, saj za prodajo na tržnici poskrbijo Jože in otroci. “Pri naši hiši je bilo vedno tako, da smo vsi delali vse. Ko je pred vrati tržnica, vemo, da je treba zgodaj vstati, da mora vsak prispevati svoj del,” dodaja Jože, ki združuje službo in delo na kmetiji.
Ob taki podpori se je odločila, da uradno registrira še drugo dopolnilno dejavnost na kmetiji - predelavo sokov. Da so iz rdečega grozdja naredili tudi sok, ne le vino, so poskrbele razmere na vinskem trgu. Novi vinograd je ravno dobro obrodil, zanimanje za rdeča vina pa je bilo manjše. In tako so viške prvič predelali v pasteriziran sok. Danes v sok predelajo tudi breskve in marelice. Zanimanje za njihov sok se že povečuje, Pipanovi se o sodelovanju pogovarjajo z enim od kmečkih turizmov. Da njihov sok iz rdečega grozdja zadovoljuje tudi najbolj zahtevne, dokazujejo že tri zlate medalje na ocenjevanju srečanja Dobrote slovenskih kmetij, s čimer si je izdelek že prislužil znak kakovosti. Paleto ponudbe kmetije Pipan dopolnjujejo vino, stekleničeno in odprto, domač sir, ki ga iz doma namolženega mleka izdela Marta, ter suhomesnati izdelki.
ALENKA TRATNIK
