Nick Vujicic, človek brez rok in nog, o veri in upanju
Nick Vujicic je življenje brez rok in nog spremenil v “življenje brez meja”. Tako je naslovil svojo najnovejšo knjigo. “Ljudje me sprašujejo, kako sem lahko srečen, ko pa sem se rodil brez okončin. Preprosto, imam izbiro. Lahko sem jezen zaradi svoje usode ali hvaležen, ker sem odkril resničen namen svojega življenja. Izbral sem hvaležnost,” pravi Avstralec, ki bo 6. aprila govoril v koprski Bonifiki.
Materialne dobrine ne morejo ozdraviti našega srca. Tukaj smo z razlogom, zato nikoli ne obupajmo, je njegovo sporočilo.
> Slovenci z nestrpnostjo pričakujejo vaš prihod. Kaj jim obljubljate?
“Moj namen je, da jih navdihnem in opogumim.”
> Rojeni ste v Avstraliji, vaši starši pa prihajajo iz Vojvodine. Ste se že kdaj mudili na tem koncu Evrope?
“Ne. Znam nekaj srbskih besed, ampak jezik bolje razumem, kot ga govorim.”
> Radi lovite ribe in igrate golf. Kako vam to uspe, ko pa nimate rok in nog?
“Palico za golf stisnem med ramena in brado. Moji starši so me učili, da ne morem vedeti, kaj vse lahko dosežem, dokler ne poskusim. In če mi prvič spodleti, poskusim znova. Že kot najstnik sem dokazal, da lahko živim samostojno, ampak danes imam vseeno tri oskrbovalce, ki mi pomagajo pri vsakdanjih opravilih.”
> Za večino ljudi je življenje brez udov nepredstavljivo. Ko vas opazujemo, pa se nam zdi tako življenje skoraj otročje lahko. Je res?
“Bilo je zelo težko, ampak spoznal sem, da občutek lastne vrednosti ni odvisen od tega, kaj lahko oziroma česa ne morem storiti.”
> Kako se spopadate z opravili, ki so za nekatere samoumevna, na primer umivanje zob?
“Ne pomagam si s posebnimi napravami. Ko mi spodleti, poskusim znova, to je moja strategija. Ne veš, kaj zmoreš, dokler ne poskusiš.”
ALJA TASI
Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi Sobota tiskane izdaje Primorskih novic.
