“Nikoli ne bom sanjska novinarka za politiko in lopove”

Za mnoge je novinarka TV Koper Eugenija Carl prava nočna mora - najbolj verjetno za nekdanjega poslanca v državnem zboru Srečka Prijatelja, ki bi se morda še danes sprehajal po parlamentu, če njegovih poslov ne bi razkrila prav ona. Tudi slovitega odvetnika Francija Matoza je premagala tako rekoč na njegovem terenu - v sodnem sporu zaradi domnevnih žalitev. Koprski župan Boris Popovič pa se z njo raje sploh ne bode. Očitno se je sprijaznil z dejstvom, da ji na njenem, novinarskem področju pač ne more do živega. Eugenija namreč prav iz vsake od svojih velikih zgodb, v katero je zagrizla, izstopi močnejša, kot je bila pred njo. Celo iz bitke z novinarskim cehom je izšla kot moralna zmagovalka. Ko jo je namreč novinarsko častno razsodišče (NČR) obtožilo, da naj bi pri poročanju o nezakonitostih v piranskem Pomorskem muzeju, pa ne v tem, kar ji je očitala direktorica, kršila novinarski kodeks, je to storilo ob zavestnem kršenju svojih lastnih pravil in etičnih norm - prav to torej, kar je očitalo Carlovi.

> Te je razsodba NČR v primeru Pomorskega muzeja presenetila?

“Pravzaprav me je razžalostila. Šlo je za zgodbo o nepravilnostih v Pomorskem muzeju, objavljeno v Tedniku, ki sem jo gradila polne tri mesece. Direktorica muzeja me je obtožila kršitve vseh mogočih členov kodeksa, kar je NČR sicer zavrnilo kot neutemeljeno. Obenem pa se je samo NČR spotaknilo ob trditev, ki je zadevala nek drug javni zavod. V prispevku sem namreč opozorila, da ni deloval v skladu z zakonom, kar so v zavodu, skozi stisnjene zobe sicer, tudi priznali. NČR je v moji trditvi kljub temu zaznalo kršenje kodeksa. Pri tem je najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da NČR ni čutil potrebe, da bi o argumentih povprašal tudi mene; ali vsaj sprejel dokumente, ki sem jim jih poslala, ko sem odkrila, česa me sploh dolžijo. Kljub vsemu je razsodilo.”

>Zakaj se ti zdi razsodba NČR tako pomemben precedens?

“Najprej zato, ker NČR s tem izgublja kredibilnost med novinarji, ki si prizadevajo opozarjati in razkrivati nepravilnosti in zlorabe v družbi. NČR je očitno spregledalo, da so prav novinarji odkrili veliko primerov zlorab in nezakonitosti, ki so jih za njimi prevzeli organi pregona. V času interneta, ko novinarji lovimo informacije iz minute v minuto, ko javnost pričakuje hitre odzive, je zato smešno pričakovati, da bomo o nepravilnostih v javnih institucijah poročali šele potem, ko bodo kršitelji pravnomočno obsojeni. To je podobno, kot če bi o roparju, potem ko je oropal banko in po možnosti še ubil uslužbenca, govorili kot o anonimnem osumljencu vse do končne razsodbe, na katero pa je treba običajno čakati leta in leta.”

>Ali samoregulacija novinarjev torej ni potrebna?

“Seveda je potrebna, vendar v svežih stanovskih oblikah. Tudi pri nas je po osamosvojitvi prišlo do demokratizacije medijev, očitno pa se mnogi s tem kar nočejo sprijazniti.”

>Kaj meniš o stališču NČR, naj mediji v primeru samomora tega ne govorijo naglas?

“To so zahtevali v primeru smrti Danila Slivnika. Sama menim, da smo resni mediji o Slivniku pietetno in korektno poročali. Seveda se niso mogli izogniti zgodbi, povezani z njegovimi sorodniki, ki je predstavljala okvir celotnega dogajanja. Sem pa bila dobesedno šokirana nad grobostjo in primitivizmom zapisov na raznih blogih in spletnih straneh. A ponavljam, verodostojni mediji so svojo nalogo dobro opravili, predlog NČR, da ne bi smeli objaviti načina in kraja smrti, pa je bil popoln strel v prazno.”

>Kakšne posledice je imela zate razsodba NČR?

“Razsodba NČR je sicer v celoti objavljena na društveni spletni strani. Vsi mediji, ki so jo povzemali, pa so zapisali le, da sem kršila kodeks. Ko sem predsednico NČR Ranko Ivelja opozorila na škodo, ki jo s tem delajo mojemu profesionalnemu ugledu, me je zavrnila, češ da se lahko pritožim. A vsi vemo, da je škoda z objavo, pa čeprav krivično in neutemeljeno, že storjena.”

> Veliko govorimo o pritiskih na novinarje. Se je tudi tebi kdaj zgodilo, da bi ti urednik naročil prispevek z jasnim namigom glede vsebine?

“Enkrat samkrat. Pa še takrat sem se odločno uprla in smo imeli v uredništvu kar nekaj težav. Šlo je za prispevek, s katerim naj bi nekoga kompromitirala. Tega pa jaz ne počnem. V vsej svoji 20-letni novinarski karieri nisem napisala niti enega naročenega prispevka, na kar sem posebej ponosna. Name so v teh letih nalepili že vse mogoče nalepke in me popredalčkali, a že to, da je nalepk veliko, dokazuje, da nisem v nobenem predalu. Zame velja eno samo pravilo: Če kdo laže, deluje koruptivno in negospodarno, me pač dobi za vrat, ne glede na to, ali je črn, rdeč, pikast ali črtast.”

>Je bilo tako tudi v primeru odvetnika Francija Matoza, ko te je tožil za razžalitev?

“V primeru Matoza in njegove tožbe javnega zavoda RTV zaradi razžalitve, sploh ni šlo zanj, temveč za sodišče. Iz sodnega spisa na koprskem sodišču so namreč izginili dokumenti, brez katerih ne bi bila možna pritožba na višji organ. Zgodbo sem odkrila povsem slučajno, na smučanju, od priložnostnega znanca, objavila pa ekskluzivno.”

> Pa je zadeva vseeno končala na sodišču ...

“Franci Matoz je bil prizadet, ker sem ga omenila kot enega od zagovornikov obtožencev in ga za nekaj sekund tudi pokazala. A je sodišče vse njegove argumente zavrnilo.”

> Je bil to zate velik pritisk?

“Zelo. Šlo je namreč za odškodninsko tožbo. Zame pa je bil pomembnejši drug vidik celotne zadeve, in sicer kako ubraniti svoj profesionalni ugled. Za novinarja je namreč njegovo ime edini kapital, kredibilnost pa njegova najpomembnejša vrednota. Ime si gradiš dolgo, vanj vlagaš veliko dela in energije. Zelo lahko pa ga izgubiš. Zato sem se v tem primeru počutila zelo ranljivo.”

>Si podvomila vase?

“Ničkolikokrat. Pa čeprav sem vedela, da sem delovala povsem v skladu z novinarskimi etičnimi merili. A sem vseeno kar nekaj časa mlela v sebi, ali nisem česa spregledala ali napačno interpretirala.”

>Kako pa so primer Matoz spremljali tvoji kolegi?

“Niti malo mi ni bilo prijetno, ko sem brala o sebi v drugih medijih. Najbolj pa sem bila presenečena, da so nekateri novinarski kolegi odkrito simpatizirali z Matozom in ga celo prikazovali kot žrtev.”

>Si se počutila sama?

“Pravzaprav ne. Uredniki so me podprli, kolegi iz redakcije pa so verjetno ocenili, da si bom znala pomagati sama, ker si običajno tudi znam.”

>Kako pa je bil videti tvoj kratek stik z županom Borisom Popovičem?

“No, on me ni tožil, temveč zatožil. Prek Slovenskih novic mi je očital, da sem zavijala z očmi, ko je na tiskovni konferenci omenjal Janeza Janšo. Janša je taakrat vodil vlado in očitno me je skušal politično kompromitirati.”

>Je imel njegov izpad posledice?

“Nič posebno resnega. pravzaprav sem se sama ob tem zabavala. Vsi poznamo Borisa Popoviča in njegov temperament. Tega incidenta mu tudi nisem zamerila, z njim pa še vedno korektno sodelujem. Sicer pa bi bilo novinarjem kar dolgčas, če ga ne bi bilo (smeh).”

> Ali so pritiski na novinarje v Kopru manjši kot v Ljubljani?

“Koper je dovolj daleč, da nas pustijo pri miru, vsaj ko gre za nacionalno politiko. Se je pa v zadnjih letih močno povečal pritisk lokalnih centrov moči in lobijev. Ko kdaj zahtevamo odgovore na novinarska vprašanja ali določeno dokumentacijo, se prav lahko zgodi, da zazvoni telefon pri šefih, še preden novinarji dobimo odgovore.”

> Se je to dogajalo tudi v primeru Pomorskega muzeja?

“Še vedno mislim, da je tam prišlo do negospodarnega in nespretnega delovanja. A to naj ugotavljajo pristojni organi. Novinarji smo opravili svoje delo, s katerim vodstvo muzeja ni bilo posebno zadovoljno. Podobno kot niso bili zadovoljni z nami mnogi dejavniki iz ozadja.”

>Na primer?

“Prek političnih botrov so prišle do mene, ne ravno zahteve, pač pa karanje in žuganje, češ da moje poročanje o muzeju ni pravo novinarstvo. A bolj kot so me skušali ustaviti, bolj sem rinila naprej. Kot pri vsaki dobri zgodbi.”

> Si bila razočarana, da zgodba o muzeju ni dobila epiloga?

“Ne, to me tudi sploh ne preseneča. Poznam namreč naveze in povezave v ozadju, ki segajo vse do oblastnih vrhov. Pa tudi strankarske niti, ki se pletejo daleč od oči javnosti. A novinarji nismo tu za to, da bi razsojali. Svoj del zgodbe smo pripeljali do konca. Sicer pa v svoje delo ne vpletam čustev in ne morem biti razočarana”

>Televizijci ste veliko bolj prepoznavni zaradi slike. Ti je kdaj odveč, da te ljudje spoznajo na cesti?

“Sploh ne. Pravzaprav je to simpatična plat našega poklica. Včasih se celo zgodi, da se kdo obrne name po pomoč z zelo osebno težavo in pričakuje, da bom iz nje naredila zgodbo za TV. Vendar kak droben medsosedski spor seveda ni zanimiv za širšo javnost. Sicer pa nisem prepričana, da sem res tako zelo prepoznavna, da bi se obračali za mano. Kvečjemu za kakšno pripombo v stilu: Glej jo, ta je tista žleht s TV!”

> Si si svoj televizijski imidž gradila načrtno?

“Kje pa! Po naravi sem zelo neposredna, ničesar takega ne načrtujem ali gradim, sploh pa ne svojega imidža. Če ga imam, se je izoblikoval skupaj z mojim delom.”

>V kakšnem smislu?

“V svojih prispevkih vedno pripovedujem samo to, v kar sem prepričana, svojo zgodbo pa skušam gledalcem posredovati s toliko energije, kolikor sem je vanjo vložila. Prepričana sem, da energičen nastop prispeva h kredibilnosti novinarja. Le kdo bi verjel novinarju, ki svojo zgodbo pripoveduje mlahavo in s kamiličnim glasom! Sicer pa prijaznih zgodb pravzaprav sploh ne znam pisati.”

>Te dolgočasijo?

“Marsikdo mi je že predlagal, naj vendar kdaj poročam o lepih in prijetnih stvareh, o poštenjakih in delovnih uspehih. Takim odgovarjam, da pošteno in dobro delo pač ni novica, temveč nekaj samoumevnega. Je pa res, da se včasih za dušo lotim tudi kake prijaznejše reportaže. Takrat se mi odprejo vse moje pozitivne čakre in - ne boš verjela - običajno žanjem veliko pohval. Predvidevam, da so gledalci presenečeni, ker me ne poznajo v taki luči.”

> So pa tudi take pohvale pirjetne, kajne?

“Pravzaprav je to čudovit občutek. Če pa me kdo pohvali, ko gre za polemičen prispevek, se mi prižgejo vse alarmne luči. Dober novinar mora zjutraj imeti poln poštni predal nezadovoljnih pisem in protestov, ne pa pohval.”

> Kaj počne Eugenija Carl v svojem prostem času?

“Vse mogoče, tudi kuham. Moji novinarski kolegi so strašno zadovoljni, ko včasih zjutraj prinesem v redakcijo domače kekse, jabolčni zavitek ali torto. Priznam pa, da imata za to zasluge predvsem moja dva otroka. Doma namreč mora dišati po domačih dobrotah, saj vonjav iz otroštva kasneje nikoli ne pozabiš. Zato bi rada nekaj te domačnosti ustvarila tudi za svoja otroka.”

> Ob tem bo verjetno marsikdo presenečen ...

“A je tako. Zelo se trudim, da bi otrokoma približala tradicionalne vrednote in jim vcepila ljubezen do družine. V tem trenutku se jim verjetno zdim najbolj zoprna mama na svetu, povsem “mimo” in “kr neki”, kot pravijo mladi. Upam pa, da bosta nekoč razmišljala drugače.”

>Ostane na koncu dneva še kaj časa samo zate?

“O, ja. Po naravi sem precej samotarska in se zelo dobro razumem sama s seboj. Zato imam svoje kotičke, kjer si polnim baterije, ko sem slabe volje. In seveda knjige, veliko knjig, kamor lahko pobegnem.”

>Kakšno vlogo igra televizija pri tebi doma?

“Ko pridem domov, nikoli ne prižgem ne radia ne televizije. Običajno to počnejo ljudje, ki ne želijo preveč razmišljati. Meni pa je všeč tišina, rada temeljito razmislim o vsem, kar se je dogajalo prek dneva.”

>Kako se torej počutiš, ko zvečer potegneš črto pod dogodke?

“Z leti sem se nehala truditi, da bi bila vsem všečna, da bi delala tako, kot od mene pričakujejo drugi. Zadovoljna sem, da sem iz svojega življenja uspela odstraniti vse tisto, kar me je onesrečevalo, mi jemalo energijo, hromilo in dušilo. Predvsem pa vse tiste, ki so od mene pričakovali nekaj, česar jim nisem mogla dati, ali pa me želeli celo spremeniti. Tega ne dovolim nikomur. Kdor ni zadovoljen z mano - svet je velik, prosim, izvolite, prostora je za vse dovolj.”

VIDA G. POSINKOVIĆ

Tomaz Primozic/Fpa

Tomaz Primozic/Fpa