“Nisem napaka. Moje življenje ima smisel”
“Dober večer. Ime mi je Nick Vujicic. Rodil sem se v Avstraliji. Star sem 28 let in v življenju sem imel dobre in slabe dneve. Ko sem bil star osem let, sem mami zaupal, da želim umreti.”
“Pri desetih letih sem poskušal narediti samomor. V kadi sem se trikrat obrnil. Dvakrat sem poskusil, koliko časa lahko zdržim pod vodo, tretjič nisem imel več namena splavati na površje. Videl sem svoje starše, kako jočejo ob mojem grobu. Nisem jih hotel zapustiti s takšno bolečino. Odločil sem se, da ostanem, in danes sem neizmerno vesel, da sem tukaj.”
Tako je 2500-glavo množico v koprski športni dvorani Bonifika v sredo nagovoril Nick Vujicic, človek, ki se rodil brez rok in nog. Njegova mama je najprej mislila, da gre za slabo šalo, da se bo naslednji dan zbudila in bo z njenim sinom vse v redu. A ni bilo.
Ne veš, dokler ne poskusiš
Za Nickovo stanje ni medicinske razlage. So mu pa zdravniki povedali, da ne bo nikoli hodil, da ne bo zmožen skrbeti zase in da bo vse življenje odvisen od drugih. Danes potrebuje pomoč samo pri jedi. Žlice si ne more nesti v usta, sicer pa je popolnoma samostojen. Normalno hodi, tudi skoči lahko in si s pomočjo ramenskega nastavka sam umije zobe. “Ne veš, česa si zmožen, dokler ne poskusiš. Za to moraš zbrati pogum. Premagati moraš strah, kaj si bodo drugi mislili o tebi,” pravi. Rad plava, igra golf in ribari. Srečen je in neizmerno rad se šali, še posebej na svoj račun. Njegov prijatelj je pilot, in pred kratkim sta uprizorila šalo, o kateri sta prej le fantazirala. Nick se je oblekel v pilotsko uniformo in na vhodu v letalo pozdravljal potnike. “Rekel sem, zdravo, sem vaš kapitan, in danes bom pilotiral letalo. Eni so me čudno gledali, drugi so bili nekoliko živčni, na moje veliko presenečenje pa je veliko ljudje reklo, v redu. Nihče nima mojih prstnih odtisov, zato si lahko privoščim razne vragolije.”
S šalami prebije led
Vujicic je poln anekdot o podobnih smešnih prizorih. Zdaj živi ZDA, kjer vodi svojo organizacijo Življenje brez okončin. Napisal je knjigo Življenje brez meja, ki bo kmalu izšla tudi v slovenščini. Je izjemen govorec, motivator in pridigar. Na leto dobi 30.000 povabil za govore na različnih koncih sveta. Izjemno gledani so njegovi posnetki na spletnem portalu Youtube.
S svojo zgodbo se še posebej dotakne mladih, ki jih neredko gani do solz.
Človek, ki se je pobral v tako težkih okoliščinah, ki je bil že kot otrok na robu obupa, je prav gotovo močna osebnost. Ljudje mu radi prisluhnejo, ker govori iz lastnih izkušenj, tudi o tem, kako je že zelo mlad spoznal Boga. Tudi v Kopru je za njegov nastop vladalo izjemno zanimanje. Ko ga je njegov pomočnik prinesel na oder, ga je občinstvo pozdravilo z gromkim aplavzom.
Nick se še predobro zaveda, v kakšni zadregi se znajdejo ljudje, ko se prvič srečajo z njim. Težko je spregledati njegovo invalidnost in uzreti človeka, ki se v življenju - kot vsak - veseli in joče, in ki si upa sanjati velike sanje. Tudi o tem, da se bo nekoč poročil in si ustvaril družino.
A Nick Vujicic zna prebiti led. “Stisnite mi roko. Ne gre? No, potem pa me objemite. Čeprav nimam rok, sem pravi avtomat za objemanje. Moj števec kaže 350.000 objemov, in priznam vam, da je včasih prav strašljivo, ko pomislim, da me lahko vsak tujec odnese domov.”
V Kopru je ljudi zabaval tudi s poznavanjem srbskega jezika. Nekaj fraz sta ga naučila babica in dedek, doma iz Vojvodine. “Volim vas puno. Ljubim vas. Zelo,” se je sproti učil še slovenščine. Zahvalil se je zboru, ki je z gospelom ogrel občinstvo, in 250 prostovoljcem, ki so omogočili obisk v Sloveniji.
Bog ima načrt tudi zanj
“Mislimo, da nekateri bolj trpijo kot drugi. Ne poznam vas in ne vem, kaj preživljate. Želim pa vas navdihniti, da boste v življenju sami začeli iskati odgovore. Upam, da vas bom s svojo zgodbo ohrabril,” je pojasnil namen svojega obiska.
Zgodba o njegovem otroštvu seže do srca. “Če bi videli, kako so me vrstniki zbadali ... Zasovražili bi jih, jaz pa bi se vam smilil. Stavim, da bi tudi vi hitro sestavili seznam ljudi, ki so vas v življenju spravili v obup. To je lahko. Veste, kaj je težko? Pozabiti, kar so vam rekli.”
V glavi so mu še dolgo odzvanjale besede, da ni dovolj dober, da nikoli ne bo sposoben storiti tega ali onega, da nikoli ne bo imel službe, izobrazbe, družine. “Tudi če bi se poročil, nikoli ne bom mogel držati žene za roko,” se spominja turobnih misli. “Na porokah sem vedno jokal, tako sem si želel plesati.”
“Če bi me takrat videli, kako bi mi pomagali?” se sprašuje Vujicic. “Bi mi dali denar? Ljubezen? Bi bili moji prijatelji? Bi me peljali v Disneyland? Lahko bi storili karkoli, mojega srca ne bi mogli pozdraviti. Ljudje ne moremo pozdraviti srca drug drugemu.”
Ljubeče nagovarjanje staršev, da bo vse v redu, ga je spravljalo v obup. “Ni bilo v redu! Samo ena stvar bi mi res spremenila življenje: če bi mi Bog dal roke in noge. Ali pa vsaj odgovor.”
A njegove molitve niso bile uslišane. Nato pa je nekega dne nepričakovano dobil odgovor. V Svetem pismu je prebral zgodbo o človeku, ki se je rodil slep. “Ni vedel, zakaj se je rodil tak. Tudi njegovi starši tega niso vedeli. O, ta je pa tak kot jaz, sem si rekel. Slepec je vprašal Jezusa, in ta mu je odgovoril, da se je rodil slep, da se bodo prek njega razodela velika božja dela. Čeprav se tega ni zavedal, je Bog imel načrt zanj. Tisti dan sem spoznal, da sem po nepotrebnem krivil Boga. Spoznal sem, da me Bog ne kaznuje in da ima načrt tudi zame. Pomirjen sem bil, ker sem spoznal resnico. Dobil sem odgovor na svoje vprašanje. In to me je osvobodilo.”
Svoboda je, ko veš, da si čudovito bitje, čeprav ti drugi govorijo, da nisi dovolj dober. “Popolnoma vseeno mi je, kaj ljudje govorijo o meni,” pravi Vujicic. “Dekleta, kako se počutite, ko gledate televizijo in sanjarite, da bi bile kdo drug. Kako bi bilo lepo, če bi imele fanta, če bi se zgodilo to ali ono ... In fantje, kako vam je pri srcu, ko si želite, da bi bili vaši zemeljski očetje ponosni na vas, pa zaman čakate na njihove besede? To sem jaz slišal od Boga. Nisem popoln, ampak vem, da sem vreden ljubezni.”
Nič ni samoumevno
Nickovo ozdravljenje se je začelo, ko si je pri igranju nogometa zvil majhno stopalo z dvema prstoma, ki mu je zraslo na levi strani trupa. “Takrat sem se res počutil invalid,” se smeji.
Spoznal je, da je svoje stopalo imel za nekaj samoumevnega, ko pa si ga je poškodoval, se ni mogel več premikati in početi stvari, ki jih je zmogel prej. “Dojel sem, kaj je hvaležnost. Vsak dan znova smo pred izbiro. Lahko se jezimo zaradi stvari, ki jih nimamo, ali pa smo hvaležni za tisto, kar imamo. Pošteno vam povem, teže je odraščati v razbiti družini kot biti brez rok in nog. Ko izgubiš ljubljeno osebo, bi si odrezal roko, samo da bi se vrnila. Med nami so ljudje, ki jih vsak dan zlorabljajo, ki so prepričani, da nikomur ni mar zanje. Vsi poznamo bolečino. Kaj pa je upanje?” se sprašuje Vujicic.
Zgolj pozitivno mišljenje ne zadošča. Prav tako ne razmišljanje o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Upanje je veliko več kot to, pojasnjuje Vujicic in pove primer, ko je pred petimi leti srečal 19 mesecev starega dečka, ki je bil prav tako kot on brez rok in nog. “In, ne boste verjeli, na levi strani mu je zraslo majhno stopalo, tako kot meni,” pripoveduje Avstralec.
“Ne verjamem v naključja. Pogledal sem tega dečka naravnost v oči. Imel je velike, rjave oči, in neprestano se je smejal, ko ga je njegov oče prinesel na oder in ga položil predme. Bil je srečen. Požgečkal sem ga in zasmejal se je še bolj. V dvorani pa so vsi jokali. Tudi sam sem komaj zadrževal solze. Pomislil sem, kako bi bilo, če bi jaz v otroštvu srečal odraslega človeka brez rok in nog, ki bi mi dejal, naj ne obupam, ker se splača živeti. Nisem bil deležen tega čudeža, zdaj pa sem sam postal čudež za nekoga drugega. Ko je bil ta deček star dve leti in pol, je videl posnetek, kako plavam. Tudi jaz želim plavati kot Nick, je zaklical. In danes plava. In hodi v šolo.”
Upanje je zavedanje, da nismo sami. Da nismo napaka. Ko nam spodleti, poskusimo znova. Ko pademo, se poberemo. In ko smo preveč šibki in utrujeni, da bi vstali, prosimo Boga, naj nas nese vsaj naslednjih nekaj korakov. To je Vujiciceva definicija upanja. “Danes me ne skrbi več, kako bom svojo ženo držal za roko. Držal bom njeno srce. Ne potrebujemo rok in nog, da bi ljubili,” pravi Nick in pove, kako ga je nekoč objela dveletna deklica. “Pogledala me je in sprva ni vedela, kaj naj stori. Nato pa je sklenila roke za hrbtom in me objela z vratom. Čudovito je bilo.” Resnica je to, kar v življenju lahko dosežemo, če le ne obupamo, je prepričan Vujicic. In če je med svojim obiskom v Sloveniji ohrabril le enega človeka, je to zadosten razlog, da 90 let na Zemlji preživi brez rok in nog.
Vera je bogastvo
“Tako vsaj na stara leta ne bom dobil artritisa,” se zasmeji in takoj zresni. “Govoril sem vam o Bogu in morda ne verjamete. Ampak, kaj, če je vse, kar piše v Svetem pismu, res? Jaz verjamem in zato sem bogat. Nimam denarja. Nimam niti svoje hiše. Ampak sem bogat. Ali želite nocoj oditi domov taki, kot ste prišli? Ali pa ste že naveličani, da v življenju kar naprej hočete vse po svoje. Morda se želite predati in spoznati Boga? Za to vas želim ohrabriti. Molil bom za vas, če dovolite. Molil bom, da se boste v življenju znali postaviti zase. In da boste našli svoj mir. Če je imel Bog načrt zame, ga ima tudi za vas.”ALJA TASI
Bo naslednji Chuck Norris?
Turnejo Nicka Vujicica v Sloveniji je organiziralo društvo Zaživi življenje. Društvo so ustanovili predstavniki več slovenskih protestantskih cerkva prav z namenom organizacije Avstralčevega obiska. Vujicic je sicer pripadnik Krščanske apostolske cerkve, ki pri nas ne deluje, imamo pa več drugih, večinoma manjših protestantskih cerkva.
Po velikem uspehu, ko so napolnili športne dvorane v več slovenskih mestih in upajo, da bodo nocoj “padle” še ljubljanske Stožice, v društvu obljubljajo, da z Vujicicevim odhodom njihovo delovanje ne bo zamrlo. “Čutimo, da je naše poslanstvo posredovati vrednote tudi izven cerkvenih okvirov. Želimo deliti svoje izkušnje in ljudi spodbuditi v veri, da ima življenje smisel, da pa je potrebno sprejeti določene vrednote, če želiš vztrajati na poti in priti do cilja,” pravi pastor Zvonko Turinski, eden od ustanoviteljev društva.
“Za osebno rast potrebujemo vrednote. Otroke in mlade ljudi učimo, da v življenju rastemo samo, če se znamo pobrati, ko pademo,” dodaja Turinski.
Prek društva bodo lahko dosegli širši krog ljudi, je prepričan. “Naš cilj ni ljudi poslati v cerkev. Želimo jim predstaviti naš pogled na življenje in jim ponuditi možnost izbire. Ena od teh možnosti je tudi spoznanje Boga.”
Pri širjenju njihovega poslanstva jim izdatno pomagajo izkušeni govorci, kakršen je Vujicic, ki je ljudi prepričal s svojo skromnostjo in srčnostjo.
Imajo pa protestanti v svojih vrstah še enega pripadnika, ki bi zlahka pritegnil pozornost množic po vsem svetu, tudi v Sloveniji. To je znani ameriški filmski igralec Chuck Norris.
“Norris je prej igralec kot govorec. Predvsem pa je čudovit kristjan. Morda ga bomo v Slovenijo pripeljali naslednje leto. Vsekakor je to naš cilj,” se nekoliko skrivnostno nasmehne Turinski.
