Niso želeli več po polžje

Obalna cesta je obremenjena tako, da ne moremo več govoriti o konicah v tej ali oni sezoni, ampak o stalni gneči, saj po njej brzi 25 do 30 vozil na minuto. Lani je šlo skozi škofijski blok več kot sedem milijonov vozil, če ne štejemo lokalnega prometa in prometa po vpadnici iz Postojne oziroma Ljubljane. S temi podatki je predsednik koprske občinske skupščine Miro Kocjan leta 1969 začel posvet o nujni obnovi in razširitvi obalne ceste med Škofijami in Lucijo. Udeleženci posveta so opozorili, da nepretrgane kolone, dolge tudi po 15 kilometrov, resno ogrožajo razvoj “komaj shojenega” turizma in se vprašali, kako naj se domače gospodarstvo sploh razvoja s takšno cestno mrežo. Od pristojnih so pričakovali, da bodo našli ustrezno rešitev za čimprejšnjo temeljito obnovo obalne ceste. Kot so poudarili, niso pričakovali gradnje megalomanske avtoceste s pobiranjem cestnine; želeli so si le primerno široke ceste, ki bo sprostila promet, omogočila normalno hitrost in nadaljnji razvoj ne samo turističnega, ampak tudi drugega gospodarstva. Tudi po 50 letih zveni znano, kajne?

Prebivalci vasi Dol, ki je potisnjena prav na konec Rižanske doline, so si želeli varno (in tudi širšo) cesto do svoje vasi.

Po tem, ko je novo leto pričakal v Zagrebu, obiskal nato še Ljubljano in zasneženo Gorenjsko, se je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito v začetku januarja leta 1969 na proti na sončne Brione ustavil še v Portorožu.

Vipavsko vasico Podraga je ogrožal zemeljski plaz.

Prebivalci Montinjana, zaselka med Marezigami in Vanganelom, so dočakali gradnjo vodovoda.