Nokturno za morje in obrežje
V slovarju slovenskega knjižnega jezika je pojem nokturno opredeljen kot kratka skladba liričnega, otožnega značaja. V vsakdanjem življenju najbrž pomislimo na druženje ob soju sveč, prijetno in umirjeno, najraje pozno zvečer ali že kar ponoči. Nekakšna pravljica za lahko noč, ki nas zaziblje v sladke sanje.
Nokturno z veliko začetnico je tudi novo naselje nad Koprom z razgledom na celoten Koprski zaliv. Snovalci projekta so ga na spletni strani predstavili kot obljubo “drugačne dimenzije bivanja in doživljanja ambienta” ter “nov stil življenja”, besedilo pa dopolnili z virtualnimi posnetki, polnimi zelenja. Kot bi bili na Pohorju, kje med Roglo in Ribniško kočo. Zdi se sanjsko.
Kdo bi vedel, zakaj so naselje poimenovali prav Nokturno. Sodeč po virtualnih posnetkih, bi mu bolj ustrezalo ime Narava. Ali še bolje Natura - bolj svetovljansko in v skladu s ponudbo novega življenjskega stila. Morda pa naselje živi le ponoči, in ker se mimo vozim podnevi, tega pač nisem opazil. Pač pa sem naletel na podoben Nokturno v Divači in Kranju, nekaj jih je nad Portorožem in najbrž se še kje skriva podobno naselje otožnega imena, ki nestrpno čaka na kupce in stanovalce. Očitno se nihče ni vprašal, ali ta naselja res potrebujemo ali pa smo jih gradili samo zato, ker je nekdo imel denar oziroma, kot se je kasneje izkazalo, kredite.
Neobnovljivi naravni vir, ki se imenuje prostor, smo torej porabili samo zato, da bi lahko služila gradbena podjetja oziroma njihovi vodilni. To je približno tako, kot če bi vlekli vodovodne cevi in točili pitno vodo vsevprek, ne zato, ker bi jo potrebovali, pač pa zato, ker nekdo proizvaja vodovodne pipe. Ali se ogrevali tudi poleti zgolj zato, ker želi nekdo prodati čim več peči. To bi se najbrž vsakemu zdelo neumno in nemogoče. S prostorom pa velikokrat počnemo natančno to. Za šankom bi temu rekli, da trošimo v tri krasne, pa najsi bo to za otožna naselja ali pa za neštete trgovske centre.
Zadeve se očitno ne bodo obrnile kmalu na bolje. To lahko jasno razberemo tudi iz predvolilnega dogajanja ter programov starih in novih-starih političnih akterjev. Edina stranka, ki se jasno zavzema za spremembo razvojnih razmišljanj in politik, je Hanžkov Trajnostni razvoj Slovenije (TRS), pri vseh drugih je besedičenje o trajnostnem razvoju le nujen dodatek k programu. Še več. Vsem, razen Trsu, je skupno udrihanje po nekakšnih birokratskih ovirah, ki naj bi zavirale razvoj in onemogočale izkoriščanje naravnih potencialov. Za kaj pa? Za gradnjo otožnih naselij?! Pri tem seveda ne pozabijo omeniti še druge ovire, požrešnega in neproduktivnega javnega sektorja, ki je, kot vse kaže, zakuhal tudi sedanjo finančno krizo. Kakšni gradbeni in borzni baroni neki! Učitelji, referenti, policisti, medicinske sestre, sodniki, vojaki ... Ti so špekulirali, privatizirali na račun lastnih podjetij, selili svoja imetja v davčne oaze ... In gradili. Kar tako, v tri krasne.
Prav tako nič ne kaže, da bi lokalne skupnosti, ki so nosilke prostorskega načrtovanja, spoznale, da je prostora vse manj in da bi ga veljalo nekaj tudi prihraniti - za vsak primer. Nasprotno, še kar naprej spodbujajo pozidavo, ki nima podlage v dejanskih potrebah po stanovanjskih površinah. Včasih jo opravičujejo z neprofitnimi stanovanji, včasih z urejanjem infrastrukture. Včasih pa se preprosto gradi brez kakršnekoli pretveze, izključno zaradi investitorjeve želje po oplemenitenju lastnega kapitala. Pri tako zelo omejeni dobrini, kot je prostor, je to res težko razumeti. Kajti manj kot imaš česa, bolj skrbno moraš z njim ravnati.
Na osebni ravni to velja kot pribito, ko pa bi morali to načelo preslikati na javno dobro, ne gre. Tudi pri morju ne. Pred kratkim so se mediji razpisali o projektu Urbana prenova Izole. Sliši se prijetno, podobno sanjsko kot Nokturno na Markovcu ali Mediteranska vasica na Lazaretu. Ne želim se spuščati v sanjske številke lokalov, luksuznih hotelov in delovnih mest ter popolno odsotnost razmišljanja o morju kot ekosistemu. A nekaj velja kot pribito - z njegovim uresničenjem celotna Viližanski zaliv in njegovo obrežje ne bosta več naša, ampak njihova. Buči, buči, morje Adrijansko! Nekdaj bilo si izolansko!
Mag. Robert Turk je naravovarstvenik in strokovnjak za morska zavarovana območja
