Nova energija kliče nov dimnik

Dimnik je eden od najbolj obremenjenih delov hiše, zato ga moramo zgraditi tako, da bo prenesel vse obremenitve, na kar pri gradnji ali prenovi večkrat pozabljamo. Ker je izpostavljen visokim temperaturam, vlagi, kislinam, vremenskim vplivom in čiščenju, moramo skrbno izbrati gradbeni material in poskrbeti za pravilno izvedbo. Zamenjava kurilne naprave s sodobnejšo ali sprememba goriva, predvsem prehod iz trdnih goriv na plinasta in tekoča, zahteva tudi ustrezno prilagoditev dimnika.

Namen prispevka je opozoriti na pomen ustreznega dimnika, saj se v lovu za različnimi načini ogrevanja, s katerimi želimo znižati stroške za energente, nove peči pogosto priklaplja na obstoječi dimnik, ne da bi se vprašali ali je še ustrezen.

Naj dimnik vleče

Nove, energetsko učinkovitejše kurilne naprave postavljajo nove zahteve, ki jim starejši, običajno zidani dimnik ne more zadostiti. Največja težava, tudi če dimnik ni poškodovan, so nizke temperature dimnih plinov in s tem povezano kondenziranje vlage, ki skupaj s kislinami razjeda dimnik.

Dimnik zagotavlja vlek zaradi razlike v gostoti zraka v okolici in povprečne gostote dimnih plinov v dimniku. “Vleče” torej zato, ker so dimni plini lažji od okoliškega zraka. Zato se tudi dvigujejo po dimniku navzgor, zgorevalni zrak s kisikom pa vstopa v kurišče kurilne naprave. Vlek je odvisen tudi od efektivne višine dimnika. Torej: višji kot je dimnik, večji je njegov vlek. Povečuje se tudi s poviševanjem razlike v gostoti med okoliškim zrakom in dimnimi plini. Razlika v gostoti narašča z zniževanjem temperature okoliškega zraka in poviševanjem srednje temperature dimnih plinov.

Ker se dimnika ne da povišati ...

Ker pa imajo sodobne naprave vse nižje temperature dimnih plinov, se tudi njihova srednja gostota povišuje, razlika v gostoti med zrakom in dimnimi plini se zmanjšuje, to pa pomeni manjši vlek. Ker dimnika ne moremo poviševati, je treba znižati tlačne padce vstopa zraka v prostor s kurilno napravo in pretoka dimnih plinov skoznjo ter skozi dimniški priključek in dimnik. Vlek dimnika zagotavlja dovod zgorevalnega zraka v prostor s kurilno napravo in odvod dimnih plinov v okolico. Biti mora višji ali vsaj enak vsoti tlačnih padcev:

> dovoda zraka v prostor s kurilno napravo, ki je odvisen od velikosti odprtin (rešetke, kanali),

> v kurilni napravi,

> v dimniškem priključku,

> v dimniku.

Sodobne kurilne naprave z visokim izkoristkom (nad 90 odstotkov) in majhno emisijo dosegajo zelo nizke temperature dimnih plinov. Nizke temperature dimnih plinov z majhnim presežkom zraka in s tem povezanim majhnim toplotnim tokom dimnih plinov, ki ne morejo segreti tuljave nad temperaturo kondenzacije, povzročajo kondenzacijo vlage v dimniku. Če se hočemo izogniti razpadanju tuljave, mora ta biti iz materiala, ki je odporen proti vlagi in kislini. Poleg tega pa ne sme prepuščati kondenzata na površino dimnika. Kondenzacija vlage v dimniku se pri primernem presežku zraka v dimnih plinih pojavlja pri trdnem gorivu med 20 in 40 stopinjami Celzija, pri kurilnem olju pri približno 48 in pri zemeljskem plinu pri približno pri 55 stopinjah Celzija. Ker ima dimnik določeno maso in ni idealno toplotno izoliran, se dimni plini pri prehodu skozi dimovodne naprave ohlajajo.

Zidaki ali kovina

Nekaj primerov, kako intenzivno se segreva notranja površina dimniške tuljave in koliko energije prevzame tuljava v odvisnosti od vrste in debeline materiala:

- iz dvojne opeke zidan dimnik porabi za ogrevanje tuljave približno 19 kWh na en m2 notranje površine dimniške tuljave;

- enojno zidan dimnik - 9 kWh/m2;

- dimnik s tri cm debelo šamotno tuljavo - 2,8 kWh/m2;

- z dva mm debelo kovinsko tuljavo - 0,38 kWh/m2;

- z 0,4 mm debelo kovinsko tuljavo samo 0,075 kWh/m2 .

Pri primerjavi teh podatkov ima največjo vlogo dimniška masa. Enojno zidan dimnik, visok približno deset metrov, ima maso približno 5.000 kg, medtem ko je masa kovinske dimniške tuljave manj kot 50 kg. To pomeni okrog 100-krat manjšo maso, ki jo je potrebno ogreti.

Treba je še dodati, da zidani dimnik vlago vpija, kovinski pa ne. Tako je prvi nenehno izpostavljen vlagi in kislinam in počasi razpada, na zunanjih površinah se pojavljajo madeži. Kovinski dimnik je izpostavljen kondenzaciji le nekaj minut. Neoporečna kovinska tuljava je odporna na vlago in kisline, zato kondenz priteče na dno dimnika in skozi izpust v okolico oziroma nevtralizacijsko posodo, ne da bi poškodoval tuljavo.

Dimnik je sestavni del ogrevalnega sistema v objektu in mora biti primerno izveden glede na ogrevalni sistem. Predvsem pri prehodu iz trdnih goriv na plinasta in tekoča, je nujno potrebno prilagoditev dimnika, ki je možna na več načinov. Ena možnost je rušenje starega in zidanje novega, kar pa je dolgotrajno, umazano in drago. Veliko cenejša in hitrejša rešitev je, da se v obstoječi dimnik vstavi cev iz nerjaveče pločevine (inox tuljava).

Varnost na prvem mestu

Posebej pozorni pa moramo biti pri pečeh, ki so postavljene v bivalnih prostorih in nimajo zagotovljenega posebnega dotoka svežega zraka.

Pri nižjih zunanjih temperaturah se običajno bolj kuri, hkrati pa manj zrači prostore. Če zaradi zračenja vklapljamo še nape ali kopalniške ventilatorje, kar v kombinaciji s sodobnim stavbnim pohištvom, ki odlično tesni, ustvarja podtlak, to lahko moti ogrevalno napravo pri delovanju. Posledica tega so slabo izgorevanje, slab vlek, kar je lahko zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom celo smrtno nevarno. Zato mora biti zagotovljen od vaše volje neodvisen dotok svežega zraka v prostor (zračniki, rešetke).

DAVOR KRAVANJA