Novodobni pirati imajo kalašnikov

“Ne, knjiga ni nastala kot terapija, bolj sem želel ohraniti spomine na enajstmesečno ugrabitev. Opažal sem, da pozabljam obraze in da se ne spomnim več natančno dogodkov. Kot da bi bile to le sanje,” pove Eugenio Bon, ladijski častnik iz Trsta, potem pa pomisli in doda: “Seveda je Eugenio danes drugačen od tistega pred ugrabitvijo. Nekaj sledi mi je izkušnja vseeno pustila. Opažam, da jem tudi, ko ne čutim več potrebe. Nekje v meni je ostal strah, da bo hrane jutri zmanjkalo.”

O preizkušnji, ki jo je prestal skupaj z 21 ostalimi člani posadke - poleg njega so bili na krovu še štirje Italijani in sedemnajst Indijcev -, govori sproščeno. Celo tako, da se je o dogodkih, tepežih in mučenju odločil spregovoriti v knjigi Prigioniero della tortuga Somala (Žrtev mučenja somalijskih piratov), ki je prav te dni izšla v založbi Luglio Editore. Zgodbo mu je pomagala zapisati prijateljica Wendy D'Ercole,ki ga je tudi vzpodbudila k pisanju knjige. “Mislim, da bo knjiga zanimiva za različne bralce. Govori o čisto pravih piratih, ki tudi danes še vedno obstajajo. Je zgodba o neki plovbi, ki se je spremenila v avanturo, hkrati pa pripoveduje o mučenju in osebnem trpljenju. Je pa tudi knjiga o Somaliji in njenih ljudeh,” knjigo na kratko opiše njen avtor.

Na naslovnici je fotografija iz znanega filma Captain Phillips, v katerem se glavni igralec, Tom Hanks, spopada s somalijskimi pirati. O podobnosti s filmom je Bon tako povedal: “Ugrabitelje bi lahko primerjal z igralci, nosili so isto orožje. Je pa res, da je pri njih napad trajal le tri dni, pri nas pa je sledila skoraj enoletna ugrabitev.”

S tremi gliserji nad velik tanker

Vse se je začelo 8. februarja 2011, nekaj mesecev po vkrcanju na tanker Savina Caylyn. Zapuščali so Adenski zaliv in se oddaljevali od somalijske obale. Čeprav so bili izven nevarnosti in tako imenovane rdeče cone, so v daljavi opazili ribiško ladjo, ki pa se ni premikala, kar se jim je zdelo čudno. Kapitan Lubrano Lavander Giuseppe je ukazal, naj pospešijo. Njegov strah je bil upravičen; to je bila ladja, iz katere so z gliserji prišli napadalci. “K nam so se približali na treh majhnih, a hitrih gliserjih. Mogoče se bo komu zdelo nenavadno, češ, da smo imeli tako veliko ladjo, pa so nas lahko napadli z majhnimi čolnički. A mi nismo imeli orožja, oni pa so bili opremljeni z bazukami, s katerimi so streljali v naš trup,” pojasni sogovornik in v knjigi pokaže fotografijo, na kateri so na ladji jasno razvidni sledovi streljanja.

Zasedba je trajala tri ure, v tem času pa so jim po radijski zvezi sporočili, da jim ne bodo mogli pomagati po zračni poti z letalom, saj so morali pomagati pri drugem napadu. Tri ure so pirati krožili okrog tankerja in skušali na krov pritrditi enostavne lestve. “Seveda smo jim skušali to preprečiti, vendar so imeli orožje in so streljali na nas. V nekem trenutku smo se že veselili, ker jim je lestev padla v morje, ampak so jo imeli zavezano in jo uspeli rešiti,” se spominja Eugenio Bon. Ga je bilo v tistih trenutkih strah? “Mislim, da je mojemu telesu vladal adrenalin. Ne razumeš, kaj točno se dogaja. Predstavljati si morate, da smo jih med kroženjem okrog ladje najprej videli, potem spet ne, ker je bila naša ladja velika,” odgovori pomorščak.

Brez signala vse do somalijske obale

Po treh urah in neskončnih poskusih je piratom uspelo priti na krov. Posadka se je takoj zbrala na komandnem mostu, ki je za prvotno posadko kmalu postal drugi dom, kar pa takrat še niso vedeli. Ugrabitelji so priplezali na tanker in pričeli streljati in kričati, se spominja Bon: “Morali smo se sezuti, takoj so izklopili vse ladijske oddajnike, izročiti smo jim morali seznam posadke. Takrat se je za njih začela zabava.”

Najprej so se morali vrniti na ribiško ladjo. V tem času so se namreč kar oddaljili od nje. Nato so se odpravili proti somalski obali v bližino Harardhere. “Tja smo potovali tri dni. Ne vem natančno, kako nam je uspelo najti pravo pot, saj so pirati potrgali kable vseh orientacijskih naprav. Na srečo je imel kapitan ročno GPS napravo in smo se nekako znašli,” pove Bon. Se je pa že takoj občutil nov režim na tankerju. Pirati so zavzeli njihove kabine, jim pobrali vse imetje in oblačila, s seboj so lahko vzeli le vzglavnik in rjuhe. Posadka Savine Caylyn se je preselila na komandi most, kjer so spali in delali.

V Somaliji jih je pričakal filmski prizor. “Nikjer ni bilo nobenega pristanišča. Poleg naše je bilo zasidranih še približno devet ali deset drugih ladij, ki so jih ugrabile različne skupine piratov. To je bil le eden od zalivov, vemo pa, da je bilo v tistem času podoben prizor mogoče videti po celotni somalijski obali,” pove Bon. A za razliko od njihove so ostale ladje počasi odhajale in zapornike so spuščali. Posadka Savine Caylyn je v ujetništvu preživela največ časa od vseh ugrabljenih zahodnih posadk. Zakaj so jih tako dolgo zadrževali? “Še ena stvar, ki je podaljšala našo ugrabitev, je bila ugrabitev španskih mornarjev. Pred tem je španska vlada za dva mornarja plačala devet milijonov dolarjev. Zato so naši ugrabitelji zahtevali vedno več denarja,” odgovori.

Vsi somalijski pirati niso enaki in ženejo jih različni razlogi. “Nekateri sodelujejo le pri napadu, poberejo denar in gredo nazaj k svojim družinam. Za varnostnike pa najamejo druge može, ki nikoli ne sodelujejo na morju,” pojasni Bon. Tako kot na običajni ladji obstaja jasna hierarhija, delo je razdeljeno in temu primerna je tudi plača.

Ko zmanjka hrane, se začne borba

Sprva na ladji življenje ni bilo težko. “Pirati so živeli v klimatiziranih kabinah. Jedli so našo hrano, saj smo imeli veliko zalog. V vasi so z ladje nosili sadje, ki ga niso navajeni, recimo jabolka. Sprva je bilo v redu,” se spomni. Vendar je hrane za 60 ljudi - na krovu je bilo skoraj 40 somalijskih piratov - kmalu začelo zmanjkovati in s tem je napetost pričela naraščati. Vedeli so, da bodo morali sami, ko zmanjkajo zaloge, priskrbeti hrano zase in še za zapornike.

Potem se je pričela vladavina riža, krompirja, čebule, fižola in sladkorja. Počasi je sestavin zmanjkovalo in ostal je le še riž. Vsak dan. Ugrabitelji so si za poslastico kar na krovu zaklali kako kozo, posadka pa je včasih lahko ulovila ribo. “Podobno nam je zmanjkalo tudi goriva. Vprašali se boste, kako je mogoče, da jo na tankerju tako hitro zmanjka. Če pomislim za nazaj, je bilo ta plovba nesrečna že od vsega začetka. Prav v tem času se je dogajala arabska pomlad, zato nismo imeli veliko nafte in možnosti za polnjenje rezerv,” se spominja častnik. Pomanjkanje goriva je ugrabitelje še bolj spravljalo ob živce. Klime niso mogli več uporabljati, nobena naprava ni več delala, med drugim tudi hladilniki.

Spremenila se je tudi podoba ladje, pove Bon in pokaže na fotografije iz knjige. Toaletno školjko so iztrgali iz kabin in jo prinesli na krov in tako “ustvarili stranišče s čudovitim pogledom na morje” se pošali sogovornik. Vodja piratov pa je preprosto prinesel kavč z ladje na krov, od koder si je ogledoval dogajanje na morju. Somalijski pirati so dobesedno izropali tanker z vso opremo.

Mučenje zapornikov brez razlogov

Kljub hudomušnosti, s katero zdaj gleda na obdobje, so bili trenutki, ko je bilo zelo težko. Tudi o tepežu in mučenju Eugenio spregovori povsem sproščeno. “Potem ko je goriva povsem zmanjkalo, to je bilo po petih ali šestih mesecih, so se začenjali pritiski. Ker hladilnik ni več deloval, so svinjsko meso preprosto vrgli v morje, čeprav bi ga lahko mi pojedli,” se spominja.

Hrana ni bil edini problem in pravo trpljenje se je šele začelo. “Še dobro, da si grizem nohte. Našemu kapitanu so jih odtrgali, ker so od njega zahtevali, naj jim pove, kje je stvar, ki je sploh ni bilo na ladji. Od takrat so si tudi vsi Indijci neprestano grizli nohte,” se že spet nasmehne. Pričelo se je telesno mučenje, ki so ga bili deležni vsi člani posadke. Najhujši pa ni bil tepež s palico. “Meni je bilo najbolj grozno, ko so ti roke in noge zavezali na hrbet, s čimer so prekinili dotok krvi,” pripoveduje Bon in pokaže nad komolci: “Zaradi tega je bilo telo popolnoma omrtvičeno in tako so te pustili nekaj časa na vročini na krovu. Nisi mogel dihati. Ko so te odvezali, si se počutil popolnoma nemočnega in nisi se mogel premikati.”

Razlogi za mučenje so bili lahko povsem nepomembni, našteje sogovornik: “Rekli so ti, da moraš urediti, da bo neka naprava delovala. Niso mi verjeli, da je to nemogoče, ker ni goriva, zato so nas mučili. Vedno znova je bila kaka težava. Rekli so nam, da bomo tepeni, če bo zmanjkalo vode. Mi smo res varčevali z njo, oni pa so jo brez težav pili. Na koncu so nas vseeno tepli.” Zaradi neprestanih zmerljivk, groženj in mučenja je bila posadka ves čas ujetništva nemirna. Vedeli so, da lahko pirati grožnje prav zares uresničijo.

Vsak zapornik je opravljal svojo nalogo. “Imeli smo natančne naloge. Mehaniki so morali skrbeti za motor, ostali so bili na mostu, jaz sem, recimo, delal z radarjem. Opazoval sem, če se približuje kaka ladja,” pove Bon. Čeprav je bilo težko, pa nihče ni zavidal delavcem v kuhinji. “Veste, kako je v kuhinji. Vroče in umazano. Mi pa se nismo smeli umivati,” pove. Pirati so jih izkoristili za vsako ročno delo, za dvigovanje težkih tovorov in za čiščenje ladje. Ponoči so morali biti na straži. Neprestano zaposlenost danes ocenjuje kot pozitivno: “Veliko težje je bilo tistim, ki niso bili zaposleni ves čas. Morali so biti pri miru na mostu. Veliko težje je biti na mestu in le razmišljati, kaj se lahko zgodi. Jaz pa sem bil zaposlen tudi s stvarmi, za katere nisem bil odgovoren.”

Spoznavanje somalijske kulture

Zanimivo pa je, da pirati niso delali razlik med Italijani in Indijci, temveč med verami: “Boljši odnos so imeli z muslimani, med Indijci jih je bilo pet. Ostale, katoličane in hindujce, so sovražili. Že prej sem omenil kuhinjo; nihče od nas ni želel iti. Sam sem poslal dol dva muslimana, ki pa so ju Somalci takoj poslali gor in mi zabičali, naj ju več ne pošiljam dol. Tako sem imel tudi jaz težave z razporejanjem dela.”

V tem času so seveda razmišljali tudi o begu, vendar je bil tak scenarij nemogoč: “Tudi če bi uspeli priti do obale, nam ne bi nič pomagalo. Prišli bi v roke vaščanom vasi, iz katerih prihajajo pirati.” Mogoče bi bila še hujša možnost, če bi se srečali z islamskimi ekstremisti skupine Al Šabab, ki so bili neprestano v sporu s pirati: “Pirati so nekakšni uporniki. Pripadniki Al Šababa ne pijejo, ne kadijo in ne poslušajo glasbe. Tako bi končali ujeti med dvema ognjema.”

V enajstih mesecih se marsikaj zgodi, med drugim tudi zamenjava vodstva piratov. “Nekaj časa je bil vodja našega tankerja pirat, ki je upravljal tudi z drugimi ladjami. Ko po so ostali pirati ugotovili, da je goljuf in krade denar, so ga nagnali iz ladje. Nato je prišel drugi vodja, ki je govoril italijansko,” pripoveduje pomorščak in doda: “Klicali smo ga Il Dottore (Doktor). V resnici je bil bolničar, nosil je očala. Delal se je prijaznega in nam govoril o življenju v Somaliji, v resnici pa je bil bolj krut kot prejšnji vodja.”

Tudi zaradi tega se je njihova doba v somalijskem ujetništvu podaljšala, saj pogajalci, v njihovem primeru je bila zavarovalnica iz Velike Britanije, niso vedeli natančno, s kom naj govorijo in kdo je odgovoren za izpust zapornikov.

A vrnimo se v Somalijo. Kljub mučenju in težkim razmeram, v katerih so živeli, je uspel videti v ugrabiteljih človeške poteze: “Spomnim se nekega fanta, imel je 18 let, ni se želel dotikati orožja, ukvarjal se je le s številki in dokumenti. Spet drugi so bili bolj ambiciozni in so se želeli pred nadrejenimi dokazati, zato so nas tepli. Nekaj jih je bilo starejših in bolj modrih. Nekateri so želeli le zaslužiti za svojo pot v Evropo, drugi pa so piratstvo dojemali kot svoje poslanstvo in karierno priložnost. Slednji so se poročali z več ženskami in tako dokazovali svoj status v družbi.”

Spoznal je tudi njihovo kulturo in razmišljanje. “O sebi govorijo kot o trpečem in izkoriščenem narodu, ki je lačen in prisiljen početi, kar počne za golo preživetje,” razmišlja Tržačan.

Sporazumevanje s Somalci je potekalo redkokdaj v italijanščini in angleščini, bolj so se pogovarjali s pomočjo gest in kretenj ter z obvezno opremo piratov, puško kalašnikov. Bon se zopet spomni: “Povsod so nas spremljali s puškami. Če so te enkrat dregnili z njo, je pomenilo, da hodi naprej, če pa dvakrat, si se moral ustaviti.”

Najtežje v vsem tem času pa ni bilo težko delo, pomanjkanje hrane in niti mučenje, temveč dejstvo, da niso vedeli ničesar o svoji prihodnosti. “Neprestano so nam govorili, da bomo čez mesec dni prosti. Po pol leta se je zdelo vse le kruta šala,” se spomni Bon. V tem času ni imel stika z družino. Danes, ko pomisli za nazaj, pravi: “Verjetno je bilo njim težje kot meni. Pirati so jih klicali med mučenjem. Predstavljajte si, da ponoči zazvoni telefon, oglasite se, na drugi strani pa je vaš sin, ki vas prosi za pomoč, ker nečloveško trpi. Kasneje ga zopet ne slišite več mesecev. Ne veste, ali je mrtev ali živ.”

Na koncu knjige o dogajanju spregovori tudi njegov oče, Adriano Bon. Eugenio je skupaj z ostalimi štirimi italijanskimi zaporniki postal skorajda nacionalna, gotovo pa tržaška zvezda. V domačem mestu so mu v podporo organizirali shod na Piazza Unità (Trgu zedinjenja), na Barkolani pa se je na ugrabljence spomnil slavni pevec Raf in jim posvetil pesem Gente di Mare.

Človeško telo se lahko vsemu prilagodi

Po enajstih mesecih, 21. decembra 2011, je bilo kalvarije končno in dokončno konec. “Neverjeten občutek svobode. Nisem mogel verjeti. Dihal sem,” občutke opiše Eugenio Bon. Na letališču ga je pričakala družina. Ekipa je bila popolnoma spremenjena, vsi so izgubili več kot deset kilogramov, Eugenio in kapitan pa sta si pustila rasti brado. Pobrila sta si jo šele po vrnitvi domov, v Italiji.

Ni si pustil, da bi ga izkušnja zaznamovala in napolnila s strahom do življenja. O njej je takoj govoril tudi s psihologom. “Če bi skušal pozabiti, bi verjetno iz spomina nastala travma,” meni sogovornik in pove, kaj se je v enajstih mesecih naučil: “Ugotovil sem, da se lahko človeško telo prilagodi čemurkoli. Po nekaj mesecih sem pomislil, da sem 30 let živel v izobilju in se sprijaznil, da bom zdaj pač 30 let živel v pomanjkanju. Rekel sem si, če lahko Somalci tako živijo, lahko tudi jaz. To mi je dalo neverjetno moč.”

Zato verjetno ne bo nikogar presenetilo, da pluje še naprej. “Res še nisem plul po tem območju, a zdaj je gotovo varneje; ladje, ki plujejo po nevarnih morjih, morajo zdaj, tudi zaradi našega primera, imeti obrambo,” še pove pomorščak. Z morjem je tako: ko ga enkrat začutiš in vzljubiš, ni poti nazaj, pa četudi te nekje na tej poti nekoč za enajst mesecev ugrabijo somalijski pirati.

PETRA MEZINEC

Na predstavitvi knjige v domačem Trstu so sodelovali (z leve): Bonova prijateljica Wendy D'Ercole, Eugenio Bon, novinar Umberto Bosazzi, duhovnik Ettore Malnati in oče Adriano Bon.Damijan Balbi