O spopadanju z dežnikom in dežnimi kapljami
Ko so otroci majhni in še v vozičku, je dež malenkostna težava. Potrebujemo le dežno prevleko, ki jo ima danes že vsak spodoben voziček, in dovolj velik dežnik z ročajem na kljuko. Dežnik odpremo, si ga naslonimo na ramo, ročaj dežnika pa držimo s palcem, medtem ko z drugimi prsti držimo ročaj vozička. “Mala mal'ca”, res, kar poskusite. Zložljivi dežniki imajo prekratko palico, voziček z eno roko pa je težko upravljati.
Še laže gre, če nosimo dojenčka v culi ali v kengurujčku. Otrok nas ne ovira, roke imamo proste za spopadanje z dežnikom in dežnimi kapljami. S planinskim nahrbtnikom sredi mestnih ulic bi bili najbrž vseeno malce smešni. Ko otročiček raste, že hodi in vsaj del poti prehodi sam, je spopad z dežjem kar izziv. Otroke je potrebno nositi vsaj del poti in pri tem nekako držati dežnik nad obema glavama.
Saj vas slišim: dežni škorenjci, dežnik in pelerina so pač v takem primeru obvezna otroška oprema. Iz izkušenj pa je takole:
> Pelerine otroci nočejo imeti oblečene, ker se v njej težko premikajo. Če pa jo že oblečejo, je trn v peti kapuca.
> S kapuco na glavi ničesar ne vidijo, zato se je otepajo na vse kriplje. Če si jo nadenejo, ta navadno pokrije le del glave, zato potrebujejo pod njo še kapo s šiltom. Jo imate primerne velikosti?
> S škorenjci načeloma nogice ostanejo suhe. Če seveda nismo na tekmovanju, kjer je zmagovalec tisti, ki ulovi največ vode v škorenj. Če otroci slučajno sledijo navodilom in škornji služijo svojemu namenu, jim iz škornjev uhajajo hlačnice in se zmočijo, jim kaplja z dežnika na hlače ali po nerodnosti padejo v lužo in so mokri od glave do peta.
> Dežnik nas ubrani pred padajočimi kapljami dežja, vendar ga je potrebno držati nad glavo. Male ročice ga držijo tik pod vrhom in zato ne vidijo ničesar pred seboj, kar je vsekakor dejavnik tveganja za štrbunk v lužo. Večjim je dolgčas, zato dežnik držijo postrani, za hrbtom, dež pa lovijo na jezik. Pri tem so mokre hlačnice po zadnji strani in lasje na prednji.
Kakšno vlogo ima pri vsem mama (ali ati)? Aha, to je tista oseba, ki se muči s svojo torbico, dežnikom, vrečko z rezervnimi oblačili, medvedkom, s svojim dežnikom, zraven drži otrokov dežnik in kriči, da ne smemo v lužo. Če izstopamo iz avta, se ukvarja še s ključi, odpiranjem in zapiranjem vrat, odpiranjem dežnika in preskakovanjem luž v visokih petah.
Že zdavnaj sem si kupila trpežne nizke čevlje z membrano, ki so moja obvezna oprema, ko dežuje. Pa velik dežnik, ki po potrebi varuje še male glavice ali vsaj mojo roko, ki skuša krotiti mladež. In velike torbe, da vanje po potrebi in zelo na hitro pospravim igrače, rezervne hlače in še včerajšnjo risbico.
MOJCA KOMAN, univ. dipl.inž. živ. tehn., mamica petih otrok (mamakuha@mojcakoman.com)