Ob božiču so si v duši in v hiši naredili red
Božič ni največji krščanski praznik, je pa med ljudmi najbolj priljubljen. V stoletjih je pritegnil nase celo paleto najrazličnejših kulturnih prvin in z njimi šeg, navad in verovanj. Nekatere navade so se do današnjih dni izgubile, nekatere so v zadnjih desetletjih celo obudili. Tokrat smo se z etnologinjama Karlo Kofol in Rožano Koštial zaustavili na obeh skrajnih koncih Primorske, v zgornjem Posočju in v Istri.
“V Istri smo se še po drugi svetovni vojni na božič pripravljali tudi tako, da smo hodili k zornicam - zgodnjim jutranjim mašam. Otroci smo tja nosili slamice, ki so jih potem uporabili za jaslice,” o navadah okoli božiča začne pripovedovati etnologinja Rožana Koštial iz Nove vasi, ki je o etnologiji Istre poučevala na primorski univerzi.
“Danes, ko imamo ogrevane avtomobile, si je težko predstavljati, kako je bilo tedaj naporno po mrazu hoditi v oddaljen kraj k maši. A svoje običaje smo zelo upoštevali in jih gojili,” nadaljuje Koštialova. Za ljudi iz zaledja Istre, navajenih trdega kmečkega dela tudi v zimskem času, je bil božič pravi praznik, pojasnjuje etnologinja, saj so si tisti dan vzeli prosto: “Še popoldne na božično vigilijo so delali do teme, v tem letnem času se je še oljke obiralo, čistilo vinograd, pripravljalo zemljo za setev graha. Šele pod večer, ko je začelo zvoniti, so končali z delom, takrat se je zanje začel praznik, in se z družino zbrali pri večerji.”
Portone so krasili z zimzelenom
Še do prve svetovne vojne je bila navada, da so gospodarji na božični večer portone (vhode v hiše) okrasili z zelenjem - z oljčnimi, lovorjevimi in rožmarinovimi vejicami. To zelenje naj bi odganjalo zle duhove. Na ognjišče pa so postavili, da počasi tli, čok, ponavadi hrastovega, redko oljčnega, saj se oljk ni sekalo. Simboliziral je premoč svetlobe nad temo, dobrega nad slabim in zato tudi Jezusovo rojstvo. Pred božično vigilijo so imele gospodinje v Istri navado skuhati postne jedi, to so bile ponavadi brezmesne mineštre. Na vigilijo pa polento in bakala (polenovko), ohrovt s česnom in “fritle” - miške iz kvašenega testa z rozinami, pečene na svežem olju. “Istranke so jih cvrle že 23. decembra ponoči, navada je bila, da jih je vsaka pripravila celo brento, saj so bile družine velike. Zjutraj smo jih otroci komaj čakali. 'Dobro jutro, dajte mi eno fritlo', so bile naše prve besede na božič zjutraj,” se otroštva spominja Koštialova.
V Istri kartolino, v Posočju harmoniko
Za božično drevesce so urezali brin in ga okrasili s suhimi krhlji jabolk, hrušk, kakijev, kutin, pomaranč, z orehi, karamelami. “Jaslic v Istri po domovih do obdobja po drugi vojni nismo postavljali. Le v cerkvah so jih, v kakšni bogatejši družini in po meščanskih hišah v mestih. Če je kdo imel kakšno kartolino (razglednico) z motivom svete družine, jo je postavil na kredenco ali v kotiček z razpelom in okrasil z zelenjem. Obvezno pa so prižgali 'lumin' - doma narejen, iz domačega olja, pomešanega z vodo, s stenjem, zataknjenim v košček plute,” še navaja Koštialova. K polnočnici so šli peš, iz Nove vasi v Krkavče, brez bakel. Ko so se vrnili domov, premraženi in lačni, so si privoščili kakšen par klobas. Zjutraj so šli k deseti maši (ob 10. uri, op. a.), po njej so se srečali s sovaščani, sorodniki, si voščili in imeli prost dan. Naslednji dan, na sv. Štefana, so nesli k maši blagoslovit sol, ki so jo dajali živini in z njo konservirali meso, saj so bile pred božičem koline. Če je ostala kakšna “fritla”, so jo prinesli v cerkev. Koledovanja v Istri ni bilo, niti adventnih venčkov niso delali.
Koštialova, znana tudi kot gonilna sila pevske skupine Šavrink, še poudari, da so Istrani ob božiču bolj malo peli, ljudsko petje se je uveljavilo šele po drugi svetovni vojni: “So pa otroci znali in prepevali veliko božičnih pesmi.”
Na drugem skrajnem koncu Primorske, v gornjem Posočju, pa so imeli sorodni simboli in navade tudi sorodne pomene, poudarja etnologinja v Tolminskem muzeju Karla Kofol. “Veliko jih izvira še iz poganske dobe, denimo okraševanje z zimzelenimi rastlinami. Te so simbolizirale posebno magično moč, saj jim zima ne pride do živega. Ljudje so jim pripisovali zaščitniško moč. V naših koncih so ob božičnih praznikih s temi rastlinami, ponavadi je bil to mah, bršljan, smrečevje, okrasili 'bohkov kot' - trikotno poličko v kotu izbe, kjer so imeli tudi razpelo. Tja so položili skromne papirnate jaslice. Figurice so ponavadi izrezali iz razglednic, jih prilepili na karton in zataknili med zelenje. Kupiti se je dalo tudi tako imenovane harmonika jaslice, iz več plasti kartona, da so delovale reliefno, tridimenzionalno,” navaja Kofolova.
Svetloba tlečega čoka premaga zlo
Tudi na severnem Primorskem so na vigilijo na ognjišče položili čok, da je počasi tlel in tako neprekinjeno oddajal svetlobo. Kofolova nadaljuje: “Verjeli so, da jih čaranje svetlobe brani pred zli silami, da bo svetloba premagala temo, zimo, hudo, zlo. Ko so šli k polnočnici, so doma prižgali svečo oziroma lantirnik - če se je plamen ugasnil, je to imelo zanje slab pomen. Največ svetlobe pa so na božični večer doživeli v cerkvi, kjer so tedaj prižgali veliko sveč. Za naše prednike, ki niso imeli osvetljenih domov, saj so bili skromni, je bil prihod v tako osvetljeno cerkev magično doživetje, ki si ga danes ne znamo predstavljati in ki ga niti ne moremo več priklicati nazaj, obuditi.”
Tolminska etnologinja navaja še zanimivosti v zvezi s hrano, ki so jo v gornjem Posočju uživali v božičnem času. Pravi, da so bili zelo vestni pri postu (pa tudi pri čiščenju hiš, ženske so temeljito zribale pode in drugo). Ves advent so se posta držali, enako na dan pred božičem. Opozori, da je v njihove kraje po prvi svetovni vojni zaradi italijanskega vpliva “zašla” tudi polenovka. Predvsem pa so na božič jedli več svinjskega mesa, saj je bil čas kolin. “Potice pa niso pekli, le malo boljši kruh, ki se mu je reklo 'poprtnak' - tako ime je dobil, ker so ga pokrili s prtom. Zdržati je moral tja do sv. Treh krajev. Tudi bovške krafe so skuhali, polnjene s suhim sadjem, hruškami, kutinami, jabolki,” o jedeh pove sogovornica.
Božič kot preobrat v duši in red v hiši
Predvsem pa so bili na tem delu Primorske zelo skrbni pri blagoslovu hiše, poudari Kofolova: “Na božični večer se je zbrala vsa družina, oče je prižgal ogenj, nanj so dajali blagoslovljeno oljčno vejico, da je lepo dišalo, za njim je šla mama s kropilnikom z blagoslovljeno vodo in oljčno vejico. Obšli so vse prostore v hiši, hlev, dvorišče, vse, kar so imeli. Ob tem pa molili ta veseli del rožnega venca in peli božične pesmi. Verjeli so, da jim blagoslov hiše prinaša dobro letino, da varuje hišo, ljudi in živino.” Na dan božiča pa so po hišah hodili koledniki - “dobra roka” se jim je reklo, ki so voščili predvsem dobro letino.
Navade in običaji so živa stvar, ponekod jih tudi še danes upoštevajo ali celo prenašajo iz kraja v kraj, ponekod tradicijo po dolgih letih obujajo. “Sicer pa,”sklene svojo etnološko pripoved klena Istranka Rožana Koštial, “so včasih ljudje božič pojmovali za preobrat v svoji notranjosti. V sebi so si ob božiču naredili red, si pospravili, očistili dušo. Tako kot so temeljito pospravili in očistili domove in njih okolice, te navade so se dosledno držali. Danes pa nam zaradi hitrega tempa življenja zanje primanjkuje časa, kar ni nujno najbolje.”
LEA KALC FURLANIČ
