Obiskali smo Barčico
Albin iz Kopra bo letos septembra doživel 71 pomladi. Čeprav je v pokoju, že dobrih 12 let vsak dan prihaja “v službo” v Barčico, dnevni delovnoterapevtski center v Olmu. “Odkar hodim sem, se zelo dobro počutim,” zatrjuje Albin, ki ga pestijo težave v duševnem zdravju. “Vsak dan nas čaka delo. Zadolžitve nam dobro denejo. Poleg tega nam v centru zagotavljajo zelo dobro zdravstveno in socialno oskrbo. Brez nje bi bili potisnjeni na rob družbe,” opozarja Bino, kot najstarejšemu uporabniku Barčice pravijo sodelavci.
30-letna Tanja iz Ankarana je v Barčico prvič prišla pred nekaj leti. Ko jo povprašam, kaj je počela prej, mi iskreno odgovori: “Bila sem zelo bolna. Imela sem veliko problemov.”
Ko se ji je duševno zdravje izboljšalo, je prišla v Barčico. “Zdaj imam delo, sodelavce ... Le kaj bi počela ves dan sama doma, med štirimi stenami. Saj bi še znorela! Tukaj pa se družimo, delamo, jemo, imamo svoje dolžnosti, obveznosti, potem pa gremo domov,” našteva Tanja.
Tudi Vesni, ki je na dan mojega obiska v delavnici z Binotom in Tanjo pridno izdelovala polnila za avtomobilske sedeže, se je življenje pred dvema letoma, ko je prišla v dnevni center, bistveno spremenilo. Nekoč je bila zaposlena v vrtcu. “Zdaj mi je bolje,” zagotavlja.
Proti socialni izključenosti
Barčica je razvojni program koprskega Centra za socialno delo (CSD). Že sedmo leto jo vodi socialna delavka Tjaša Rodman. “Osnovni cilj je preprečevanje socialne izključenosti ljudi z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju,” pojasni.
“Prizadevamo si, da se osebe skozi socialno in zdravstveno rehabilitacijo ter ponovno vključitvijo v družbo usposobijo za čim bolj samostojno življenje v domačem okolju in da okrepijo stike s svojci.”
V Barčici program izvajajo neprekinjeno vse leto. Medtem ko imajo nekatere nevladne organizacije, kot so Ozara, Šent, Altra, Vezi in Novi paradoks, dnevne centre organizirane nekoliko drugače, prihajajo uporabniki v Barčico vsak dan.
“Delovnik traja od 7. ali 8. ure zjutraj do 15. ure, torej sedem do osem ur na dan. Uporabnikom skušamo omogočiti nekakšno simulacijo 'normalnega' življenja: zjutraj vstanejo, pridejo k nam 'v službo', nato pa gredo domov oziroma po svojih opravkih. Značilno za ljudi s težavami v duševnem zdravju je namreč to, da si sami ne znajo organizirati življenja. Preprosto nimajo občutka, kdaj je treba jesti, spati, delati, počivati ... Na voljo imajo veliko časa, ki pa ga ne znajo izkoristiti. Velikokrat tudi zamenjajo dan in noč; podnevi spijo, ponoči so budni in bolj ali manj moteči za okolico. Zato jih družba zelo hitro stigmatizira. Pomembno zanje je tudi redno in natančno jemanje predpisanih zdravil,” razlaga Rodmanova.
Ob delu dnevi minevajo hitreje
V drugi delavnici skupina moških in žensk sestavlja zatiče za pohištvo. Medtem ko so fantje bolj zadržani, sta Danica in Vijolica takoj pripravljeni na pogovor. “Prav vesela sem, da sem tukaj. To delo res rada opravljam,” se nasmeje 63-letna Danica, ki je bila dolgih 35 let zaposlena kot telefonistka. V Barčici je že šesto leto. “Mah,” zamahne z roko, “pomembno je, da nam minevajo dnevi.”
Vijolica, ki sedi ob njej, ji na glas pritrdi. “Veste, da v nekaj dneh naredimo več kot 2000 zatičev,” razkrije. Danica nadaljuje: “Terapevtke so zelo pridne. Všeč mi je, da si vse povemo. Povsem odkrito. Potem gremo naprej. Vsak dan se nekaj dogaja. Praznujemo rojstne dneve, obletnice, imamo delovne terapije, vsako drugo sredo pride naša 'doktor'ca' Fabičeva, ob torkih imamo pevske vaje, ob četrtkih likovni krožek, vsak petek imamo gospodinjstvo, pečemo pico, kekse ...”
“Tudi miške pečemo!” se oglasi gospa z drugega konca sobe.
“Ja, tudi miške,” se zasmejeta Danica in Vijolica. “Gremo tudi v bazen, pa na piknik, poleti hodimo na plažo, izlete ... Mislim, da je to prava terapija za nas vse,” sklene Danica.
Korak do samostojnosti
Uporabniki Barčice so v popoldanskih urah, ko zapustijo dnevni center, deležni tudi pomoči na domu. Sodelavci CSD jim pomagajo, da skrbijo za svoje bivalno okolje, osebno higieno, da plačajo položnice, gredo v trgovino ...
“Za ljudi s težavami v duševnem zdravju je zelo pomembno, da jih nekdo vodi skozi aktivnosti, ki jim zagotavljajo normalno življenje, in da ohranjajo normalen bioritem,” pojasni Rodmanova. “Precej naših uporabnikov je bilo včasih v zavodih, z našo pomočjo pa lahko zdaj povsem normalno živijo,” še dodaja.
Da je Barčica res prava pomoč ljudem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, potrjujejo besede še ene uporabnice. “Vsak dan pridem sem. To je kot neke vrste služba. Pomembno je, da imam družbo. S sodelavci se pogovarjamo, si pomagamo, svetujemo, kako je treba skozi življenje ... Ljudje smo si različni: eni takoj povedo, kaj jih tare, drugi pa to držijo v sebi. A prav je, da poveš, kaj te muči; če ne sodelavcu, pa terapevtu. Imamo tudi psihiatra, s katerim se lahko pogovoriš. Če poveš, če daš stvari iz sebe, se počutiš bolje,” pove Silvana iz Črnega Kala, ki z Barčico “jadra” že deset let.
Barčica, ki je svoja jadra razpela leta 1996, je edini tovrstni center v Sloveniji. Ideja o neinstitucionalni obliki pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju se je porodila socialni delavki Katji Memon iz Kopra in direktorici koprskega CSD Mariji Perković. V program je vključenih 29 občanov MO Koper, zlasti tisti, ki so pod skrbništvom in ne zmorejo živeti sami. Večinoma so bili pogosto in dalj časa na zdravljenju v psihiatričnih ustanovah ali nameščeni v posebnih socialnih zavodih. 80 odstotkov programa financira MOK, 20 pa ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Dobra ekipa
Na področju duševnega zdravja je nepogrešljiva delovna terapija.
“Sem sodijo skupinske delavnice, kjer izdelujemo unikatne ročne izdelke, gospodinjske delavnice in delavnice, na katerih krepimo miselne sposobnosti. S tem krepimo samopodobo, samozavest, individualnost uporabnikov in preprečujemo upad fizičnih, miselnih in kognitivnih sposobnosti, ki je posledica dolgotrajnih težav v duševnem zdravju,” pojasnjujeta delovna terapevtka Katja Ritoša ter kulturologinja in socialna antropologinja Katja Rožman, ki sta poleg Rodmanove zaposleni v centru.
V ekipi sta še medicinska sestra Lilijana Matič in delovni inštruktor Milivoj Šturman, ki se ga je prijelo kar ime Franko. “Prav je, da imamo v naši ekipi tudi moškega, saj na neki način uporabnikom nadomeščamo družino,” pojasnjuje Rodmanova.
Vloga delovnega inštruktorja je v programu pomembna tudi zato, ker z njegovo pomočjo in ustreznimi navodili uporabniki krepijo finomotoriko, koncentracijo in vztrajnost. Program Barčica ima namreč sklenjene dogovore s tremi delodajalci, za katere izvajajo enostavna dela, kot so sestavljanje, pakiranje in opremljanje manjših izdelkov s kodami. “Dvakrat mesečno dnevni center obišče tudi psihiatrinja, z nami pa sodelujeta še glasbena in likovna pedagoginja. Žalostno pa je, da ministrstvo za zdravje ne nameni niti centa za zdravstveno podporo uporabnikom storitev,” opozarja Rodmanova.
Pomoč na domu
V Kopru so poskrbeli tudi za ljudi, ki niso vključeni v noben program, a imajo težave s samostojnim in aktivnim življenjem. Obiskujejo jih Ingrid Nežič, Marino Plahuta, Dolores Ožbot in Urška Videmšek, ki so zaposleni prek javnih del. “Ti ljudje so po navadi zelo osamljeni in zaprti vase,” opaža Ingrid Nežič.
Pri socialnovarstvenih programih je možnost izgorevanja na delovnem mestu zelo velika, zato nad strokovnjaki bdi poseben supervizor.
Medicinska sestra Lilijana Matič v Barčici skrbi za zdravje uporabnikov in izvajanje psihiatričnih terapij. “Najbolj pomembno je, da uporabniki redno jemljejo zdravila. Treba je tudi paziti, da pri tem ne pride do zlorab,” pravi. Uporabniki so stari od 30 pa do 71 let. Veliko je starejših, ki jih pestijo še druge zdravstvene težave. “Poleg tega so ti ljudje bistveno bolj občutljivi, saj imajo nizek prag bolečine. Iz majhne težave zato hitro lahko nastane velik problem.”
“Uporabniki nate naložijo vse svoje dileme, hrepenenja, želje, strahove, pričakovanja, razočaranja, jezo ... Vse to delimo z njimi in nato skupaj iščemo najprimernejše rešitve, saj so ljudje s težavami v duševnem zdravju v svoji socialni mreži največkrat zelo osamljeni. Njihovi svojci so največkrat iztrošeni, utrujeni od dolgoletnega soočanja s težavami, zato se enostavno umaknejo, da sploh lahko preživijo. Saj ne, da bi jim ne želeli pomagati, a enostavno ne zmorejo več. Skrb za človeka s težavami v duševnem zdravju je namreč velik psihični, fizični in velikokrat tudi finančni napor,” sklene Rodmanova.
PETRA VIDRIH
